Vrh Kuma.

Je možno, da še nisem bil na Kumu? Je možno. Danes sem okoli 13h iz Polja z mojim novim črnim vrancem odbrzel na Kum. Najprej sem se odpeljal do Zaloga, zavil v Besnico in se povzpel na Trebeljevo. Vreme me je zopet razvajalo in zdelo se mi je, da je pred mano zopet lep dan. Že sem brzel v dolino z vetrom v laseh in z nasmeškom na ustih. Na kolo se še malo navajam, in že sedaj moram reči, da karbon res odlično pobira luknje. V trenutku, ko se zgodi tresljaj se le-ta nekako izgubi preden pride do telesa. Vsekakor dobrodošla lastnost, ko si na kolesu 6 ur. Šibam mimo Šmartnega pri Litiji že tretjič v petih dneh in nadaljujem po glavni cesti ob Savi do zloglasne tovarne Lefarge. Cementarna Lafarge je znana po tem, kako je hotela nategniti okoliške prebivalce in jim zaradi profita hotela vsiliti še več svinjarije. Na srečo so se uprli aktivisti kot je Uroš Macerl in somišljeniki ter vsaj malo zaustaviti lakomni pohod teh pobebljenih kravatarjev. Bravo Uroš. Vožnja po zelo prometni cesti je trajala 16 km in ni bila prav nič prijetna, zaradi nekaterih voznikov, ki z veliko hitrostjo pridrvijo mimo tebe. No, prehitevali pa so me tudi vlačilci in druga tovorna vozila. Nekako preživim avtomobilsko obleganje in v križišču zavijem desno kjer se začne vzpon na Kum. Cesta je precej strma in pravšnja za “pumpanje” nog. Ravnine, kjer bi jih lahko odpočil praktično ni. Po nekaj kilometrih vzpona me malo načne, ampak rečem si, da s kolesa ne stopim dokler nisem na vrhu. Zadnje 3 kilometre pred vrhom se asfalt spremeni v makedam in vožnja z ozkimi gumami postane kar malo naporna. Kljub strmini in makedamu sem prišel uspešno na vrh. V družbi dveh kozic, ki sem jih malo nahranil z mandelnji se nastavljam soncu, spijem kavico, nadomestim porabljeno tekočino ter nekaj pomalicam. V trenutku, ko pogledam na uro ugotovim, da je že pozna in odbrzim v dolino. Čaka me še 60 km poti nazaj. Na spustu cvilijo zavore saj je strmina huda jaz pa ne vem kaj me čaka za ovinkom. Zopet sem moral nekaj kilometrov voziti po glavni cesti, a sem tokrat zavil desno čez most v Savo. Od tam sem po levem bregu Save nadaljeval do Litije. Od Litije pa že po stari in poznani poti do Kresnic in naprej v Jevnico, Zalog in na koncu Polje. V Polju me Julči pričaka s krožnikom odlične fižolove juhe, pri Nini pa odbijem enega kozoroga. Za mano je 123 kilometrov in 1615 metrov vzpona. Vsekakor tura za dobro pripravljene. Na kolesu sem sedel okrog 5 ur in dvajset minut.

Motam črnega vranca. JUHUHU!!!

Križišče kjer cesta zavije gor proti Kumu. Smrdljive tovarne v ozadju ne bom sploh omenjal.

Dom na Kumu je ob ponedeljkih zaprt. Še dobro da je torek.

Stolp na vrhu. Lepo ni kaj.

Moja kozica. Lahko sem jo božal, če sem ji dal mandeljnje.

Skupna slika na vrhu.

Čudovite barve jeseni so me spremljale ob vzponu in spustu.

Najvišji dimnik daleč naokoli.

Na lesenem mostu čez Savo.

Pred Jevnico je najino vožnjo začasno zaustavil vlak.

Po včerajšnji naporni turci na Vrbanove špice sva se danes odločila da malo spočijeva noge na kolesarski turci. V lepem sončnem vremenu sva odkolesarila od doma. Ne pretirano hitro in uživaško sva skozi Zajčjo Dobravo in Zalog nadaljevala po desni strani Save. Cesta ves čas pelje ob Savi in železnici vse do Litije. Dobra značilnost te ceste je, da je z vsakim kilometrom slabša in posledično manj prometna saj se ljudje v Litijo vozijo rajši po levi strani Save. Za kolesarje pa je ravno to super. Cesta je večinoma ravninska z nekaj kratkimi vzponi in spusti. V Litiji sva zavila v smer proti Šmartnem pri Litiji in v Šmartnem desno v smer Ljubljana oziroma Trebeljevo. Čez kakšen kilometer sva se ustavila v lokalnem bifeju in srknila kavico. Sonce naju je zopet prijetno grelo in prav uživala sva na terasi lokala. Po kavici, pa naju je čakalo nekaj dela, saj sva se morala povzpeti na višino 577 metrov, na Trebeljevo. Kaj pa je to za naju, mačji kašelj. Še posebno, če je vožnja poteka po cesti, ki ni prometna, se postopno vzpenja, ob tem pa te prijetno hladi še senca dreves. Na vrhu sva pomalicala odličen pirin kruh, ki ga je spekla Mojca in jabolka ter rdečo papriko. Po malici sva odrvela po dolini Besnice do Polja kjer sva se ustavila na obisku pri Julči. Julči naju je presenetila z odlično zelenjavno juhico, pečenim krompirjem, solato in sveže nabranim lisičkam v omaki. Kako sva vse pohrustala. Zahvalila sva se za odlično kosilo in se po Zaloški cesti odpeljala domov. Prevozila sva 76 km in se povzpela za 506 metrov.

