Kolesarska turca vzhodno od Ljubljane na oblačen dan
Na začetku sva imela lepo vreme.
Za danes so vremenarji napovedovali več sonca na vzhodu države. Njihovo napoved sva upoštevala in odkolesarila jugovzhodno od Ljubljane. Na začetku čez Barje sva res imela sonce. Kmalu se je popolnoma pooblačilo in začelo pošteno pihati. Odkolesarila sva do Iga in se povzpela po asfaltni cesti na Golo. Zaradi nizkega pritiska sva se kar nekajkrat skoraj zadušila ob izpušnih plinih kombijev, ki so naju prehitevali. Na Golem je bilo kar malo bolj mraz in potrebno je bilo pritisniti pedala, da sva se spet ogrela. V Zapotoku sva zavila levo in se po makadamu spustila proti Četežu pri Turjaku. Začelo je rahlo rositi in na ovinkih je bilo potrebno paziti. Nadaljevala sva v smeri Želimelj in zavila desno na Turjak. Strm a kratek vzpon naju je lepo ogrel. Na Turjaku sva si privoščila kavico in malo popila. Sledil je spust nazaj in povratek čez Želimlje, Ig in Barje v Ljubljano. Dež se na srečo ni preveč okrepil. Opozoriti pa moram na neznosen smrad in onesnaženje na Barju, ki ga povzročajo kupi gnoja in gnojnice, ki pošteno onesnažujejo podtalnico in zemljo. Kot kaže v tej državi ni nobenih omejitev glede količine gnojnice in gnoja, ki ga kmetje lahko trosijo naokrog. V kolikor pa kakršnakoli pravila obstajajo, jih verjetno nihče na kontrolira oziroma sankcionira. Poleg ogromno gnoja pa je res veliko aluminijastih konzerv in plastenk tudi v vodnih kanalih ob cesti. Najnovejši avtomobili so oprani, parkirani pred hiškami, ki jih varujejo psi, južna pa že čaka na krožniku. Kaj hočemo, važno da nam gre vsem na bolje. JUHUHU. Nabralo se je 61 km in 970 metrov vzpona. V kolikor kdo rabi GPS sled naj mi piše. Jo posodim rade volje 🙂
Pogled proti Krimu je obetal.
No, tukaj pa se je vreme že malo poslabšalo.
Vseeno pa je letelo v Četež pri Turjaku.
Mojca zalaga ovinke.
Vzpon na Turjak.
Shladilo se je.
Malo rosi in midva šibava domov.
Kupi gnoja in gnojnice, ki jo bodo trosili vso pomlad po Barju. Katastrofa.
