Kopanje v ledeno mrzlem Bohinjskem jezeru.

Mojca ob jezeru zgodaj zjutraj.

Zaradi visoke temperature v Ljubjani sva na hitro spakirala torbe in jo s kolesom mahnila v Bohinj. Nujno sva porebovala osvežitev in kopanje v mrzlem jezeru se nama je zdela dobra ideja. V kolikor bi še eno noč preživela v najinem popolnoma razgretem stanovanju, bi nama trda predla. V soboto zjutraj sva po vseh logističnih težavah s kolesi in opremo le uspela zapustiti Ljubljano ob 8:30. Obetal se je sončen in vroč dan. Hitro sva pritisnila pedalke in že sva bila v Škofji Loki. Oglasila sva se pri Julki in spila kar nekaj kozarcev odličnega melisinega sirupa. Vročina je naraščala in okoli 11h sva po razgreti cesti šibala proti Železnikom. Noge sva imela spočite in res sva prispela ekspresno. V Železnikih sva popila kavico in zavila desno proti Rudnem in naprej na cesto, ki pripelje v gozdove Jelovice. V klanec sva pošteno švicala in še dobro, da sva naletela na potočke kjer sva se lahko v senci osvežila. Naletela pa sva tudi na prave nasade gozdnih jagod. Bile so ravno prav zrele in pojedla sva jih kar nekaj polnih pesti. Končno je sledil spust v dolino do Bohinjske Bistrice. Mislila sva, da naju čaka še ravni del do Ribčevega laza, ko sva pred kampom Danica opazila tablo za kolesarsko stezo. Je to možno? Hmm, preveriva. In res sva lahko do Bohinjskega jezera kolesarila v miru in uživala v okoliškah lepotah. Hitro sva bila pri jezeru in sledila je še cesta do kampa v Ukancu. V kampu pa polno turistov. To sva tudi pričakovala in se nisva prav dosti sekirala. Našla sva prostorček v gozdu in postavila svoj mali šotor. Bila sva popolnoma razgreta in hitro sva se odpravila do vode. Vrgla sva se v jezero in sledil je precejšen šok. Voda je tako mrzla, da sem naredil le pet zamahov in jo ekspresno odkuril ven. Sledil je še en poskus, ki pa se je zopet končal pri štirih zamahih. Res sva se pošteno ohladila. Po hlajenju sva odšla na sprehod v Ukanc in sanjarila, da bi imela eno od hišic ob jezeru. Hitro sem se uščipnil in se spomnil, da morava skuhati večerjo. Odšla sva nazaj v kamp in v restavraciji popila pivo. Medtem, ko sva pila pivo sva lahko opazovala goste, ki veselo naročajo “lokalne jedi”. Večinoma so to pizze, zrezki, pomfri s kečapom, lignji in ostali mesni izdelki, ki jih ne jeva. Lahko bi sicer celo naročila eno solato. Imenovala se je vitaminska. Verjetno zato ker ni vsebovala mesa. Le kdo bi vedel. Pivo je zacvrčalo. Odšla sva do šotora in prav lepo lačna sva si skuhala juhico ter rižoto z gobami. Po večerji sva odšla še do vode in dvajset minut čez deset sva že ležala v šotoru. Noč je bila relativno mirna, če odštejem izpad pijanih Nizozemcev, seks mladega para v sosednjem šotoru in lokalne motorje s počenimi auspuhi. No, ob šet in trideset minut sva vstala, spakirala stvari in se odpravila nazaj v Ljubljano. Odločila sva se, da se tokrat povzpneva še na Soriško planino. Po prijetnem zajtrku, ki sva si ga privoščila na klopci pred travnikom v senci, sva zopet pritisnila pedalke in kmalu na polno švicala v klanec. Na vrhu sva spila kavo in odbrzela do vasi Sorica. Sledilo je še malo vzpona in spusta na Petrovo brdo, zatem pa je samo še letelo dol v Železnike, in naprej v Škofjo Loko. Imela sva srečo in veter nama je pihal bočno ter na trenutke tudi v hrbet. Zopet sva se ustavila pri Julki na melisinem sirupu. Bila sva že malo načeta saj je vročina postajala vse bolj neznosna. Sledil je še povratek v Ljubljano. Ob prihodu v Ljubljano in totalno vročino sva bila že pošteno pregreta. A vseeno srečna in vesela, da je bil za nama čudovit kolesarski izlet. V dveh dneh sva naredila 185 kilometrov in prek 2600 metrov vzpona. Ugotovila sva, da se je Bohinj turistično precej razvil. Res je doživel velik napredek v primerjavi s stanjem v naši mladosti. Žal pa s tem pridejo tudi množice turistov, ki s seboj v naravo najraje vzamejo avto. Nimaš kaj.

