Komaj sem čakal vikend. Napovedovalo se je nestabilno vreme a vseeno je kazalo, da bo med dežjem mogoče ujeti tudi sončna obdobja. V soboto sva res komaj čakala, da odkolesariva nekam v zeleno. Avto je zadnje čase popolnoma pri miru kajti najraje odkolesariva kar od doma. Tokrat sva se zopet napotila proti vzhodu. Najprej sva čez Zalog odkolesarila do Jevnice. V Jevnici sva prečila Savo in se iz Senožeti začela vzpenjati proti Veliki vasi. Sonce je močno pripekalo in v gozdu je bilo res soparno. V Veliki vasi sva nadaljevala desno proti vasi Hrib nad Ribčami. Vzpon je postajal vse bolj strm. Kmalu sva prišla do ceste in križišča. Tabla za planinski dom Ušte naju je usmerila levo. Opa, takoj sva naletela na šestnajst procentni klanec, ki nama je še dodatno ogrel noge. Na koncu klanca, ki ni bil dolg sva na križišču naletela na tablo, ki je usmerjala levo na Svetega Miklavža. Na svetem Miklavžu sva bila že velikokrat peš. S kolesom pač ne. To je bil nemudoma razlog za odločitev, da se povzpneva do cerkvice. Le-ta pa se nahaja povsem na vrhu hriba in kar lepo sva morala pritiskati, da sva prikolesarila tik do cerkve. Malo sva se razgledala in ugotovila, da marsikje tudi malo dežuje. Nemogoče pa je bilo ugotoviti iz katere smeri se bo pojavila nevihta. Spustila sva se nazaj do križišča in tokrat nadaljevala naravnost proti planinskemu domu Ušte – Žerenk. Skozi zelen gozd sva se še malo povzpela in kmalu sva bila pri domu. Natakarica je ravno čistila teraso in morala sva se usesti pred vhod. Zvrnila sva radler in se malo odpočila. Ugotovila sva, da do danes še nisva slišala za ta planinski dom. Ndaljevala sva z vzponom po makadamu skozi gozd, ki pa je postajal vse bolj strm. Vseeno ne prestrm. Pripeljala sva se do vasi Štance Laze. Gre za mini zaselek dveh ali treh hiš, ki pa so locirane tik nad ogromnim kamnolomom, ki ga lahko vidite iz ceste Ljubljana-Litija. Iz kamnoloma se spušča tudi tovorna žičnica v Kresnice. V vasi sva dosegla najvišjo višino ture, 790 metrov. Iz vasi sva se po makadamu spustila proti Vačam. Po nekaj sto metrih sva prišla do čudovite cerkvice Sveti Florjan. Odprli so se čudoviti razgledi na sever proti Kamniško-Savinjskim Alpam. Na žalost pa so bili najvišji vršaci v oblakih. Pri cerkvici sva zopet malo počivala. Nadaljevala sva z vožnjo po hribčkih in prikolesarila v Vače. V Vačah sva zavila levo proti vasi Potok pri Vačah. Do Save sva se želela spustiti po soteski, ki sva jo prevozila že enkrat v preteklosti, ko sva se spuščala iz Zasavske Svete gore. Gre za makadam v popolnoma neposeljeni soteski polni zelenja. Kmalu sva bila tam in sledil je spust do vasi Sava. Iz Save sva odkolesarila desno proti Litiji. V Litiji sva si privoščila kavico in nedaleč stran zagledala predsednika evropske nogometne zveze. Ravno se je usedel v avto in s šoferjem sta odbrzela s parkirišča. Odgovor na to, kaj je predsednik evropske nogometne zveze počel v Litiji se je pojavil kasneje. Midva kot predsednik in predsednica države DURIDO imava več časa kot predsednik UEFE in lahko sva v miru spila kavico ter se še malo razgledala naokoli. Pot sva nadaljevala proti Šmartnem ob Litiji. Zavila sva v smeri Besnica in se peljala mimo pokopališča. Tam pa sva naletela na ogromno množico ljudi, ki so prišli na pogreb. Bilo jih je res veliko. Kasneje sva prebrala, da je umrl nogometaš dvoranskega nogometa, ki je bil hkrati tudi slovenski reprezentant. Pogreb je bil verjetno razlog, da je prišel tudi predsednik UEFE. Misterij je bil rešen. Po prijetnem soncu sva nekaj časa kolesarila po ravnem, kmalu pa nadaljevala z vzponom in se povzpela do vasi Trebeljevo. Od tam pa sva po dolini potoka Besnica letela nazaj v Zalog in čez Zadobrovo v Polje. Kljub temu, da sva v teh koncih prekolesarila ogromno terena nama je vseeno spet uspelo odkriti nekaj novih vzponov, spustov, lepih lokacij, ptičkov, dreves, rožic in drugih zanimivosti zaradi katerih rada kolesariva. Prekolesarila sva 85 kilometrov in se povzpela za 1800 metrov.

