Kotovo sedlo. Vreme se je močno poslabšalo in difuzna svetloba nam je otežila spust.

V sredo se z Mirom dogovorim za smučanje naslednji dan. Pridruži se nama še Boštjan. Zjutraj dovolj zgodaj vstanem, pozajtrkujem in spakiram nahrbtnik. Mojco odpeljem v pisarno in naletim na res neznosno prometno gnečo. Do Šentvida sem potreboval 25 minut in posledično pošteno zamudim. Vmes me že kličeta Miro in Boštjan, a ker imam na telefonu izklopljen zvok, se ne javim. Medtem, ko se Boštjan sprašuje kje je ta neresen model, se le prikažem na parkirišču. Nadaljevanje vožnje do Jesenic poteka ekspresno in na cilj prispeva le 3 minute prepozno. Miro misli, da bova zamudila dlje in si vzame akademskih 10 minut. Boštjan nas zapelje do Planice in kmalu smo na smučeh. Miro do Tamarja hodi s smučmi na nahrbtniku, saj se odloči za bolj mazohistični pristop. V Tamarju se malo razgledamo in nadaljujemo proti Jalovcu. Snega je malo, a višje snežna podlaga le naraste. Izhod iz gozda nam postreže s čudovitim pogledom na Jalovec obsijan s soncem. Zdi se nam, da se bo vreme izboljšalo in že sanjamo o tem kako lepo bo na sedlu. A glej ga zlomka, višje, ko smo, bolj je toplo in oblakov je vse več. Ko prispemo do vstopa v ozebnik in prečimo desno, nas lepo obsije sonce. Že nižje so se začele delati težke cokle na smučeh, ki postajajo vse bolj moteče. Po prečenju desno se sneg izboljša in za nekaj časa se zdi kot, da lebdim. Kmalu sonce povsem izgine in popolnoma se pooblači. Svetloba je postala precej difuzna in začne tudi rahlo snežiti. Med rahlim naletavanjem dosežemo sedlo in se ustavimo pred nevarno napihanim snegom. Dohiti nas tudi gospod s katerim izmenjamo kar nekaj zgodbic o nesrečah v gorah. Vsi se strinjamo, da je potrebno biti previden. Po kratkem okrepčilu se spustimo in preizkusimo podlago. Kot je v naših gorah navada, naletimo na res različne podlage, ki nam nekje dopuščajo brezskrbno smučarijo in nas drugje pošteno lomijo. V zgornjem delu res uživamo. Spodaj pa sneg postane težak in zahteva kar precej napora za brezkrbno smučanje. Zadnji bolj položen del pa postane res naporen in v gozdu smo kar pošteno veseli, da smo se rešili matranja. V Tamarju smo v prijetni družbi nadomestili izpad tekočine. Ko smo se primerno ohladili, se zaženemo po tekaški progi nazaj do Planice. Vmes je potrebno kar nekaj poganjanja in pošteno razmigamo še ramenske obroče. Prav proti koncu pa tudi preizkusim ali se smuči ustavijo na pesku. Preizkus uspe in srečno prispemo do avta. Sledi še kratek postanek v Aljaževem hramu in tura je zaključena. Miro ostane na Jesenicah, midva z Boštjanom pa oddrviva nazaj v Ljubljano. Za nami je kljub pomanjkanju snega in visokim temperaturam čudovit dan.

Pogled na Jalovec v jutranjem soncu vedno navduši.

Miro in Boštjan špancirata proti Tamarju.

Prihod iz gozda.

Pogled nazaj na Tamar.

Tukaj je še malo sijalo sonce.

No, kasneje pa se je že pooblačilo in začel je naletavati rahel sneg.

Vseeno smo uživali v zavojih. Podlaga pa je bila pestra.

Miro in belina okrog njega.

Luštna strminca.

Miro in Jalovčev ozebnik v ozadju. Prekrila ga je meglica.

Končna postaja. Snega je letos res rekordno malo.

Na začetku sva imela lepo vreme.

