Letim mimo kamere, ki ne uspe tako hitro reagirati 😉

Danes sem zopet odkolesaril na Janče. Tokrat sem poskusil po kolovozu ob potoku Gostinca. Za ogrevanje sem najprej pristiskal pedalke do Podgrada, še kakšna dva kilopmetra naprej pa se makadam odcepi desno pod železnico. Najprej je makadam še v dobrem stanju, počasi pa prehaja v bolj grobo izvedbo, ki pa po prostoru za piknike vse bolj izgublja podobo makadama. Dolina oziroma soteska je čudovita saj jo obdaja lep gozd in res je užitek kolesariti v takem okolju. Po tem, ko sem dvakrat prečil potok pa se je makadam spremenil v gozdno pot, ki pa je pošteno zagrizla v hrib. Postalo je res strmo in moral sem pošteno pritiskati. Na dveh mestih je kombinacija strmine in razrite poti poskrbela za sestop s kolesa. Malo sem porinil v klanec in že sem brcal naprej. Po stmem vzponu se je le malo zravnalo in kmalu sem prišel na Vnajnarje od koder sem se povzpel proti Gabrju. Preden se začne asfaltna cesta sem odvil levo proti taborniški koči Breza. Pred Brezo sem zavil desno in se zopet spopadel s zelo strmo od gozdnih strojev razrito potjo, ki pa se je na srečo kmalu spremenila v bolj normalno gozdno pot. Prikolesaril sem na asfaltno cesto in sledil je še vzpon na vrh Janč. V daljavi je začelo grmeti in nad mano se je popolnoma pooblačilo. Ko je že kazalo, da me bo opralo pa se je vsulo samo nekaj kapelj in potem je bil mir. Sledil je pust in že sem letel v dolino. Pri polnovzmetenm kolesu je to res užitek. Seveda pa hitrost hitro naraste in potrebno je paziti. Tudi meni se je zgodil prvi padec, ki pa na srečo ni pustil posledic. Nekako sem se zapletel v globok od vode izdobljen kanal in sprednje kolo mi je rahlo zasukalo. Poletel sem čez balanco in z ramo zadel v zemljo. Na srečo je bilo to že v fazi zaviranja in ni me preveč daleč in močno izstrelilo. Vseeno pa mi je dalo malo misliti. Omisliti si moram ščitnike sem razmišljal medtem, ko sem drvel nazaj k potoku Gostinca. Sledil je še povratek domov in ekspresno pranje kolesa. Vsekakor zanima turca, ki jo lahko odbrcam od doma.

Ob potoku malo prisluhnem zvoku gozda.

Stompi počiva.

Tik pod vrhom pa mi je grozila nevihta.

Mojca na vrhu.

Deževno soboto sva izkoristila za druženje s sorodniki in počitek. Danes pa je bilo napovedano lepše vreme. Kaj drugega bi lahko počela kot odkolesarila malo naokoli. Odločila sva se, da se odpeljeva na Zasavsko sveto goro. Pred leti sva se že povzpela na vrh iz smeri Vidrge. Danes pa sva se odločila, da preveriva kakšen je vzpon iz vasi Mošenik ob reki Savi. Ker sva zadnje čase že veliko prekolesarila sva se odločila, da se bova kar pošteno vzpenjala. Tako sva se najprej povzpela na Pečarja od koder sva se spustila v Besnico. Skozi dolino Besnice sva se povzpela na Trebeljevo. Od tam sva se spustila proti Štangarskim Poljanam. Med čudovitim spustom sem srečal prijatelja Robija iz mladosti. Na hitro sva izmenjala nekaj besed in se dogovorila za kakšno skupno kolesarjenje v bližnji prihodnosti. V dolini je močno pihalo in do Litije sva imela kar pošten veter v prsa. V Litiji sva prečila most čez Savo in se po desni strani odpeljala do vasi Mošenik. V Mošeniku pa se je začel vzpon, ki naju je popolnoma navdušil. Vzpenjala sva se po strmi cesti, ki je skoraj brez prometa. Povsod naokoli je bil gozd in drugo zelenje in res se je bilo prijetno vzpenjati. Kmalu sva pribrcala na cesto kjer sva zavila levo v smeri Rovišča. Po nekaj deset metrih pa sva zavila desno v gozd. Začel se je strm vzpon proti vasi Golče. Zdi se mi, da že dolgo nisem kolesaril v tako strm in hkrati dolg klanec. Na trenutke se je zdelo, da se kar ne bo končal. Na srečo ni bilo preveč vroče za kar je poskrbel severni veter, ki je lepo hladil ozračje. Končno sva prisopihala v Golče in, ko sva že mislila, da je s strmim klancem konec sva se morala kar še nekaj časa vzpenjati. Strmina je popustila, ko sva prispela na vzhodno stran Roviškovca. Še kakšen kilometer in sledil je zadnji strm, a kratek vzpon na Zasavsko sveto goro. Na vrhu je kar močno pihalo zato se nisva dolgo zadrževala. Spustila sva se do doma in si privoščila radler. Zaradi vročine in vetra sva bila pošteno žejna. Po premoru sva se spustila do vasi Vidrga in nadaljevala v smeri Moravč. V Kandršah pa sva zopet zavila levo in se povzpela do geometričnega centra Slovenije, vasi Slivna. Iz Slivne sva nadaljevala pot proti Križevski vasi. Ves čas sva vozila čez vasi gor in dol. Vzponi in spusti se kar niso hoteli zaključiti. Iz Križevske vasi pa sva se le začela spuščati proti Dolskemu. Vsi vzponi so naju močno zažejali in v Dolskem sva se ustavila v Afroditi ter spila veliki kozarec vode in brezalkoholno pivo. Lepo napojena sva brez težav odbrcala še do Polja. Garmin nama je na koncu naštel 86 kilolmetrov in 2200 metrov vzpona. Vse bolj sva navdušena nad Posavskim hribovjem kjer ni gneče in gostega prometa, klanci pa so tisti pravi, strmi in obdani z zelenjem. 🙂

