S kolesom na Kurešček in čez Malo Goro nazaj v Ljubljano

Čudovito polje žita na poti.

Že dolgo je minilo od zadnjega dajšega kolesarskega izleta. Veliko dela in selitev sta nama preprečila, da bi lahko izvedla kakšno novo pustolovščino. S krajšimi pohodniškimi in kolesarskimi turami sva vzdrževala psiho-fizično kondicijo in nekako nama je uspelo, da sva ostala v solidnem stanju. Na trenutke pa je bilo že precej kritično. Včeraj pa sva se odločila za eno malo daljšo turo. Ni se nama dalo voziti z avtom, zato sva se zopet usedla na kolo in odkolesarila na Barje. Bilo je sončno in temperatura ravno prava. V Mateni sva občudovala štorklje, ki so si postavile gnezdo na telefonskem drogu. Nadaljevala sva proti Igu in se mimo ribnikov v Dragi povzpela do vasi Sarsko. Sledil je strm vzpon in že sva bila na Golem. Občudovala sva oblake in se začela spraševati ali naju bo kaj opralo. Odpeljala sva se čez Golo in se prikljućila cesti, ki pelje na Kurešček. Hitro sva bila pri cerkvi, čeprav je zadnjih nekaj metrov potrebno kar lepo pritiskati. Pri cerkvi sva v tišini malo počivala, nato pa sva se spustila do doma in si privoščila kavico. Oblaki so zakrili sonce in v senci pod lipami je postalo prijetno hladno. Po kavici sva se spustila nazaj na glavno cesto in nadaljevala proti vasi Osredek. Delovna temperatura se je zopet povečala in že sva drvela proti Rašici. Sledil je malce moteče kolesarjenje po cesti Ljubljana-Kočevje. Na srečo sva za Velikimi Laščami kmalu zavila levo in začela vzpon na Malo Goro. Pričelo je deževati in nekaj časa sva bila primorana vedriti pod zelenimi krošnjami dreves. Po makedamski cesti sva čez gozd hitro pridobivala višino. Med vzponom je Mojca nabrala bezeg, ki ga sedaj lahko sušiva na balkonu. Juhuhu. Sledil je obrat v levo in strm spust v Kompolje. Od tam pa lepo po ravnini do Vidma. V Vidmu sva si zopet privoščila odmor. Nadomestila sva izgubljeno tekočino in pojedla nekaj banan. Srečala sva tudi skupino starejših italijanskih kolesarjev, ki so ne vem kako zašli v te kraje. Nadaljevala sva v smeri Grosupelj in se mimo Radenskega polja hitro spustila v Veliko Račno. Pred Grosupljam pa sva zavila na kolovoz, ki pelje čez travnike. Trava je bila tako visoka, da nisem bil čisto prepričan ali se bova prebila čez. Izkazalo se je, da najino kolo zlahka premaga visoko travo, Mojca pa je za spomin pobrala še klopa. Kasneje je v velikih mukah končal življenje. V Grosupjah sva se ustavila na vaškem trgu, ki pa se je izkazal za precej zanemarjenega in slabo obiskanega. Očitno ljudje rajši posedajo po lokalih. Bila sva še precej pri močeh in odkolesarila sva še čez Mali Lipoglav in se čez Pance spustila v Sostro. Kolesi sta bili prcej blatni in nujno je bil potreben krajši tuš v Polju. Med tem, ko sem čistil kolesi pa nama je Julči hitro postregla odličen borovničev štrudel ter pivo. Sledil je samo še povratek v Trnovo in priprava večerje. Za nama je bil lep kolesarski dan. Upam, da jih bo v bližnji prihodnosti še nekaj.Nabralo se je 105 kilometrov in 1500 metrov vzpona.

Začela sva na Ižanki.

Štorklje na Barju.

Lepa kulisa na vzponu na Golo.

Sva že na Kureščku.

Lepo je kolesariti po taki naravi.

Oblaki so navduševali.

Naliv. Potrebno bo počakati.

Lepe živali na paši. Na žalost bodo končali pri Krušiču.

Mojca šiba na Malo goro.

Vmes pa ga na spustih zalaga.

Ja bezeg pa rabiva nujno.

Sva že čez Malo goro, ki pa sploh ni tako mala.

Tudi v Vidmu imajo štorklje.

V tem času je lahko na travniških poteh res visoka trava. No prebila sva se čez.

in srečala vlak, ki šiba v Ljubljano.

Preden ga zategneva na Mali Lipoglav pa še kratek premor.