Kolesarski krog iz Ljubljane v Cerknico in čez Bloke nazaj.

Ljubljana-Rakitna-Cerknica-Bloke-Velike Lašče-Ljubljana

Lepo je kolesariti po praznih cestah 🙂

Že cel teden sem si želel odpeljati eno hitrostno turco. Zaradi težav z mojimi artritičnimi palci na nogah se zadnjih 14 dni nisem ravno zdivjal na teku. Sem pa odpeljal kar nekaj hitrih kolesarskih tur, ki pa so bile bolj kratke. Tokrat pa sem se iz Ljubljane pognal proti Rakitni. Ura je bila že 16 in nisem točno vedel do kam bom lahko kolesaril. Bil sem pošteno spočit in takoj sem navil na hitre obrate. Čez Ljubljansko Barje sem hitrostno pridrvel v Podpeč in se zagnal v klanec. Prav pasalo je navijati noge do tistega znanega pekočega občutka, ko loviš zrak. Ker je bila Rakitna še daleč sem malo umiril tempo. Kmalu sem bil pri jezeru kjer se nisem ustavljal. Odločil sem se, da se spustim v Cerknico. Cesta v Cerknico je sedaj v celoti asfaltirana in v veselje kolesarjev tudi malo prometna. Najprej sem vijugal po ovinkih gor in dol ter prišel do zaselka Pikovnik kjer pa se končno začne spust v Cerknico. Skozi Menešijo sem pridrvel v Cerknico. Malo ohlajen sem nujno rabil segreti telo in odločil sem se, da nadaljujem na Bloke. Za to odločitev sem za nagrado dobil še veter v prsa. Kratek vzpon me je lepo segrel in v Novi Vasi sem se ustavil na bencinski črpalki. Obnovil sem energijske zaloge in po hitrem postopku šibal naprej. Ura je bila že 18 in jasno mi je bilo, da bo potrebno pošteno pritisniti v kolikor nočem, da me ujame tema. Sledila je res prijetna vožnja čez Bloke, kjer lahko uživaš v čistem zraku in neprometnih cestah. Sledil je spust v Velike Lašče. Na križišču kjer sem se priključil na glavno cesto me je presenetil znak na katerem je pisalo Ljubljana 30. Uf,uf ura je 19:15. Kmalu bo tema sem si milsil. Sabo nisem imel nobene luči in res si nisem želel, da bi me zataknil kakšen pobesneli voznik. Nič, sem si rekel, tudi zadnji del bo treba pošteno pritiskati. Do Turjaka sem se še malo namatral, kasneje pa je sledil ravninski del in spust na keterem sem z lahkoto šibal nekje 65 km/h. Kmalu je bila pred mano Škofljica in kasneje Lavrica. Še malo sem pritisnil in se znašel na Dolenjki. Bil je že mrak in komaj sem še videl skozi očala. Sonce je zahajalo in bil sem prav vesel, da mi je uspelo odpeljati lep krog in se pravočasno vrniti domov. Skupaj je zneslo 110 km in 1330 metrov vzpona.

Na novem odseku ceste na Barju pa kar kolesarska steza. Prijetno presenečenje.

Na začetku me je grelo še sonce.

Jezero na Rakitni in grdo parkirišče.

Zanimivo ime zaselka. Od tu gre dol v Cerknico. Zagrabiš spodnji del balance in gas.

Izvoz lesa v …

Nimam kaj bolj pametnega za fotkat 🙂

Na Turjaku sem zopet ugledal sonce.

Noge so že napumpane kot je treba.

Skica poti.