Precej blatno je bilo vse skupaj.

Danes sem si zaželel poganjati pedala po malo bolj strmih in težjih poteh. Nikakor se mi ni dalo peljati z avtom daleč stran zato sem se odpravil s kolesom kar od doma. Za ogrevanje sem najprej počasi prekolesaril Celovško in v Šentvidu zavil v hrib. Že prej sem vedel, da bodo gozdne poti blatne, namočene in korenine spolzke. Vse to je posledica deževnega obdobja, ki postaja to poletje prava nadloga. No, takoj sem moral zagrabiti balanco in res močno pritisniti pedala. Kolesi sta se že takoj na začetku kar nakajkrat vrteli malo v prazno. Svoje so dodala še podrta drevesa in posledično sem moral dvakrat tudi stopiti s kolesa in ga porivati v klanec. Zaradi vlage v gozdu pa sem že po petnajstih minutah izgledal kot, da bi ravno prišel izpod tuša. Kmalu sem pribrcal na Toško čelo in se po makedamu zagnal naprej proti Topolu. Na Topolu sem imel kratek počitek in sem malo popil. Spustil sem po gozdni cesti mimo zapornice proti kmetiji Robež. Po res zanimivem gozdnem spustu, ko sem prišel pod strme terene, pa sem naletel na podrta drevesa in zabave je bilo konec. Sledilo je preskakovanje dreves s kolesom na rami in zatiganje goleni v špičaste štrleče veje. Nič kaj zabavno, priznam. Kmalu sem lahko zavil levo na travnate terene in prišel pred kmetijo Robež. Od tam sem nadaljeval naprej proti dolini potoka Setnice. Hiter spust in že sem tam. Oh, sedaj pa vzpon po strmi asfaltni cesti na Govejek. Sonce je posijalo ravno, ko sem fino zagrizel v klanec in kmalu sem sopihal kot pregreta lokomotiva. Vendar kot pravi stari dizel sem zanesljivo pribrcal na Govejk. Mize so bile vse zasedene in ljudje so uživali v neki čudni hrani. Jaz sem jo popihal mimo in nadaljeval po gozdni cesti, ki pod Toščem pelje do kmetij. Pri kmetiji sem zavil levo na Škofjeloško stran in se po hitrostnem spustu kjer nisem srečal nikogar znašel v dolini Hrastnice. Na avtobusnem postajališču sem se ustavil in se malo okrepčal s figami in lešniki. V nogah sem imel še kar nekaj dinamita, in čakal me je vzpon na Osolnik. S precej strmim vzponom sem opravil brez težav in kot bi mignil sem bil na kmečkem turizmu pod Osolnikom. Spustil sem se po cesti v Soro in kmalu zavil desno na planinsko pot, ki pelje v Ločnico. Uf, pot je bila strma, mokra in polna skal. Kar nakajkrat sem izvedel čuden manaver ustavljanja, ki je mejil na precej spektakularen padec. Na srečo sem se srečno ujel in v nadaljevanju vozil malo bolj previdno. V Ločnici pa sem bil že lepo zmatran in čakal me je še en vzpon na Topol. Naredil sem dva požirka napitka in že sem vrtel pedala v klanec. Na Topolu sem zavil levo in se preko Toškega čela spustil na Preval kjer sem zavil desno. Sledil je še ravninski del preko Stranske vasi in Vrhovcev, kjer me je pričakal še veter v prsa. Nekje v Rožni dolini sem bil že na rezervi, ampak še vedno z nekaj dinamita v nogah. Pritiskal sem prav do konca. Doma pa me je Mojca pričakala s slatnim kosilom in sledila je regeneracija. Nabralo se je 57 km in 1514 metrov vzpona. Svoje je dodal tudi precej razmočen teren zaradi katerega se moraš še toliko bolj matrati. Ampka sem maksimalno užival. 🙂

V zelenem gozdu Polhograjskih dolomitov.

Zaradi razmočenih poti je bilo kolo precej blatno. jaz pa tudi.

Naravne ovire na poti. Nimaš kaj kot kolo na ramo in čez.

Kam moram pa sedaj?

Res lepa okolica za kolesarjenje.

Na majhnem mostu nad deročo reko, ki bi me lahko vsak trenutek pogoltnila. 🙂

GPS sled.

Eden izmed smerokazov na Jelovici.