Za danes so vremenarji napovedovali več sonca na vzhodu države. Njihovo napoved sva upoštevala in odkolesarila jugovzhodno od Ljubljane. Na začetku čez Barje sva res imela sonce. Kmalu se je popolnoma pooblačilo in začelo pošteno pihati. Odkolesarila sva do Iga in se povzpela po asfaltni cesti na Golo. Zaradi nizkega pritiska sva se kar nekajkrat skoraj zadušila ob izpušnih plinih kombijev, ki so naju prehitevali. Na Golem je bilo kar malo bolj mraz in potrebno je bilo pritisniti pedala, da sva se spet ogrela. V Zapotoku sva zavila levo in se po makadamu spustila proti Četežu pri Turjaku. Začelo je rahlo rositi in na ovinkih je bilo potrebno paziti. Nadaljevala sva v smeri Želimelj in zavila desno na Turjak. Strm a kratek vzpon naju je lepo ogrel. Na Turjaku sva si privoščila kavico in malo popila. Sledil je spust nazaj in povratek čez Želimlje, Ig in Barje v Ljubljano. Dež se na srečo ni preveč okrepil. Opozoriti pa moram na neznosen smrad in onesnaženje na Barju, ki ga povzročajo kupi gnoja in gnojnice, ki pošteno onesnažujejo podtalnico in zemljo. Kot kaže v tej državi ni nobenih omejitev glede količine gnojnice in gnoja, ki ga kmetje lahko trosijo naokrog. V kolikor pa kakršnakoli pravila obstajajo, jih verjetno nihče na kontrolira oziroma sankcionira. Poleg ogromno gnoja pa je res veliko aluminijastih konzerv in plastenk tudi v vodnih kanalih ob cesti. Najnovejši avtomobili so oprani, parkirani pred hiškami, ki jih varujejo psi, južna pa že čaka na krožniku. Kaj hočemo, važno da nam gre vsem na bolje. JUHUHU. Nabralo se je 61 km in 970 metrov vzpona. V kolikor kdo rabi GPS sled naj mi piše. Jo posodim rade volje 🙂

Pogled proti Krimu je obetal.

No, tukaj pa se je vreme že malo poslabšalo.

Vseeno pa je letelo v Četež pri Turjaku.

Mojca zalaga ovinke.

Vzpon na Turjak.

Shladilo se je.

Malo rosi in midva šibava domov.

Kupi gnoja in gnojnice, ki jo bodo trosili vso pomlad po Barju. Katastrofa.

Pogled na Plazje iz Belopeških jezer. Vzpon in spust poteka po desnem kraku.

Danes sva se prvič v tej sezoni z Matjažem odpravila na turni smuk. Zaradi splošnega pomanjkanja snega nisva vedela kam točno bi odšla. Niso nama dišale popularne in iz vseh strani oblegane turne destinacije. Na koncu sva se odločila za Plazje, kjer je Matjaž nekoč že smučal, jaz pa še ne. Ob debati sva bila hitro na parkirišču pred jezerom kjer naju je presenetila nizka temperatura. Takoj po začetku hoje sem izločil še nekaj gnoja, ki mi ga je zapustil virus, ki me je napadel v ponedeljek. Najprej sva prečila travnik in se mimo planine povzpela v gozd. Po gozdu sva sledila špuri, ki pa je zavila malo preveč desno. Za kazen sva se morala malo spustiti in prečiti levo. Kmalu sva na pravi špuri in že sopihava v hrib. Snega je vse več, a kakšnega snežnega izobilja ni videti. Zavijeva v desni žleb kjer pa je veliko napihanega snega. Na nekaterih delih je tudi poledenelo in hoja postane malce bolj naporna. Vseeno lepo napredujeva in kmalu prispeva do ozkega dela kjer morava zaradi popolnoma spihanega snega sneti smuči. Do izhoda iz žlebu neseva smuči in stopiva na plano. Pričaka naju čudovit razgled na Mangartsko sedlo in Mangart. Privoščiva si kratko malico in srkava sončne žarke. Ker malo piha, se ne zadržujeva prav dolgo in sledi spust v dolino. Smuka je bila glede na pomanjkanje snega odlična. Predhodniki nama niso preveč razrili terenov in kar nakajkrat sva naletela na nedotaknjen suhec, ki ja zaradi sence še vedno lepo suh. Med smučanjam vriskava in smeji se nama do ušes. V spodnjem delu sledi premagovanje gozdnega poligona skozi strugo hudournika. Iz hudournika se smučanje nadaljuje po travnikih, nato pa zavijeva še v gozd. Iz gozda pridrviva na planino in pred nama je samo še dolg travnik, ki naju pripelje do ceste in že sva pri jezeru. Matjaž iz avta pritegne dva Gambrinusa in čez 5 minut že na klopci ob jezeru kramljava in modrujeva. Res lepa nedelja v gorah.

Hmm sledila sva napačni špuri sedaj pa sledi malo gozdarjenja.

Matjaž se vzpenja pod slapom Demoklejev meč.

Še malo pa bova zavila v desni krak.

Poziram pred Mangartom.

Pogled v dolino.

Matjaž vijuga na strmem delu.

Tukaj pa se je potopil v suhca.

Čista uživancija

Juhuhu

Še malo gozdne telovadbe.