Zadnje čase sva navdušena nad odkrivanjem Posavskega hribovja. Najdeš lahko res lepo naravo, ki je za razliko od popularnih destinacij tudi precej manj obiskana. Danes sva se odpravila na Krvavico in Čemšeniško planino. Odpeljala sva se do vasi Loke kjer sva pustila avto. Takoj na začetku poti je bilo na drevesu opozorilo, da vstopamo v območje medveda. Informacijo sva vzela na znanje in zagrizla v strmino proti vrhu Krvavice. Takoj sva bila navdušena nad potjo, cvetočimi rožicami in gostim gozdom. Krvavica je zanimiv hrib, ki pa po obliki spominja bolj na goro.V njenih stenah gnezdi sokol selec. Občasno jo obišče medved, stalni prebivalec pa je tudi gams. Kmalu se je pot pošteno postavila pokonci in že so se kazali lepi razgledi v kotlino. Hitro sva prišla do naravnega okna, ki ga je narava izdolbla v skalo. Hop,hop,hop in že sva po jeklenici smuknila skozenj ter nadaljevala pot proti vrhu. Bilo je kar pošteno vroče. Srečala sva ponosnega očeta, ki je svoja sinova prvič pripeljal na Krvavico. Malo smo se pogovorili in nadaljevala sva pot proti Čemšeniški planini. Najprej sva se spustila, nato pa sva v blagem vzponu prišla pod Čemšeniško planino. Sledil je zopet malo bolj strm vzpon na Črni vrh, ki je najvišja točka Čemšeniške planine. Že na poti so naju pričakali pravi nasadi čemaža, ki sva si ga vsekakor privoščila. Nekaj sva ga nabrala tudi za domov. Na vrhu sva naletela že na prave plantaže. Po krajšem počitku sva se spustila nazaj po isti poti in nadaljevala do Zajčeve koče. Ogledala sva si zunanjost in notranjost koče, ki je bila nekoč Zajčeva domačija. Po tem, ko je skoraj propadla, jo je odkupilo lokalno planinsko društvo Tabor in jo prenovilo v planinsko kočo. Prijazni oskrbnik nama je razkazal tudi notranjost, ki je res urejena v slogu starih domačij, ki so bile res nekaj posebnega. Pot sva nadaljevala po čudovitem gozdu in se spustila v ozko dolino potoka, ki trenutno izgleda kot kakšen pragozd. Nekajkrat sva morala preskočiti potok, si ogledati čudovite miniaturne slapove in že sva bila nazaj pri cesti kjer sva pustila avto. Ob potoku sva si privoščila še sendvič, ki sva ga pripravila že doma. Njam. Nabralo se je 910 metrov vzpona. Lepa turca. V te konce še prideva.

Ljubljana-Rakitna-Cerknica-Bloke-Velike Lašče-Ljubljana

Že cel teden sem si želel odpeljati eno hitrostno turco. Zaradi težav z mojimi artritičnimi palci na nogah se zadnjih 14 dni nisem ravno zdivjal na teku. Sem pa odpeljal kar nekaj hitrih kolesarskih tur, ki pa so bile bolj kratke. Tokrat pa sem se iz Ljubljane pognal proti Rakitni. Ura je bila že 16 in nisem točno vedel do kam bom lahko kolesaril. Bil sem pošteno spočit in takoj sem navil na hitre obrate. Čez Ljubljansko Barje sem hitrostno pridrvel v Podpeč in se zagnal v klanec. Prav pasalo je navijati noge do tistega znanega pekočega občutka, ko loviš zrak. Ker je bila Rakitna še daleč sem malo umiril tempo. Kmalu sem bil pri jezeru kjer se nisem ustavljal. Odločil sem se, da se spustim v Cerknico. Cesta v Cerknico je sedaj v celoti asfaltirana in v veselje kolesarjev tudi malo prometna. Najprej sem vijugal po ovinkih gor in dol ter prišel do zaselka Pikovnik kjer pa se končno začne spust v Cerknico. Skozi Menešijo sem pridrvel v Cerknico. Malo ohlajen sem nujno rabil segreti telo in odločil sem se, da nadaljujem na Bloke. Za to odločitev sem za nagrado dobil še veter v prsa. Kratek vzpon me je lepo segrel in v Novi Vasi sem se ustavil na bencinski črpalki. Obnovil sem energijske zaloge in po hitrem postopku šibal naprej. Ura je bila že 18 in jasno mi je bilo, da bo potrebno pošteno pritisniti v kolikor nočem, da me ujame tema. Sledila je res prijetna vožnja čez Bloke, kjer lahko uživaš v čistem zraku in neprometnih cestah. Sledil je spust v Velike Lašče. Na križišču kjer sem se priključil na glavno cesto me je presenetil znak na katerem je pisalo Ljubljana 30. Uf,uf ura je 19:15. Kmalu bo tema sem si milsil. Sabo nisem imel nobene luči in res si nisem želel, da bi me zataknil kakšen pobesneli voznik. Nič, sem si rekel, tudi zadnji del bo treba pošteno pritiskati. Do Turjaka sem se še malo namatral, kasneje pa je sledil ravninski del in spust na keterem sem z lahkoto šibal nekje 65 km/h. Kmalu je bila pred mano Škofljica in kasneje Lavrica. Še malo sem pritisnil in se znašel na Dolenjki. Bil je že mrak in komaj sem še videl skozi očala. Sonce je zahajalo in bil sem prav vesel, da mi je uspelo odpeljati lep krog in se pravočasno vrniti domov. Skupaj je zneslo 110 km in 1330 metrov vzpona.