Vreme je zdržalo še en dan in potrebno ga je bilo izkoristiti. Koleno, ki mi je v zadnjem mesecu precej nagajalo (tekaško koleno oziroma patelofemoralni bolečinski sindrom) se je včeraj dobro obneslo in čas je bil, da malo bolj pritisnem pedala. Dopoldan sem se z avtom odpeljal proti Kropi in avto pustil na enem izmed ovinkom med vasjo Jamnik in Kropa. Po hitrem postopku sem se opremil in že drvel navzgor proti mogočnim gozdovom Jelovice. Večinoma sem ves čas vozil v senci in bilo je prav osvežujoče. Najprej sem se povzpel do lovske koče na Taležu. Od tam sem se vrnil na cesto, in nadaljeval do koče na Goški ravni. Klanec ni bil pretirano strm in tudi makedam je lepo uležan. Bilo pa je kar nekaj prometa, kajti trenutno gobe rastejo na polno. To privablja plenilce vseh vrst. Po planoti sem nadaljeval do Vodiške planine. Sledil je še krajši vzpon pod Črni vrh na 1.230 metrih kar je bila najvišja točka današnjega vzpona. Izkoristil sem gobarsko izobilje in na hitro nabral nekaj lisičk in enega jurčka iz katerih sem kasneje naredil odlično omako. Kolovoz se je počasi končal in nadaljeval sem po planinski poti, ki pa je bila dovolj široka za precej brezkrbno vožnjo v dolino. V vasi Jamnik sem se povzpel še do cekrvice Svetega Primoža od koder pa so se odprli čudoviti razgledi na Stol, Begunjščico, Košuto in Storžič. Sledil je še hitrostni spust po asfaltni cesti do ovinka nad Kropo in že sem bil pri avtu. Naredil sem 40 km in 960 metrov vzpona.

Nisem vedel, da imam tudi tukaj ranč. Odlično.

Lovska koča Talež.

Pred kočo na Goški ravni.

Res mi je všeč taka fasada.

Kakšni oblaki nad Vodiško planino.

Pogled na Svetega Primoža.

Pogled na Stol in Vrtačo.

Storžič.

GSP sled

Mir, malo avtomobilov, nič turistov, zelenje…Bloška planota.

Zjutraj je kazalo, da bomo dočakali nekaj sonca in odločila sva se, da greva malo kolesariti. Najprej pa sem moral nakupiti vse dobrote pri kmetih in pekih na ekološki sobotni tržnici. Sledil je še slasten zajtrk za energijo in sonce se je že skrilo za oblake. Nič, vseeno greva, saj ne bo deževalo. Hitro sva zbasala kolesi v avto in že sva drvela proti Velikim Laščam. V Laščah sva parkirala avto in se zagnala v manjši klanec. Hitro sva bila v Mišji dolini. Oprezala sva za mišmi vendar ni bilo nikjer nobene. Sledilo je nekaj vožnje po ravnini, nato pa klanec, ki naju je pripeljal do vasi Lužarji. Tam sva na klopci malo počivala in opazovala ribnik v katerem rastejo čudoviti lokvanji in plavajo mlade žabe. Nadaljevala sva v smeri vasi Velike Bloke. Mimo manjših vasi in čudovite narave sva kmalu prispela v Velike Bloke. Bloška planota res vedno navduši. Narava je čudovita, turistov ni, in kolesarjenje predstavlja čisti užitek. Na poti sva srečala tudi dve lisici, ki sta čez travnik bežali v gozd. Lisice že kar nekaj časa nisva videla. Tokrat pa kar dve. Juhuhu, kako čudovite divje živali. Prosto tekajo po naravi in se izogibajo človeka, ki za njih predstavlja največjo nevarnost. Za razliko od človekovih hlapcov – psov, ki pred hišami vsi slinasti komaj čakajo, da nahrulijo kolesarja ali pohodnika. V Velikih Blokah sva se ustavila na Napoleonovem mostu in opazovala ribe v vodi, ki je sredi avgusta res ne primankuje. Pot sva nadaljevala v smeri Nove vasi kjer sva se v lokalnem bifeju ustavila na kavi. Po pravi dozi kofeina pa sva jo skozi odročne vasi z zanimivimi imeni, kot je recimo Kračali, pribrcala do lokalne ceste Loški potok-Sodražica. Sledil je spust in moram priznati, da je bilo kar sveže. Spadam v precej vročekrvno kategorijo, a danes mi niti slučajno ni bilo vroče. Kot bi trenil sva bila v Sodražici. Sledil je zopet vzpon do vasi Sveti Gregor kamor pripelje kar lušten klanec. Od Gregorja pa je samo še letelo navzdol do avta. Naredila sva 46 km in cca 650 metrov vzpona. V Velikih Laščah sva pri lokalnem sadjarju kupila še banane in že sva se prijetno utrujena peljala domov in si vožnjo krajšala s pogovorom na temo “kaj bova pa dobrega skuhala”? Hmmm, kako sva se le kasneje mastila za najino mini mizico.

Res čudovit ribnik pred vstopom v vas Lužarji.

Pogovor s konji na pašniku.

Vode ne primanjkuje te dni.