Pogled na dolino Glinščice , morje in Trsta v ozadju

Včeraj se je že zjutraj pokazalo sonce. Zagrabil sem nahrbtnik in skočil na trg kjer sem nakupil najboljšo ekološko zelenjavo, sadje, kruh in ostale dobrote, ki jih pridelajo naši ekološki kmetje. To je pravo bogastvo naše dežele. Po tem, ko sva pozajtrkovala, sem moral zamenjati plašč na enem kolesu in že sva bila pripravljena za odhod. V naglici sem pozabil fotoaparat in čelado. Medtem, ko fotoaparat vse bolj uspešno zamenjujejo telefoni, pa za čelado nisem našel prave zamenjave. Sem se moral pač zadovoljiti s trakom za lase. Mojci sem obljubil, da na spustih ne bom preveč divjal. Z avtom sva se odpeljala do Divače. Parkirala sva ob koliševki Risnik. Takoj, ko sva stopila iz avta sva občutila veter, ki je napovedoval ne preveč vroče ozračje. Začela sva kolesariti v smeri vasi Lokve. Sonce je sijalo in vožnja ob borovcih naju je pogrela. Zapeljala sva se čez Lipico in že sva prispela do meje z Italijo. Tik pred mejo sva zavila levo in se po cesti povzpela na Kokoš. Makadam ni bil preveč grob in lepo počasi sva napredovala do vrha. Na vrhu sva si privoščila kavico, ki pa je bila obupna. Ni mi jasno kako lahko sploh ponujajo kaj takega. Spustila sva se v smeri Krvavega potoka. V vasi Mihele sva zavila desno in se priključila poti, ki poteka po stari železnici. Le ta iz Trsta ob dolini Glinščice pripelje vse do Slovenske meje. Še nekaj metrov in bila sva v Italiji. Pot je postajala vse lepša, čeprav je malo zahladilo. Rahel spust naju je pripeljal do vasi Draga kjer sva se za hip ustavila. Po kolesarski poti sva nadaljevala do odcepe levo kjer se cesta strmo spusti v Botač / Botazzo. Vmes sva uživala v lepih razgledih na dolino Glinščice ter morja in Trsta v ozadju. Na zemljevidu sem videl, da se je iz Botača možno povzpeti nazaj v Slovenijo v smeri Socerba. In v Botaču so naju smerokazi res usmerili v pravo smer. Na začetku je pot tako strma in uničena zaradi vode, da sva morala kolesi kar nekaj časa potiskati pred seboj. Kmalu se je pot izboljšala in lahko sva nadaljevala z vožnjo po čudovitem gozdu. Morala sva opraviti še z nekaj strmimi, a na srečo kratkimi vzponi in že sva prispela v vas Beka kjer sva zavila desno in se napotila v smeri proti Socerbu. Nadaljevala sva z rahlim vzponom mimo konjev in oslov in kmalu prispela do gradu Socerb. Tam sva na sončku malo posedela in se razgledala naokoli. Nazaj sva se vrnila po kolovozu do vasi Ocizla. Od tam pa čez Klanec pri Kozini do Kozine kjer sva zavila v smer Rodika. Po rahlem vzponu je sledil spust v Divačo in krog je bil sklenjen. Nabralo se je 56 km in 1050 metrov vzpona. V te kraje se vsekakor še vrneva, ko bo malo več zelenja.

Vzpon na Kokoš po borovem gozdičku. Juhuhu.

Spust s Kokoši poteka po čudovitem gozdu, ki pa trenutno še ni zelen.

Prihajava na kolesarsko stezo.

Ki pelje tudi čez tunele bivše železnice.

Odpirajo se pogledi na morje.

Po poglejmo kaj je v soteski.

Spust do Botača.

Vzpon iz Botača.

Še malo porivanja po strmi gozdni poti , ki iz Botača pripelje v vas Beka.

Na poti sva srečala konje na paši. V ozadju je kobila skrivala svojega žrebička kajti ve, da bodo v kratkem prišle zveri in ji žrebička pojedle. Ne, ne govorim o gozdnih zvereh ampak o človeku.

Na Socerbu sva spet uživala na sončku in lepih razgledih.

Kotovo sedlo. Vreme se je močno poslabšalo in difuzna svetloba nam je otežila spust.