Pomol na Savi. Še kar čisto.

Zastoj številka 2. Polaganje kabla v zemljo.

Prihod v Šmartno pri Litiji.

Krave na paši.

Vzpon na Trebeljevo poteka po čudovitem gozdu.

Malica pred avtobusno postajo.

No pa se spustiva.

Počitek na Vojskem.

Že nekaj časa sem načrtoval kakšno kolesarsko turo v okolici Idrije. Danes nama je z Mojco okrog 11h uspelo pobegniti od doma. Ob 12:50 sva iz Idrije štartala proti Vojskem. Najprej sva se spustila po glavni cesti do Spodnje Idrije. Tam sva zavila levo in se po dolini Kanomljice počasi vzpenjala proti Oblakovem vrhu. Čeprav se imenuje Oblakov vrh, gre za prelaz na 779 metrih nadmorske višine. Začuda je posijalo sonce in hitro sva bila na delovni temperaturi. Začelo se je kolesarsko uživanje v miru in tišini ter popolnoma brez prometa. Medtem, ko sva se približevala prelazu sva opazila, da je gozd v okoliških strminah precej nastradal. Situacija je res grozna, kajti povsod ležijo debla, ali pa so zgornji vrhovi drves odlomljeni. Na prelazu se je pooblačilo in sonce je izginilo. Midva sva zavila levo na strm kolovoz, ki pa je bil ravno pravšnji za počasno napredovanje. Mimo osamljenih hiš sva se dvignila na višino 1010 metrov in se malo ustavila. Pomalicala sva suhe fige in rozine ter se odpočila. Nadaljevala sva po gozdnih makedamih ob potoku Gačnik. Malo gor in dol in že sva bila na Vojskem. Tam sva zavila desno ter se spustila do Mrzle Rupe. Vmes sva imela res lepe razglede na strme stene pogorja Govci. V Mrzli Rupi pa sva zavila desno, se še malo vzpela, ter se kmalu začela spuščati proti krajinskemu parku Zgornja Idrijca. Dol je res lepo letelo. Nobenega avtomobila, ničesar kar bi zmotilo hitri spust. Prispela sva do zanimivega objekta Putrihove klavže. Res zanimiva zadeva, ki je služila za to, da so zajezili vodo. Na drugi strani so naložili lesena debla in nato z zapornico spustili ogromne količina vode, ki je les odplaknila v dolino. Objekt je bil v uporabi tam nekje do 1925. Po ogledu sva nadaljevala vožnjo v dolino. Putrihovim kasneje sledijo še Brusove klavže, ki pa so malo manjše. Ob kristalno čisti reki Belca sva se spuščala naprej in se za trenutek ustavila na kopališču Lajšt, ki je seveda samevalo. Še spust ob Idrijci in kmalu sva v Idriji. Sledi mrzlo pivo v središču idrije in vožnja domov. Res lep dan. Morda sva malo pogrešala le sonce. Pa drugič. Nabralo se je 59 kilometrov in cca 1.000 metrov vzpona.

Sonce naju je ogrelo in postaja vroče.

Se že vidi Oblakov vrh.

Na Oblakovem vrhu je sonce izginilo.

Nadaljevala sva po kolovozu, ki pa ni bil pretirano grob.

Pot naju je vodila čez čudovite travnike in gozd.

V daljavi rob pogorja Govci.

Prehitel naju je tudi polno naložen tovornjak s lesom. Še vedno je ogromno polomljenega drevja.

Dol pa je letelo. Mojca je švignila mimo mene.

Mimo pripravljenih hlodov za transport.

Nižje se je zopet pojavilo sonce.

Putrihove klavže

Uf tole pa je globoko.

Putrihove klavže. Lahko vidite kako majhen izgledam v primerjavi s klavžam.

Idrijca je na kopališču kristalno čista. Kopalca pa nobenega.

Spust ob Idrijci pa je pravi užitek.