Na vrhu Zasavske gore.

Že med tednom sem šel v izvidnico in se s črnim vrancem odpeljal do Moravč in prečesal malo okoliške griče. Povzpel sem se na Vače in se skozi Kresnice ter Jevnico vrnil domov. Danes pa sva z Mojco izbrala podobno smer. Cilj je bil tokrat malo dlje na vrhu Zasavske gore. V lepem sončnem vremenu sva odkolesarila iz Polja. Takoj naju je pozdravil svež severni veter, ki naju je spremljal vse do vrha Zasavske gore. Najprej sva se morala po kar prometnih cestah pripeljeti do Moravč. Veliko ljudi je na ta lep in sončen dan izkoristilo za sprehod svojih avtomobilov. Še najraje v bližnje gostilne, ki so kar pokale po šivih. Midva sva se jim izognila in nadaljevala pot proti najinem cilju. Ob potoku z zelo zanimivim imenom Drtijščica sva najprej prispela v Kandrše in nato v Vidrgo. Tu pa sva zavila desno in se začenjala vzpenjati proti vrhu Zasavske gore. Vzpon je bil sicer strm, a ne preveč dolg, in kmalu sva stala na vrhu ob cerkvici. Odprl se nama je čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, Čemšeniško planino in ostale vzpetine in doline. Spustila sva se do koče in se na sončku okrepčala z radlerjem in mufinom, ki sta jih spekla Ivo in Tatjana Hribar iz Vidrge. Mojca jih je zjutraj kupila na trgu, potem pa sta se mufina s kolesom vrnila nazaj v Vidrgo. Kot vse ekološke dobrote iz Pecivo Hribar sta bila tudi mufina odlična. Hitro sta nama povrnila moči. Bilo pa je kar sveže, in ker nisva imela dodatnih oblačil, sva morala kmalu nazaj v dolino. Spustila sva se na južno stran. Spust je najprej potekal po soncu, kasneje pa sva zavila v ozko dolino ob Savskem potoku. Dolina je v senci in kmalu sem začel šklepetati z zobmi. Hitro sva prispela v Savo in zavila desno proti Litiji. Na srečo je nadaljevanje potekalo po soncu. Sledila je še poznana trasa ob levi strani Save iz Litije do Polja. Za nama je bil lep krog, ki znaša približno 90 km in 1000 metrov vzpona.

Ko sije sonček je res prijetno kolesariti.

Že sva pri potoku z nenavadnim imenom Drtijščica.

Tukaj pa se začne vzpon.

Mojca pritiska v klanec.

Sva že tik pod vrhom. Pogled na cerkev.

Na vrhu je res lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki jih je ravno prejšnji dan zasnežilo.

Spustila sva se še do planinskega doma.

Del poti nazaj naju je spremljal tudi tovorni vlak.

Ogledala sva si tudi naraslo Savo.

Otvoritev kolesarske sezone 2015

Na Rakitni je bilo precej sveže.

Letošnjo zimo pa mi res primanjkuje časa za resno ukvarjanje s športom. Toliko dela in malo časa pa res še nikoli. Posledično trpijo moje športne avanture. Smučanje sem popolnoma zanemaril. Nikakor ne nejdem prave družbe in časa.V gorah sem bil res malo in tudi tekel sem bolj za vzorec. Večinoma tukaj po Rožniku in Orlah, za kakšne bolj resne teke pa mi je zmanjkalo časa in energije. Upam, da se bo to v naslednjih mesecih kaj spremenilo. Zaradi izgube mišične mase in težav v hrbtu sem se ponovno vpisal na fitnes kjer sedaj vsaj 2x na teden zopet vzpostavljam mišično ravnovesje. Odločil pa sem se tudi, da pa bom zopet malo več kolesaril. V ponedelejek sem domov prinesel mojega črnega vranca in rabil sem skoraj en teden, da sem se le vsedel nanj. Včeraj smo nazdravili in malo zalili Juretov vstop v štirideseto leto. Danes pa sem si rekel, da moram na kolo pa če se zgodi ne vem kaj. Res sem bil željan poganjanja in komaj sem čakal. Ob odhodu nisem točno vedel kako naj se oblečem. V zadnje žepe na jopici sem si natlačil rokavice, trak za okrog glave in za vsak slučaj tudi podkapo. Pod kolesarsko jopico sem oblekel športno švic majico s kratkimi rokavi, čez njo pa se majico z dolgimi rokavi. Zajahal sem črnega vranca in že sva brzela v smeri Rakitne. Najprej sem se moral prebiti skozi center nato pa po ravni cesti čez črno Vas do Podpeči. Cesta je v tako klavrnem stanju, da me je takoj na začetku pošteno pretreslo. Kmalu sem zavil levo v klanec in se začel vzpenjati proti Rakitni. Noge še nimajo prave kolesarske kilometrine in takoj so me opozorile naj malo zmanjšam tempo. Sonce je sijalo in s pridobivanjem višine je postajalo hladneje. Na vrhu je bilo že kar lepo sveže in tudi nekaj snega še vedno leži ob cesti. Spustil sem se še do jezera kjer pa je bilo res sveže. Nisem se dolgo zadrževal kajti sonce je izginilo za oblakom. Še dobro, da sem vzel rokavice in trak za okoli glave. Bilo je sveže a ne tako sveže, da bi me zeblo. Letelo je v dolino in kot bi trenil sem bil zopet nazaj v Podpeči. Tu pa me je malo blokiral veter, ki mi je pihal v prsa. Čez Barje sem se vrnil nazaj do Ljubljane in si zaželel še manjši vzpon. Skočil sem še na Orle in se sputil v Podmolnik. Sledila je še pot domov, ki pa je ob vetru v hrbet minila hitro. Za prvo turo sem kar zadovoljen. S treningom pa bodo v prihodnosti prišle še kakšne bolj drzne in zanimive. Prevozil sem 69 kilometrov in se povzpel 860 metrov.