Potreben je bil beg iz zapora.

Hopla in že sva v objemu gozda.

Gozd pa se nahaja na precej strmem terenu…

Na srečo so na poti potočki z ledeno mrzlo vodo.

Še spust v Bistrico pa sva že blizu.

Joj kako lepe jagode.

Toliko paglavcev pa še nisem videl.

Nemški rovt, še malo…

Lesa je kar nekaj.

Popolnoma navdušena nad kolesarsko stezo.

ki pelje med čudovitimi travniki. V ozadju pa gore.

Čudovita voda Savice v Ukancu.

Še vode.

Najina parcela.

Sonce izginja.

Čas za večerjo.

Že skoraj tema.

Zjutraj pa nazaj v Ljubljano.

Ta str Fužinc.

Zajtrk. Čokoladni namaz, kruh s semeni, riževo mleko, banane.

Čudoviti travniki.

Nekam veliko znakov na stezi.

Pa sva na Soriški. Zdaj bo pa letelo dol.

Dom na Menini planini. Lepa okolica. Do sedaj sem bil tu vedno samo pozimi. Le nekaj več ljudi bi lahko prišlo peš ali s kolesom in ne z avtom. Ampak to je že druga zgodba.

Danes sem imel v načrtu vzpon in raziskovanje Menine planine s kolesom. Nameraval sem se odpeljati do Črnivca z avtom in se potem spustiti s kolesom v Bočno in se od tam povzpeti na Menino planino. V Stahovici mi je načrte prekrižala kolesarska dirka zaradi katere je bila zaprta cesta na Črnivec. Moral bi čakati eno uro kar pa se mi seveda ni dalo. Obrnil sem in se odpeljal v Tuhinjsko dolino do vasi Golice. Od tam sem se v najhujši vročini začel vzpenjati proti Menini planini. Pot je večino časa potekala po kolovozih. En del pa sem odpeljel tudi po peš poti. Zaradi razmočenega terena in strmine so se mi na peš poti gume kar nekajkrat vrtele v prazno. Manjkalo pa ni tudi rinjenje kolesa v klanec. Noge so bile prave in hitro sem se približeval planini. Zadnje nekaj kilometrov proti domu sem odpeljal ekspresno in paziti sem moral samo na krave, ki jih je trenutno res veliko. Med njimi pa so tudi pohotni biki, ki se jih je bolje ogniti. Pri domu sem stresel en radler in se pognal nazaj v dolino. Na odcepu za Šavnice sem se še malo zapodil v strmino in prišel skoraj do vrha Golega vrha. čisto do vrha nisem mogel ker je pot kolesu preprečila lesene ograja. Nazaj dol pa je res letelo in spregledal sem odcep za pot po kateri sem prišel gor. Po občutku se mi je zdelo, da vseeno nadaljujem v pravi smeri in da bom le prišel nekam v Tuhinjsko dolino. Naenkrat pa se pojavi odcep za Sv. Vid in zavil sem levo v smer po kateri sem tudi prišel. Sledilo je še nekaj vzpona in kmalu sem bil na pravi poti. Zadnji del spusta sem prevozil po precej razriti peš poti in bilo je precej napeto. Še hitrostni spust po kolovozu in bil sem pri avtu. Nabralo se je okoli 1.150 metrov vzpona in 35 kilometrov. Luštna in ne preveč naporna. Prava za nedeljo.

Šibam na vrh.

Treka sem moral malo spočiti.

Razgled na Savinjsko stran.

Počitek pri jezeru Biba.

Tabor Cerovo kamor so se zatekali vaščani pred vdorom Turkov.