Zadnje dni sem reden obiskovalec Janč. Zanimivo je to, da sem bil v zadnjih treh obiskih na vrhu vsakič z drugim kolesom in po drugi poti. Danes sem zajahal svojo novo pridobitev. Gorsko kolo s sprednjim in zadnjim vzmetenjem. Kot ljubitelj koles rad vozim kakršnokoli kolo. Sem med tistimi, ki lahko brez težav vozi cestno kolo en dan in zajaha gorsko kolo naslednji dan. Meja med cestnimi in gorskimi kolesarji za mene ne obstaja. Danes sem odkolesaril na Janče z gorskim kolesom. Do sedaj sem naredil le eno turo. Povzpel sem se na Orle ter kolesaril čez Golovec nazaj. Ugotovil sem, da obvladovanje gorkega kolesa zahteva malo več tehnične vožnje, ki se jo moraš naučiti oziroma dobro obvladati v kolikor želiš voziti hitro. Hitrost pri kolesu pa mi nikoli ni bila tuja. Do Podgrada kjer se začne vzpon do kmetije Lazar sem se ravno lepo ogrel. Do kmetije pelje strma asfaltirana cesta. Pri kmetiji sem zavil desno na Borovničevo pohodno pot, ki pelje na Janče. Kmalu sem lepo sopihal v klanec in kar nekaj pritiskanja je bilo potrebnega, da sem zvozil nekaj strmih a kratkih klancev. Med njimi tudi enega zelo strmega kjer sem moral stopiti dol. Pot pelje po gozdu, mimo kmetij, sadovnjakov čez travnike in te sčasoma pripelje v vas Vnajnarje. Od tam sem po asfaltni cesti odkolesaril do vasi Gabrje kjer me je čakal še zadnji vzpon na Janče. Sonce je bilo tokrat kar močno in končno sem lahko kolesaril v kratkih hlačah. Na Jančah sem se za kratek čas ustavil in malo popil. Nato pa je sledil spust. Najprej do kapelice po asfaltni cesti kjer sem zavil desno. Nadaljeval sem do športnega igrišča kjer se je začel spust po gozdni cest. Cesta je postajala vse bolj groba. Nenadoma sem prišel do razpotja kjer se je cesta končala. Kam pa sedaj? Zavil sem najprej levo in se po grobem in strmem kolovozu začel spuščati v globel s potokom. Slutil sem kaj me čaka na koncu. Slutnje so se uresničile. Pot se je končala. Do potoka na koncu globeli ni vodila nobena pot kjer bi lahko kolesaril. Lahko sem samo obrnil in začel z rinjenjem kolesa v hrib. Nekaj časa sem rinil, nato pa na razpotju zavil desno. Tudi tukaj se je pot po nekaj sto metrih končala. Čeprav sem slutil, da bi morda lahko nadaljeval je veliko podrtih dreves spust popolnoma onemogočilo. Spet sem obrnil, nekaj časa rinil nazaj v klanec, kmalu pa sem se lahko usedel na kolo in kolesaril nazaj proti športnemu igrišču. Prikolesaril sem na gozdno cesto, ki je zavila desno in se začel spuščati proti Vnajnarjem. Na določenih delih je bila gozdna cesta močno razrita in poškodovana od vleke dreves. A vse to ni predstavljalo nobene težave za moje kolo in lahko sem na polno dirkal po klancu navzdol. Vrnil sem se nazaj na borovničevo pot in odkolesaril proti Kmetiji Lazar. Nekje vmes pred zadnjim strmim spustom, ko sem si ravno pripravljal amortizerje me je dohitel starejši gospod na gorskem kolesu na električni pogon. Z Mojca sva ga srečala že teden dni nazaj na Debnem vrhu kjer nama je razložil vse o svojem kolesu in pripetljajih. Kolesa na električni pogon doživljajo pravi razcvet. Sam imam najraje take kjer je potrebno poganjati sam. Razumem pa, da tistim, ki tega iz različnih razlogov ne zmorejo, električno kolo omogoča užitke za katere bi bili drugače prikrajšani. Gospod je nad svojim kolesom in vožnjo popolnoma navdušen. Šiba gor in dol po klancih in videti je, da v tem precej uživa. Skupaj sva se spustila do kmetije Lazar kjer se je možakar ustavil, jaz pa sem čez Podgrad, Zalog in Zajčjo Dobravo odbrcal nazaj v Polje. Čeprav se s kolesom in tehniko vožnje še spoznavam, že zdaj počnem stvari o katerih sem na prejšnjem gorskem kolesu lahko samo sanjal. Spusti so lahko res noro hitri in udobni, gor pa ga je potrebno še vedno pribrcati. No ravno to, pa nam je kolesarjem vedno znova v neizmerno veselje. 🙂 Pribrcal sem 40 km in 1200 metrov vzpona.