Pri vzponu sem imel kar sončno vreme.

No, tukaj pa je že kar nekaj snega.

Moj črni vranec pozira.

Pogled na jezero.

Ni ravno vroče.

Lep pogled na oblake.

Letimo dol.

Megla,megla…

Ne vem, če sem že kdaj tako slabo spal kot ta teden. Pritisk je bil nizek, vlaga nenormalna in temperatura previsoka za ta čas. Posledično sem imel kar nekaj težav s spancem. Morda pa sem tudi že malo v letih in ne rabim več toliko spanca kot včasih. Morda, morda… Med tednom sem uspel teči le enkrat in malo nestrpno sem pričakoval izboljšanje vremena. Izboljšanja ni bilo in v soboto sem po dežju in popolnoma razmočenem terenu odtekel eno po Rožniku in okolici. Oblečene sem imel kratke hlače kajti drugače bi zgorel. Nazaj sem prišel blaten do kolen. Je pa pasalo. Danes pa je kazalo na manjše izboljšanje in vsaj dežja ni bilo pričakovati. Še preden sem zaradi tega groznega vremena postal popolnoma tečen sem se zavihtel na mojega črnega vranca in odkolesaril na vzhod. Najprej sem se skozi Sostro povzpel na Pečarja in se spustil v Besnico. Zaradi ogromnih padavin se je potok Besnica spremenil že skoraj v reko. Dvignil sem se do Trebeljevaga in se naprej spustil do Šmartnega pri Litiji. Večino časa me je spremljala megla, ki nikakor ni hotela izginiti. Ves čas sem moral zapenjati in odpenjati jopico kajti na vzponih sem se takoj pregrel, spusti pa so bili kar sveži. Nadaljeval sem do Litije in se ustavil na mostu kjer sem nekaj časa opazoval Savo, ki je te dni res ogromna. Nato sem nekaj kilometrov nadeljeval po glavni cesti proti Ljubljani do desnega odcepa za Vače. Sledil je 7 kilometrski vzpon do Vač in naprej do Slivne. Tukaj se je megla še okrepila in kolesaril sem po neznanem terenu, kajti okrog ceste nisem videl skoraj nič. Sledil je spust po makedamu do kamnoloma. Spust s cestnim kolesom po makedamu je res nekaj kar ni preveč zabavno. Ves čas moraš paziti, da ne pridobiš hitrosti in se izogibati večjim kamnom. Obroči na tem kolesu pač niso narejeni za vožnjo po makedamih. Hitro sem bil pri kamnolomu od koder sem se po asfaltni cesti zopet spustil do glavne ceste. Od tu pa sem nadaljeval do Kresnic, prečil most in po že znani poti mimo Jevnice in Zaloga do Ljubljane. Na koncu sem imel noge lepo utrujene, a me je doma pričakala Mojca s slastnim kosilom in fenomenalno sladico. Za mano je bilo 89 kilometrov in 995 metrov vzpona. Prijetno kolesarjenje po malo manj prijetnem vremenu. No, pa vsaj ni bilo veliko prometa.

Potok Besnica je že skoraj reka.

Cesta je bila mokra in tudi polna mokrega listja. Nič kaj primerna za hitre spuste.

Na poti je vse več megle.

Tudi v Litiji ni kazalo nič bolje. Morda na Vačah?

Sava je res ogromna. Voda teče iz vseh smeri.

Na Vačah je bilo še slabše.

Skoraj ne vem kje vozim.