Tek na Rašico in Mengeško kočo iz Črnuč.
Danes zjutraj nisem mogel verjeti svojim očem. Zunaj je sijalo sonce. Je to možno? Odprl sem okno in sonce me je prijetno pobožalo. Neverjetno. Ob dveh ponoči, ko sva odšla v posteljo spat je lilo kot iz škafa. Hitro sem nama zmiksal en smoothie ter skuhal kavo. Po zajtrku in kavici sem se odpeljal do Sračje doline v Črnučah in komaj našel parkirno mesto. Ljudi je bilo ogromno. V planu sem imel tek na Mengeško kočo. No, najprej pa sem se moral povzpeti na Rašico. To pot že dobro poznam in hitro sem napredoval proti vrhu. Sonce me je prijetno grelo in počutil sem se kot v poletnem dnevu. Gozd je sicer popolnoma razmočen kar pa do stolpa ne predstavlja problema. Teče se namreč večinoma po kolovozu. Na vrhu sem se povzpel še na stolp kjer sem se malo razgledal naokoli. Joj, daleč je še do Mengeške koče. Nič, pot pod noge. Od stolpa sem tekel do Mengeške koče po grebenski poti, ki postreže kar z nekaj kratkimi vzponi in spusti. Pot je trenutno precej mokra in na nekaterih mestih res precej blatna. Svoje so dodali še gozdarji, ki so s svojimi stroji razrili gozdne poti kjer se zdaj nabira voda. Drugače pa je pot prijetna in ves čas poteka po gozdu. Vseeno sem užival v teku, kajti ves čas je sijalo sonce kar me je popolnoma navdušilo. Mengeška koča se kar ni hotela pojaviti in po štirinajstih kilometrih teka sem končno prispel na cilj. Sledil je kratek premor.Malo sem popil nato pa pot pod noge. Potrebno je bilo priti še nazaj. Nekje pri dvajsetem kilometru se je utrujenost že malo poznala in pri vzponih na blatnem terenu sem že kar lepo sopihal. A sem le prispel nazaj do stolpa od koder pa sem se mimo doma le še spustil nazaj v dolino. Vmes sem moral samo za hip raztegniti mečne mišice, ki jih je že začelo zategovati. Srečen in vesel sem pritekel nazaj do avta in za mano je bilo 26 km in 1060 metrov vzpona.