Med prazniki sva ostala doma. Zadnje dni se je vreme izboljšalo in je kot naročeno za prijetne kolesarske turice v okolici. No, lahko bi bilo malo bolj toplo. V petek sva najprej odkolesarila klasiko na Pečarja in desno do Žagarskega vrha. Nadaljevala sva do začetka vasi Javor kjer sva zavila levo in se spustila v Besnico. Čez dolino sva kolesarila do križišča kjer sva nadaljevala levo in se ponovno povzpela na Pečarja. Sledil je še spust nazaj v Sostro kjer pa sva nadaljevala desno in se čez Kašelj zapeljala do Zaloga. V Zalogu sva se čez Zajčjo Dobravo vrnila v Polje. V soboto sva malce podaljšala kilometrino in povečala metre vzpona. Iz Polja sva se čez Zalog in Podgrad odpeljala do Kresnic. V Kresnicah sva se zagnala v hrib in se povzpela do Kresniškega vrha. Navdušila naju je zelena barva, ki je vsako pomlad pravi balzam za oči. Preseneljivo malo pa je bilo tudi avtomobilov saj se je že poznala praznična odsotnost. Tik pod Kresniškim vrhom sva v vasi Golišče zavila levo in se po čudovitem makadamu, ki pelje pod grebenom, pripeljala do vasi Tuji Grm. To varianto iz Kresniškega vrha resnično priporočam. Makadam ni pregrob. Čaka vas nekaj spusta in nekaj krajši vzponov. Gozd je čudovit in z malo sreče ne boste srečali nobenega avtomobila. Iz Tujega grma sva se povzpela še do Janč kjer sva se odžejala z radlerjem. Sledil je spust, ki pa je bil nepričakovano mrzel. Nenadoma je sonce izginilo za oblaki, veter je ohladil ozračje in v Besnico sva se pripeljala lepo ohlajena. Čez Besnico, Podgrad in Zajčjo dobravo sva odkolesarila nazaj v Polje. Danes pa so bile noge malce utrujene in odločila sva se, da odkolesarila od doma nekam kjer nama bo vsaj del ture še nepoznan. Morda se to sliši lahko, a po toliko letih kolesarjenja ni več najlažje najti neodkrite poti v okolici Ljubljane. A se je našlo nekaj novih poti in neodkritih razgledov. Najprej sva čez Zalog in Podgrad odkolesarila do Dolskega. Od tam sva se napotila proti Vinjam. V Kamnici sva zavila desno in se po strmi cesti povzpela do Križevske vasi. Tam sva se malo odpočila ob vaški cerkvici. Nadaljevala sva levo in se začela vzpenjati po izredno strmem makadamu. Vzpon je bil tisti pravi, kjer je potrebno pošteno pritiskati. Na srečo ni dolg in hitro sva prispela na severno stran Murovice. Odprl se je čudovit poogled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki je deloval kot darilo za pritiskanje v klanec. Nadaljevala sva naprej do vasi Zgornja Javoršica. Od tam sva se spustila do vasi Sveta Trojica in se za kratek čas ustavila pri klopci pred cerkvijo. Oblaki so se razkadili. Sonce je začelo prijetno greti in pečico sva izkoristila za kratko martinčkanje. Po premoru sva se spustila do vasi Žeje kjer sva zavila levo na makadam. Po prijetnem gozdu sva se čez Dobovje spustila do vasi Brdo. Kakšen kilometer naprej sva zavila levo. Sledilo je še nekaj strmega vzpona do vasi Vinje. Od tam sva se spustila nazaj do Kamnice. V Kamnici sva zavila desno in se po lokalni cesti čez Videm, Beričevo in Zadobrovo vrnila nazaj v Polje. Turca ni preveč zahtevna. Dolga je 45 kilometrov + 760 metrov vzpona. Nekateri vzponi pa so precej strmi in je potrebno pošteno pritisniti. Vsekakor pa preseneti čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe iz vasi Zgornja Javoršica. V treh dneh sva se lepo nakolesarila. Sedaj pa upam, da bo vreme lepo in, da so na vidiku kakšne nove kolesarske dogodivščine. 🙂