Na Janče po Borovničevi pohodni poti

Maj 01, 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Spust po gozdni poti.

Zadnje dni sem reden obiskovalec Janč. Zanimivo je to, da sem bil v zadnjih treh obiskih na vrhu vsakič z drugim kolesom in po drugi poti. Danes sem zajahal svojo novo pridobitev. Gorsko kolo s sprednjim in zadnjim vzmetenjem. Kot ljubitelj koles rad vozim kakršnokoli kolo. Sem med tistimi, ki lahko brez težav vozi cestno kolo en dan in zajaha gorsko kolo naslednji dan. Meja med cestnimi in gorskimi kolesarji za mene ne obstaja. Danes sem odkolesaril na Janče z gorskim kolesom. Do sedaj sem naredil le eno turo. Povzpel sem se na Orle ter kolesaril čez Golovec nazaj. Ugotovil sem, da obvladovanje gorkega kolesa zahteva malo več tehnične vožnje, ki se jo moraš naučiti oziroma dobro obvladati v kolikor želiš voziti hitro. Hitrost pri kolesu pa mi nikoli ni bila tuja. Do Podgrada kjer se začne vzpon do kmetije Lazar sem se ravno lepo ogrel. Do kmetije pelje strma asfaltirana cesta. Pri kmetiji sem zavil desno na Borovničevo pohodno pot, ki pelje na Janče. Kmalu sem lepo sopihal v klanec in kar nekaj pritiskanja je bilo potrebnega, da sem zvozil nekaj strmih a kratkih klancev. Med njimi tudi enega zelo strmega kjer sem moral stopiti dol. Pot pelje po gozdu, mimo kmetij, sadovnjakov čez travnike in te sčasoma pripelje v vas Vnajnarje. Od tam sem po asfaltni cesti odkolesaril do vasi Gabrje kjer me je čakal še zadnji vzpon na Janče. Sonce je bilo tokrat kar močno in končno sem lahko kolesaril v kratkih hlačah. Na Jančah sem se za kratek čas ustavil in malo popil. Nato pa je sledil spust. Najprej do kapelice po asfaltni cesti kjer sem zavil desno. Nadaljeval sem do športnega igrišča kjer se je začel spust po gozdni cest. Cesta je postajala vse bolj groba. Nenadoma sem prišel do razpotja kjer se je cesta končala. Kam pa sedaj? Zavil sem najprej levo in se po grobem in strmem kolovozu začel spuščati v globel s potokom. Slutil sem kaj me čaka na koncu. Slutnje so se uresničile. Pot se je končala. Do potoka na koncu globeli ni vodila nobena pot kjer bi lahko kolesaril. Lahko sem samo obrnil in začel z rinjenjem kolesa v hrib. Nekaj časa sem rinil, nato pa na razpotju zavil desno. Tudi tukaj se je pot po nekaj sto metrih končala. Čeprav sem slutil, da bi morda lahko nadaljeval je veliko podrtih dreves spust popolnoma onemogočilo. Spet sem obrnil, nekaj časa rinil nazaj v klanec, kmalu pa sem se lahko usedel na kolo in kolesaril nazaj proti športnemu igrišču. Prikolesaril sem na gozdno cesto, ki je zavila desno in se začel spuščati proti Vnajnarjem. Na določenih delih je bila gozdna cesta močno razrita in poškodovana od vleke dreves. A vse to ni predstavljalo nobene težave za moje kolo in lahko sem na polno dirkal po klancu navzdol. Vrnil sem se nazaj na borovničevo pot in odkolesaril proti Kmetiji Lazar. Nekje vmes pred zadnjim strmim spustom, ko sem si ravno pripravljal amortizerje me je dohitel starejši gospod na gorskem kolesu na električni pogon. Z Mojca sva ga srečala že teden dni nazaj na Debnem vrhu kjer nama je razložil vse o svojem kolesu in pripetljajih. Kolesa na električni pogon doživljajo pravi razcvet. Sam imam najraje take kjer je potrebno poganjati sam. Razumem pa, da tistim, ki tega iz različnih razlogov ne zmorejo, električno kolo omogoča užitke za katere bi bili drugače prikrajšani. Gospod je nad svojim kolesom in vožnjo popolnoma navdušen. Šiba gor in dol po klancih in videti je, da v tem precej uživa. Skupaj sva se spustila do kmetije Lazar kjer se je možakar ustavil, jaz pa sem čez Podgrad, Zalog in Zajčjo Dobravo odbrcal nazaj v Polje. Čeprav se s kolesom in tehniko vožnje še spoznavam, že zdaj počnem stvari o katerih sem na prejšnjem gorskem kolesu lahko samo sanjal. Spusti so lahko res noro hitri in udobni, gor pa ga je potrebno še vedno pribrcati. No ravno to, pa nam je kolesarjem vedno znova v neizmerno veselje. 🙂 Pribrcal sem 40 km in 1200 metrov vzpona.

Borovničeva pot

Pri turistični kmetiji Lazar sem zavil desno na Borovničevo pot.

Borovničeva pohodna pot

Borovničeva pohodna pot

Sadovnjaki ob poti.

Še malo pa sem na Jančah.

Juhuhu, brcamo ga v hrib.

Razrita gozdna pot.

Prijatelj na električni pogon.

Komentiraj