Letos sem se odlično pripravil za kolesarjenje v poletni sezoni. A na žalost mi je pred mesecem dni uspelo stakniti poškodbo, ki sem si jo najmanj želel. Po dobrem žuru na koncertu skupine Jimmy Barka sem se usedel na kolo in odvihral domov. Vmes sem zaradi prepreke, ki sem jo spregledal padel in dobil močan udarec v predel levega prsnega koša. Padcu je botroval tudi alkohol, ki je vsekakor pripomogel k temu, da je do padca sploh prišlo. Udarec je bil tako močan, da mi je ključnico potisnilo rahlo navzven iz sklepa. Prvih štirinajst dni je bilo kar peklenskih, saj sem imel res hude bolečine in sem le stežka našel udobno pozicijo za spanje. Levo stran telesa sem imel popolnoma zategnjeno. Vezi sem imel močno zatečene in vse me je res pošteno bolelo. Hitro mi je bilo jasno, da moram takoj pričeti z reševanjem težave. Že nekaj dni po nesreči sem obiskal Andreja, ki mi je z masažo in somatskimi vajami začel sproščati močno zategnjene mišice v zgornjem delu telesa. Bil sem res pošteno zategnjen in izgledalo je kot, da bo zategnjenost trajala večno. Na srečo nama je ščasoma uspelo in vse bolj sem bil lahko aktiven. Z Mojco sva veliko hodila, redno sem delal vaje, ki mi jih je dal Andrej in hitro sem napredoval. Po sedemnajstih dneh sem končno lahko začel voziti kolo. Komaj sem čakal, da sem lahko spet začel priskati pedala in uživati v vožnjah. Po več kot mesecu dni je poškodba že skoraj sanirana. V spomin mi bo za vedno ostala zateklina v sternoklavikularnem sklepu. Upam le, da s sklepom v prihodnosti ne bom imel večjih težav. Kot iz vsake nezgode se je potrebno tudi pri tej nekaj naučiti. Vsekakor ne vozite kolesa kadar kaj spijete. Res je nevarno in lahko se konča precej klavrno. Srečno.

V soboto sem drvel z gorskim kolesom. Nedelja pa je bila rezervirana za bolj umirjeno varianto. Da pa ne bi bilo vse skupaj preveč umirjeno, sva se z Mojco zapeljala do Radeč kjer sva se pognala v strmino tik nad železniško postajo. Že na Google Earth sem videl, da bo začetni vzpon precej strm. Nisem pa pričakoval, da bo klanec kar 24 procentni. In niti ne kratek. Preden sva prispela v vas Čelovnik sva se pošteno namučila. Strmina je res brutalna. Na srečo je asfalt, ki malce olajša vzpon. V vasi Čelovnik se je cesta končno zravnala in v rahlem spustu sva se spustila do zaselka kmetij. Od tam pa se je ponovno začel vzpon, a tokrat po makadamu, ki je bil mestoma precej razrit zaradi ogromnih traktorskih gum. V tišini sva se vzpenjala mimo travnika kjer sem opazil divjega zajca. Že dolgo ga nisem videl v živo. Skakljal je po travniku, in ko me je zaslišal, jo je ucvrl v gozd. Čakalo naju je še nekaj vzpona nato pa se je začel kratek spust. Med spustom sva na cesti presenetila podlasico, ki je kar nekaj časa bežala pred nama. Kasneje sva zgrešila odcep makadama, ki bi naju pripeljal do cerkvice Svetega Lovrenca. Odcep sva posledično zgrešila ker sem doma pozabil pripomoček s katerim Garmina namestiš na krmilo. Tako sem ga imel v zadnjem žepu in sem občasno preverjal ali sva na pravi poti. Bil sem prepozen in spustila sva se preveč v dolino. Kmalu sva ugotovila zmoto, a se nama ni dalo vračati nazaj. Spustila sva se do Loke pri Zidanem mostu ter nadaljevala levo proti Bregu. V Bregu sva se ponovno začenjala vzpenjati na Lisco. Vzpon je res fantastičen. Strmina je prava, ne preveč ubijalska, obkrožena z gozdom, cvetlicami in res se mi je zdelo, da sva bila na vrhu precej hitro. Na vrhu sva se usedla za mizo in se ob pogledu na Savo v dolini pošteno odžejala. Pozna se, da je že precej topleje in na bližajočih turcah se je potrebno navaditi več piti. Glede na to, da je bila sončna nedelja in do vrha pripelje asfaltna cesta sem pričakoval več ljudi. Tako pa ni bilo sile. Opazila pa sva, da veliko ljudi na vrh pride s hladilnimi torbami v katerih imajo jedačo in pijačo ter se potem namesti na bližnje travnike. Moram pripomniti, da bi za večino bila bolj primerna vožnja s kolesom. A to je že druga tema o kateri pa bo v prihodnosti vsekakor še veliko debate. Ali pa tudi ne. Ljudi vsekakor bolj zanimajo vsebine lahkotnejše narave kot so njihove najljubše oddaje, filmi, športne igre in vsa ostala tv produkcija. Temu dodamo še politične teme in že imamo tematiko, ki lahko zapolni naš vsakdan. Naju je čakal spust v dolino. Nekaj kilometrov sva se spustila po cesti kjer sva se tudi povzpela. Nad vasjo Razbor pa sva zavila levo in se strmo spustila na cesto, ki povezuje Sevnico in Šentjur. Zavila sva desno proti Sevnici in sledilo je nekaj kilometrov rahlega spusta do Sevnice. V Sevnici sva zavila desno, prečila Savo in se po levem bregu usmerila nazaj proti Radečam. Presenetila naju je kolesarska steza, ki pelje vse do Radeč. Do Radeč sva tako uživala v mirni vožnji ob Savi in ni mama bilo potrebno paziti na promet. V Radečah sva odšla na pivo in zaključila najino turo. Nabralo se je 54 kilometrov in 1.700 metrov vzpona. Posavsko hribovje se je ponovno izkazalo za odlično kolesarsko destinacijo saj ponuja veliko klancev in malo turistov 🙂

V soboto sem si zaželel malo kolesarskega adrenalina. Odločil sem se, da poizkusim najti kolesarsko singlco Krim 2.0. Z avtom sem se odpeljal proti Iški in parkiral na parkirišču kjer cesta zavije desno na Krim. Od tam sem po cesti odbrcal na vrh Krima. Na vrhu je bilo prijetno hladno, pihljal je rahel vetrič in pred kočo sem kar nekaj časa sedel. Po premoru sem odbrzel nazaj dol po cesti in poiskal začetek singlce. Zaradi vznemirjenja sem pozabil obleči ščitnike in se kar brez spustil v dolino. Kmalu sem ugotovil, da je zadeva precej zahtevna saj je strmina precejšnja. Na poti je tudi kar nekaj skokov, ki zahtevajo že malo bolj izkušenega kolesarja v spustu. Sam sem še bolj začetnik in nekaj skokov sem kar lepo obvozil oziroma prehodil. Poleg tega, da nimam še pravih izkušenj sem bil tudi sam. Razmišljal sem, da bi ob morebitnem padcu trajalo precej časa, da bi me v teh koncih kdo našel. Spust je tako potekal malo bolj rezervirano, a kljub vsemu precej divje. Vsaj zame. Na koncu v Iški se mi je smejalo do ušes in bilo je res fino. Sledila je še osvežitev v reki Iški in odbrcal sem nazaj do avta.