Na Črnem vrhu me je grelo sonce.

Danes sem čutil posledice včerajšnjega teka na Krim. Še posebno spust mi je malce “zakislil” stegenske mišice in odločil sem se, da bom danes rajši poganjal pedala. Odpravil sem se po klasični poti čez Stransko vas do Polhovega gradca in nato naprej proti Črnemu vrhu. Pred odhodom sem bil malce v dilemi kako se obleči. Še posebno težko je vedeti kako je zunaj na kolesu, ko si notri na toplem. Čeprav je sijalo sonce sem vseeno vzel “windstopper” rokavice in na “švic” majico oblekel še podloženo kolesarsko majico z dolgimi rokavi. Tudi za glavo sem za vsak slučaj v žep vtaknil še kapo. V torbici pa sem imel spravljeno tudi vetrovko. Vzpon na Črni vrh je potekal večinoma na soncu in rokavice sem moral hitro pospraviti v žep na hrbtni strani. Počasi je postalo res vroče in odpeti sem moral tudi kolesarsko majico. Do vrha sem kljub pekočim mišicam odpeljal s solidno hitrostjo in se kmalu sončil pred cerkvico. Nato je sledil še kratek spust in nato vzpon na sedlo pod Pasjo ravnjo. Od tu naprej pa sem se spustil proti Lučinam. Senca ter velika hitrost sta popolnoma spremenili vremenske pogoje. Natakniti sem moral rokavice in obleči kapo. Tako opremljen sem se hitrostno spusti v Horjul. Tam me je pričakal kolesarjev sovražnik “veter v prsa”, ki me je spremljal vse do Dobrove. Iz Dobrove sem se povzpel še na Preval in se spustil v Ljubljano. Celoten krog je dolg 78 kilometrov. Suunto mi je nameril točno 1.000 metov vzpona.

Kolo je kar vpijalo sončne žarke.

Fotografiranje med vožnjo.

Ves čas me je spremljalo sončno vreme in modro nebo.

Ljubljana-Topol-Škofja Loka-Gorenja Vas-Lučine-Polhov Gradec-Ljubljana

Srečal sem veliko krav. Poraba mesa in mleka definitivno ne pada ):

Med tednom je bilo kar delovno in komaj sem čakal soboto, da odpeljem eno konkretno. Odkar imam svojega črnega vranca so se razdalje zmanjšale. V četrtek sem si kupil še oprijeto majico in pajkice in sedaj imam vse za cestno kolesarjenje. Na začetku sem se pridružil Nini in Marjanu in iz Ljubljane smo odkolesarili prosti Toškemu čelu. Marjan, ki se je na pot odpravil s treking kolesom, je na prevalu zavil desno na Toško čelo, midva z Nino pa sva se najprej spustila v Stransko vas in nadaljevala naprej proti Polhovem Gradcu do odcepa za Topol. Sledil je strm vzpon, ki sva ga z lahkoto odpravila. Na Topolu smo se vsi trije spet srečali. Na sončku smo se malo pomartinčkali in kakšno rekli. Ko smo ravno na Topolu, pa moramo še malo gor, in že smo šibali proti Katarini. Po kratkem a strmem vzponu smo nadaljevali po kolovozu do hiš pod Svetim Jakobom in se spustili v dolino do Legastje. Sledilo je okrepčilo v obliki gobove juhice in mrzlega točenega piva. Čas je hitro tekel in kar naenkrat sem ugotovil, da je že skrajni čas za odhod. Napolnil sem bidon, se poslovil od Marjana in Nine in zašibal proti Škofji Loki. V Puštalu sem prečil hudičevo brv in za kratek čas užival v sončnem pogledu na Soro. Nadaljeval sem pot proti Gorenji vasi. Kmalu sem bil tam in zavil levo proti Lučinam. Končno spet nič prometa in gozd ter zelenje okrog mene. Po ovinkih sem se dvigal proti Lučinam in kmalu dosegel vrh. Od tam je samo še letelo v Polhov Gradec. Vmes sem moral še nekaj kilometrov voziti po makedamu in posledično zmanjšati hitrost. V Polhovem Gradcu me je zopet obsijalo sonce in za zadnjih 15 kilometrov sem dobil dodatni zagon. Sledil je še zadnji del mimo Stranske vasi in naprej na Vrhovce ter spust v Rožno dolino in domov v center. Nabralo se je 97 kilometrov in 1030 metrov vzpona. Res lep dan na kolesu.