Zapuščava Ljubljano in se vzpenjava na Pečarja.

Klanci niso od muh.

Veter nama piha direktno v prsa zato se Mojca poskuša spremeniti v raketo.

Na zidu so meritve, ki označujejo kdaj je Sava bila najvišja. Dosedanji rekord je dne 02.11.1990, ko je voda prišla skoraj do vrha nadvoza.

Čudovit vzpon. Obdaju naju mir, zelenje in tišina.

Zelenje vsepovsod.

Vas Golče z ekstremno strmim vzponom.

Na vrhu

Vzpon proti Slivni.

Makadam skozi kamnolom.

Še malo pa bova v Križevski vasi.

Zasluženo brezalkoholno pivo in voda.

Zalagava ovinke na spustu s Turjaka

V nedeljo sva imela noge rahlo utrujene od sobotne ture. Sonce pa naju je spet vabilo ven na kolo. Dopoldan je kazalo lepo in po poznem zajtrku sva zajahala vranca ter šibala proti Pancam. Za cilj sva si izbrala Turjak, ki sva ga zadnje čase malo zanemarila. V Sadinji vasi sva srečala rumenega ferarija, ki je čez vas šibal najmanj 120 kilometrov na uro. Takih poblaznelih šoferjev je zadnje čase na cestah res veliko . Srečala pa sva tudi rekordno število kolesarjev. Ne vem, če sem jih kdaj videl toliko v teh koncih. Na Pancah sva se spustila proti Mali stari Vasi in nadaljevala do Grosupelj. V Grosupljah se je pooblačilo in zadišalo je po dežju. Nadaljevala sva v smeri Turjaka in nekje pri Velikih Lipljanih se je ulilo. Najprej sva malo čakala pod drevesom. Ob prvem premoru sva nadaljevala in malce bolj pritisnila pedalke. Hitro sva bila v Gradežu kjer pa se je še bolj močno ulilo. Na srečo je sledil kratek spust in že sva bila na Turjaku. Hitro sva se spakirala v Roziko in opazovala kako se je zunaj razbesnela prava nevihta. Čez kakšne pol ure sva lahko odkolesarila nazaj proti domu. Posijalo je sonce in spust s Turjaka je potekal po popolnoma zaliti cesti čeprav je sijalo sonce. Ko sva se bližala Smrjenem pa se je zopet pooblačilo in začelo rahlo rositi. Nadaljevala sva z vožnjo proti Pijavi Gorici kjer sva se priključila na zelo prometno cesto Ljubljana-Kočevje. Na srečo samo za nekaj kilometrov. Na Škofljici sva že lahko kolesarila po svojem kolesarskem pasu. Na Lavrici sva zavila desno v hrib in se povzpela na Orle. Vzpon je pošteno strm in zopet sva se lepo ogrela. Sledil je spust v Sostro in nekje v Vevčah se je spet lepo ulilo. V Polje sva prikolesarila rahlo mokra a za nama je bila spet lepa turca. Nabralo se je 64 km in 960 metrov vzpona. Za nedeljo bo kar v redu 🙂

Levo lahko vidimo v mojih osnovnošolskih časih osnovno šolo Edvarda Kardelja, sedanjo OŠ Polje.

Vzpon na Pance.

Spust s Panc.

Vzpon na Gradež kjer naju že lovi nevihta.

Pogled iz Rozike na nevihto zunaj. Ob pirčku in krušni peči nama ni bilo hudega.

Spust s Turjaka pa je potekal po lepo zaliti cesti.

A kmalu je posijalo sonce.

Spust.

Prihod na Orle.