Pred kratkim sem na spletu zasledil, da je Planinsko društvo Grosuplje odprlo Grosupeljsko planinsko pot tudi za kolesa. Markacijam za peš pot so dodali tudi modro črto pod markacijo, kar označuje kolesarsko pot. To naj bi bila šele druga peš pot v Sloveniji, ki je uradno dovoljena za kolesarje. Grosuplje so res blizu in zanimalo me je kako vse skupaj izgleda. Danes sem se z avtom zapeljal do pokopališča v Grosupljem in tam začel krožno pot. Na spletni strani nisem zasledil nobenega pametnega opisa ali zemljevida proge. Na razpolago sem imel samo zelo slabo viden majhen zemljevid na spletni strani Planinskega društva Grosuplje. Bom moral pa sam malo pobrskati. Včeraj zvečer sem vzel v roke zemljevid in si na Suunto “elektronskem” zemljevidu označil celotno pot. Gps navigacijo na uri sem uporabil prvič in prav zanimalo me je kako se bo izkazala. Avto sem pusti pri pokopališču in začel s krožno potjo. Pot povezuje vse okoliške hribčke in je pametno speljana po večini gozdnih kolovozih, makedamih in tudi nekaj asfalta. Tehnično ni preveč zahtevna a nekateri deli potekajo po strmih gozdnih poteh, kjer je vseeno potrebna moč v nogah. Prav tako pa ima nekaj zanimivih strmih spustov kjer si lahko date duška. Potrebno je biti pozoren na pohodnike, ki pa jih danes ni bilo. Srečal nisem niti enega kolesarja ali pohodnika. Pot je speljana tudi po življenskem prostoru medveda zato malo previdnosti ne bo odveč. Pri kolesu je to vseeno malo lažje ker že v osnovi povzročamo več hrupa. Pot mi je bila zelo všeč, kajti večinoma poteka po res odmaknjenih krajih, kjer lahko v miru vrtiš pedalke in uživaš v naravi. Zanimivi so tudi tabori oziroma cerkve na vrhovih kamor so se zatekali vaščani pred Turki. Ne pozabimo pa tudi zanimivih imen zaselkov kot so Vino ali Udje. Skratka, pot je dolga cca 32 kilometrov in ima okoli 800 metrov vzpona. Večina vzpona poteka po poteh kjer je treba fino pritiskati, zato dobra fizična pripravljenost ni odveč. Trenutno nekaj res dobrih spustov in vzponov malo zmotijo padla drevesa, ki poskrbijo še za telovadbo rok in mišic trupa. Upam, da jih bodo kmalu odstranili. Čeprav je pot dobro označena pa bi opozoril le na dve lokaciji kjer se lahko malo izgubite. Prva je spust iz Spodnje Slivnice, ko se naenkrat znajdeš na travniku. Tu je najbolje nadaljevati po slabi poti po travniku dokler se pri njivi ne preneha. Tam zaviješ levo in najdeš prehod čez potok. Kolesariš po robu travnika naravnost do makedama, ki se vzpenja proti Cerovu. Le ta je ves čas viden kakšnih 300 metrov pred nami. Druga lokacija pa je rahlo močvirnat svet v katerega se spustimo iz vasi Medvedica. V trenutku, ko se steza zravna je potrebno zaviti levo v rahko namočen travnik. Kasneje steza postane bolj izrazita. Markacija je sicer vidna kakšnih dvajset metrov levo a jo zlahka lahko spregledamo. Vse pohvale PD Grosuplje za tako potezo. Upam, da se bodo tej poti priključile še kakšne nove. Aja, pa moj Suunto red dobro navigira. Vsaj dvakrat me je fino rešil.

Začetek in konec poti. Pokopališče.

Nok,nok je kdo doma? Niso Turki, nč bati.

Gozdna steza.

Zanimiv spust po gozdni bob stezi.

Sv. Ahac. Nikjer žive duše.

Gorski spust.

Le zakaj to ime?

Vožnja po razlitem potoku.

Ribnik v vasi Udje.

Vas Vino. Res zanimivo ime.

Opa, tale pa nič lepo ne gleda. Na srečo je na ograjo pripet.

Joj tamle z Ahaca sem se spustil.

Na vzponu na Magdalensko goro pa mi je zapozirala čudovita štorklja.

Zadnja strmina danes. Vzpon na Magdalensko goro.

In odličen spust.

GPS sled

GPS SLED – GROSUPELJSKA PLANINSKA POT – S KOLESOM – KLM DATOTEKA