V sredo se z Mirom dogovorim za smučanje naslednji dan. Pridruži se nama še Boštjan. Zjutraj dovolj zgodaj vstanem, pozajtrkujem in spakiram nahrbtnik. Mojco odpeljem v pisarno in naletim na res neznosno prometno gnečo. Do Šentvida sem potreboval 25 minut in posledično pošteno zamudim. Vmes me že kličeta Miro in Boštjan, a ker imam na telefonu izklopljen zvok, se ne javim. Medtem, ko se Boštjan sprašuje kje je ta neresen model, se le prikažem na parkirišču. Nadaljevanje vožnje do Jesenic poteka ekspresno in na cilj prispeva le 3 minute prepozno. Miro misli, da bova zamudila dlje in si vzame akademskih 10 minut. Boštjan nas zapelje do Planice in kmalu smo na smučeh. Miro do Tamarja hodi s smučmi na nahrbtniku, saj se odloči za bolj mazohistični pristop. V Tamarju se malo razgledamo in nadaljujemo proti Jalovcu. Snega je malo, a višje snežna podlaga le naraste. Izhod iz gozda nam postreže s čudovitim pogledom na Jalovec obsijan s soncem. Zdi se nam, da se bo vreme izboljšalo in že sanjamo o tem kako lepo bo na sedlu. A glej ga zlomka, višje, ko smo, bolj je toplo in oblakov je vse več. Ko prispemo do vstopa v ozebnik in prečimo desno, nas lepo obsije sonce. Že nižje so se začele delati težke cokle na smučeh, ki postajajo vse bolj moteče. Po prečenju desno se sneg izboljša in za nekaj časa se zdi kot, da lebdim. Kmalu sonce povsem izgine in popolnoma se pooblači. Svetloba je postala precej difuzna in začne tudi rahlo snežiti. Med rahlim naletavanjem dosežemo sedlo in se ustavimo pred nevarno napihanim snegom. Dohiti nas tudi gospod s katerim izmenjamo kar nekaj zgodbic o nesrečah v gorah. Vsi se strinjamo, da je potrebno biti previden. Po kratkem okrepčilu se spustimo in preizkusimo podlago. Kot je v naših gorah navada, naletimo na res različne podlage, ki nam nekje dopuščajo brezskrbno smučarijo in nas drugje pošteno lomijo. V zgornjem delu res uživamo. Spodaj pa sneg postane težak in zahteva kar precej napora za brezkrbno smučanje. Zadnji bolj položen del pa postane res naporen in v gozdu smo kar pošteno veseli, da smo se rešili matranja. V Tamarju smo v prijetni družbi nadomestili izpad tekočine. Ko smo se primerno ohladili, se zaženemo po tekaški progi nazaj do Planice. Vmes je potrebno kar nekaj poganjanja in pošteno razmigamo še ramenske obroče. Prav proti koncu pa tudi preizkusim ali se smuči ustavijo na pesku. Preizkus uspe in srečno prispemo do avta. Sledi še kratek postanek v Aljaževem hramu in tura je zaključena. Miro ostane na Jesenicah, midva z Boštjanom pa oddrviva nazaj v Ljubljano. Za nami je kljub pomanjkanju snega in visokim temperaturam čudovit dan.

Pogled na Jalovec v jutranjem soncu vedno navduši.

Miro in Boštjan špancirata proti Tamarju.

Prihod iz gozda.

Pogled nazaj na Tamar.

Tukaj je še malo sijalo sonce.

No, kasneje pa se je že pooblačilo in začel je naletavati rahel sneg.

Vseeno smo uživali v zavojih. Podlaga pa je bila pestra.

Miro in belina okrog njega.

Luštna strminca.

Miro in Jalovčev ozebnik v ozadju. Prekrila ga je meglica.

Končna postaja. Snega je letos res rekordno malo.

Na začetku sva imela lepo vreme.

Za danes so vremenarji napovedovali več sonca na vzhodu države. Njihovo napoved sva upoštevala in odkolesarila jugovzhodno od Ljubljane. Na začetku čez Barje sva res imela sonce. Kmalu se je popolnoma pooblačilo in začelo pošteno pihati. Odkolesarila sva do Iga in se povzpela po asfaltni cesti na Golo. Zaradi nizkega pritiska sva se kar nekajkrat skoraj zadušila ob izpušnih plinih kombijev, ki so naju prehitevali. Na Golem je bilo kar malo bolj mraz in potrebno je bilo pritisniti pedala, da sva se spet ogrela. V Zapotoku sva zavila levo in se po makadamu spustila proti Četežu pri Turjaku. Začelo je rahlo rositi in na ovinkih je bilo potrebno paziti. Nadaljevala sva v smeri Želimelj in zavila desno na Turjak. Strm a kratek vzpon naju je lepo ogrel. Na Turjaku sva si privoščila kavico in malo popila. Sledil je spust nazaj in povratek čez Želimlje, Ig in Barje v Ljubljano. Dež se na srečo ni preveč okrepil. Opozoriti pa moram na neznosen smrad in onesnaženje na Barju, ki ga povzročajo kupi gnoja in gnojnice, ki pošteno onesnažujejo podtalnico in zemljo. Kot kaže v tej državi ni nobenih omejitev glede količine gnojnice in gnoja, ki ga kmetje lahko trosijo naokrog. V kolikor pa kakršnakoli pravila obstajajo, jih verjetno nihče na kontrolira oziroma sankcionira. Poleg ogromno gnoja pa je res veliko aluminijastih konzerv in plastenk tudi v vodnih kanalih ob cesti. Najnovejši avtomobili so oprani, parkirani pred hiškami, ki jih varujejo psi, južna pa že čaka na krožniku. Kaj hočemo, važno da nam gre vsem na bolje. JUHUHU. Nabralo se je 61 km in 970 metrov vzpona. V kolikor kdo rabi GPS sled naj mi piše. Jo posodim rade volje 🙂

Pogled proti Krimu je obetal.

No, tukaj pa se je vreme že malo poslabšalo.

Vseeno pa je letelo v Četež pri Turjaku.

Mojca zalaga ovinke.

Vzpon na Turjak.

Shladilo se je.

Malo rosi in midva šibava domov.

Kupi gnoja in gnojnice, ki jo bodo trosili vso pomlad po Barju. Katastrofa.