V nedeljo se je napovedovalo malo bolj toplo vreme in z Mojco sva odkolesarila v smeri jugovzhod. Takoj na začetku ture naju je na Barjanski cesti z bojnim krikom dodobra zbudila ženska, ki nadira ljudi, ko se pripelje mimo s kolesom. Psihične bolezni so v porastu in še posebno spomladi so taki izpadi kar pogosti. Vožnjo sva nadaljevala čez Barje, Ig in Smrjene. Ob potoku Želimeljščica sva prispela do vasi Ščurki in se po simpatičnem vzponu povzpela na Javorje. Od tam sva se po makadamu spustila v Rob. Kazalo je, da se morda obeta nekaj sonca. Začela sva z vzponom do vasi Krvava peč, a sonce se je zopet skrilo za oblaki. Cesta je bila brez prometa, ptički so žvrgoleli in vzpon v takih razmerah res hitro mine. V Krvavi peči sva se ustavila za kratek čas in poslušala nekaj nasvetov lokalnega pohodnika, ki nama je svetoval kje morava nadaljevati. Sledilo je kolesarjenje po gozdu kjer ne srečaš žive duše, kjer prebivajo medvedi in kjer ni prometa. V križišču poti E6 in E7 sva se po serpentinastih ovinkih spustila navzdol do reke Iške. Makadam ni bil pregrob, čeprav je potrebno biti kar previden, da kakšnega ovinka ne preskočiš. Od mostička naprej sva se začela vzpenjati proti Blokam. Med vzponom sva naredila kratek premor in nekaj malega pojedla. Nadaljevala sva z vzponom dokler se nisva priključila cesti, ki skozi vasi Polšeče in Jeršiče pripelje do vasi Sveti Vid. Od tam pa prečka čez gozdove do asfaltne ceste, ki pripelje na Rakitno. Še malo sva se morala povzpeti, potem pa divji spust do Rakitne in naprej do Barja. Čez Barje mimo Črne vasi sva imela rahel vetrič v hrbet in v Ljubljani sva bila en, dva, tri. Nabralo se je 86 kilometrov in 1600 metrov vzpona. Res lepa turca, ki bo postala še lepša, ko drevesa dokončno ozelenijo.

Miro me v nedeljo zvečer pobara, če bi šel v ponedeljek smučat. Ni mu treba vložiti preveč energije v prepričevanje, kajti takoj sem za. Predlagam Tolsto košuto za katero se mi je zdelo, da bi v trenutnih razmerah morala nuditi odlično smuko. Zjutraj se odpeljeva naprej od Košutnika in parkirava le nekaj sto metrov stran od parkirišča. S smučmi na nahrbtniku sva nadaljevala do planine Dolge njive kjer sva stopila na smuči. Sonce je že lepo ogrelo južna pobočja Košute in začne se nama dozdevati, da bi smučarija znala biti zelo ugodna. Strumno in veselo napredujeva po strmini pod zahodni vrh. Tam se zaradi lepše in nedotaknjene flanke odločiva rajši za vzhodni vrh. Obideva napihani del in že sva na vrhu. Na vrhu sva posrkala sončno energijo, pomalicala Mirove okusne doma narejene energetske ploščice in se počasi pripravila za spust. Jaz ne bi bil srečen, če ne bi nekaj pozabil. Tokrat so bila to sončna očala in vse bolj se mi je bleščalo pred očmi. Spustila sva se po pobočju in začel se je spomladanski turni smuk presežkov. Najprej po strmem pobočju, nižje pa sva zavila v graben kjer je bila podlaga še boljša. Vse do planine sva vijugala in vriskala od sreče. Še na planini se je dalo lepo peljati, čeprav je na nekaterih delih sonce že močno stanjšalo snežno odejo. Tudi po cesti je šlo brez težav in na koncu sva morala smuči nositi le slabih 5 minut. Sledila je še analiza, rehidracija in čebljanje v Tršiškem pubu. Bilo je res fantastično in tak začetek tedna privoščinm vsakemu. Ajde.

Včeraj se je že zjutraj pokazalo sonce. Zagrabil sem nahrbtnik in skočil na trg kjer sem nakupil najboljšo ekološko zelenjavo, sadje, kruh in ostale dobrote, ki jih pridelajo naši ekološki kmetje. To je pravo bogastvo naše dežele. Po tem, ko sva pozajtrkovala, sem moral zamenjati plašč na enem kolesu in že sva bila pripravljena za odhod. V naglici sem pozabil fotoaparat in čelado. Medtem, ko fotoaparat vse bolj uspešno zamenjujejo telefoni, pa za čelado nisem našel prave zamenjave. Sem se moral pač zadovoljiti s trakom za lase. Mojci sem obljubil, da na spustih ne bom preveč divjal. Z avtom sva se odpeljala do Divače. Parkirala sva ob koliševki Risnik. Takoj, ko sva stopila iz avta sva občutila veter, ki je napovedoval ne preveč vroče ozračje. Začela sva kolesariti v smeri vasi Lokve. Sonce je sijalo in vožnja ob borovcih naju je pogrela. Zapeljala sva se čez Lipico in že sva prispela do meje z Italijo. Tik pred mejo sva zavila levo in se po cesti povzpela na Kokoš. Makadam ni bil preveč grob in lepo počasi sva napredovala do vrha. Na vrhu sva si privoščila kavico, ki pa je bila obupna. Ni mi jasno kako lahko sploh ponujajo kaj takega. Spustila sva se v smeri Krvavega potoka. V vasi Mihele sva zavila desno in se priključila poti, ki poteka po stari železnici. Le ta iz Trsta ob dolini Glinščice pripelje vse do Slovenske meje. Še nekaj metrov in bila sva v Italiji. Pot je postajala vse lepša, čeprav je malo zahladilo. Rahel spust naju je pripeljal do vasi Draga kjer sva se za hip ustavila. Po kolesarski poti sva nadaljevala do odcepe levo kjer se cesta strmo spusti v Botač / Botazzo. Vmes sva uživala v lepih razgledih na dolino Glinščice ter morja in Trsta v ozadju. Na zemljevidu sem videl, da se je iz Botača možno povzpeti nazaj v Slovenijo v smeri Socerba. In v Botaču so naju smerokazi res usmerili v pravo smer. Na začetku je pot tako strma in uničena zaradi vode, da sva morala kolesi kar nekaj časa potiskati pred seboj. Kmalu se je pot izboljšala in lahko sva nadaljevala z vožnjo po čudovitem gozdu. Morala sva opraviti še z nekaj strmimi, a na srečo kratkimi vzponi in že sva prispela v vas Beka kjer sva zavila desno in se napotila v smeri proti Socerbu. Nadaljevala sva z rahlim vzponom mimo konjev in oslov in kmalu prispela do gradu Socerb. Tam sva na sončku malo posedela in se razgledala naokoli. Nazaj sva se vrnila po kolovozu do vasi Ocizla. Od tam pa čez Klanec pri Kozini do Kozine kjer sva zavila v smer Rodika. Po rahlem vzponu je sledil spust v Divačo in krog je bil sklenjen. Nabralo se je 56 km in 1050 metrov vzpona. V te kraje se vsekakor še vrneva, ko bo malo več zelenja.