Pred vadbenim centrom Stanić.

Marjan je pridrvel z leve..

Nina z desne.

Na vrhu.

Pogled na Soro s hudičeve brvi.

Žeja je huda, ko ga rineš v klanec.

Prihod v Polhov Gradec.

V soboto sva se z Mojco že precej zgodaj odpravila z avtom od doma. V avto sva spakirala kolesi in se odpravila v hrvaško Istro. V načrtu sva imela kolesarski vzpon na Učko in poležavanje na soncu ob morju s knjigo v roki. Precej vesela sva drvela proti meji Slovenija – Hrvaška kjer pa so se najini načrti izjalovili. Doma sem pozabil potni list in namrgodeni policistki na meji sem za identifikacijo ponudil vozniški izpit. Lepo sem ji razložil, da sem doma pozabil potni list, da mi je osebna izkaznica potekla in, da imam samo vozniški izpit. Upal sem, da bo policistka uvidevna oseba, ki bo dvema kolesarjema, ki sta cel teden čakala na priložnost, da se vzpneta na Učko in se posončita na soncu, oprostila napako. Kako sem se motil!!! Polcistka mi je v popolnoma hladnem in sovražnem tonu pogledala vozniško dovoljenje in kasneje še osebno izkaznico in mi razložila, da mi je le ta pretekla že pred enim letom. Kazen za legitimiranje z napačnim oziroma pretečenim dokumentom je 400 EUR. V svojem vzvišenem in pokroviteljskem tonu mi je še razložila, da mi bo tokrat dala samo opozorilo ter izginila v hišico. V hišici me je začela vpisovati v računalnik kajti nikoli ne veš kdaj lahko zločinec zopet udari. Ker nisem čisto razumel zakaj sedaj vsa ta procedura in dramatika sem jo še enkrat lepo prijazno vprašal za pojasnilo. Njen odgovor pa se je glasil “Hočete, da vam napišem kazen”? Obnašala se je res vzvišeno in omejeno. Popolnoma v skladu z državo, ki jo predstavlja. Na koncu jezika sem imel, da bi jo poslal v PM, ampak sem se ugriznil v jezik. Grozilo mi je 400 EUR kazni, ki bi me močno udarila po žepu. Čez nekaj minut je prišla iz svoje voluharske hišice in mi zabrusila “Sedaj tukaj obrni”. Še enkrat me je oblila rdečica jeze a sem se uspel tudi tokrat umiriti. Obrnila sva in se priključila koloni za vstop v zatohlo državo. Policaj mi je vrnil dokumente in najin izlet je bil končan. Kar nekaj časa sva se poklapana vozila nazaj domov. Hitro je bilo potrebno najti plan B. Sabo nisem imel nobenih zemljevidov in moral sem poiskati vsaj že malo znano traso na kateri Mojca še ni bila. Ker na Učko pelje asfaltna cesta, sva sabo imela treking kolesi, zato so odpadli tudi grobi makedami. Na koncu sva se zapeljala do Godoviča in naredila lep krog po Trnovskem gozdu. Imela sva čudovito vreme, jesenske barve in sva večinoma vozila po naravi ter ne preveč grobih kolovozih. Nabralo se je 40 km in 960 metrov vzpona.

Po vzponu iz Črnega vrha nad Idrijo sva se za kratek čas nastavila soncu pred kapelico.

Potrebno je bilo lepo pritiskati.

Pribrcala sva do Pirnatove koče pod Velikim Javornikom.

Navdušena sva bila nad jesenskimi barvami gozda.

Kolesarska steza iz pravljice.

Skalnati portal.

Še spust do Godoviča pa sva.