Planšarija na Planini Javornik. V ozadju Košuta.

Obetal se je lep in vroč dan. Pa pritisniva malo pedalke v hrib. Ob zelo pozni uri in najhujši vročini sva se odpeljala v Tržič kjer sva pustila avto. Z gorskimi kolesi sva se odpeljala po asfaltni cesti čez Dolžanovo sotesko naprej do vasi Dolina. Sonce ga je kvalitetno kurilo in kmalu sva bila pošteno mokra. Na srečo pa sva v nadaljevanju vozila po dolini Tržiške Bistrice kjer je bilo vsaj malo bolj sveže. Mimo kravic in bikov sva nadaljevala do Medvodja kjer sva zavila s poti proti Stegovniškemu slapu. Kakšnih 500 metrov in že sva bila tam. Vedno je lepo videti, ko se voda zliva čez skalovje in ustvarja čudovite kulise. Vrnila sva se nazaj na kolovoz in zavila levo navzgor proti Javorniški planini. Pričakal naju je precej strm kolovoz obogaten z vročim soncem. Navajena podobnih razmer sva počasi a vztrajno nabirala višino. Mojci ni najbolj ustrezal, na določenih mestih precej grob kolovoz, ampak ni bilo druge izbire. Končno sva prispela v senco visokih smrek in kmalu sva bla na planini Vetrh. Ogledala sva si nekaj konj, ki so se v miru pasli. Sledilo je strmo nadaljevanje in zopet nama je postalo pošteno vroče. No, pa ni bilo dolgo, ko sva prispela na Planino Javornik. Našla sva nekaj sence kjer sva v miru pomalicala banano, lešnike in popila preostanek pijače. Odprl se nama je pogled ns Storžič in Košuto na drugi strani. Sledil je strm spust po poti do Doma pod Storžičem. Pred domom sva se rehidrirala in uživalu v miru petja ptic. Čakal naju je še hitrostni spust od doma nazaj v Tržič. Med spustom sva si natočila še mrzle studenčnice ter švignila kot strela. Nabralo se je 35 kilometrov in 1.070 metrov vzpona. Je bilo potrebno kar lepo pritiskati.

Črna luknja v Dolžanovi soteski naju je posrkala.

Mali telički se pasejo. Žal bodo kmalu predelani v zrezke.

Nekaj preprek na kolovozu.

Stegovniški slap.

Mojca se je pomešala med listje.

Konji na paši

Malo počitka pred zadnjim napadom strmine.

Še 100 metrov pa sva.

Strojčka počivata.

Storžič s planine.

Strm spust.

Ta je pa za Blaža.

Fotoaparat, ne siki !!!

GPS SLED.

Kolesarjenje po gozdovih Jelovice

Štart ture. Mojca pred blokom v katerem je preživela prva tri leta svojega otroštva.

Danes je Mojca predlagala kolesarski izlet in sama izbrala pot. Sam sem samo preveril ali tura zadošča običajni količini napora.Potrjeno!!! Kmalu z avtom šibava v Železnike. Najprej sem fotografiral Mojco pred blokom v keterem je živela do tretjega rojstnega dne. Med tem se je popolnoma pooblačilo in čas je bil, da zagrizeva v klanec. V roku desetih minut je začelo deževati a na srečo ne premočno. V Rudnem sva zavila na makedamsko cesto, ki pelje na Jelovico. Navdušena sva bila nad zelenim gozdom in popolno tišino. Višinski metri so se hitro nabirali. Srečala sva srne in upala, da bo dež kmalu prenehal. Imela sva res srečo in dež je kmalu prenehal. Hitro sva bila na vrhu planote in sledil je spust do ceste Bohinjska Bistrica – Bohinjsko sedlo (Soriška planina). Med spustom se nama je odprl pogled na Julijske Alpe kjer pa je še kar nekaj snega. Na križišču je višinomer kazal 930 metrov in čakalo naju je še 300 metrov vzpona. Tudi to sva kmalu premagala. Na Soriški planini sva si privoščila kavico in se malo posončila na soncu. Temperatura je bila precej nizka in zelo vesela sva bila sonca. Sledil je hitrostni spust do vasi Sorica in nadaljevanje do Petrovega brda. Tam pa sva zavila levo in se po cesti spustila nazaj do Železnikov. Premagala sva 1100 višinskih metrov in 54 kilometrov. Ni kaj narava je trenutno res lepa in naravnost idealna za kolesarske izlete.

Sva že malo višje. Dež rosi in upava, da bo kmalu prenehal.

Čudoviti gozdovi Jelovice.

Pogled na Julijske Alpe.

Bohinsjko Sedlo. Šibava dol.

Čudoviti travniki v bližini Sorice.

GPS ture.

Kolesarsko pohodniške počitnice v Grčiji

Kam za prvomajske počitnice, sva se spraševala. Kaj pa, če bi letos skočila nekam malo dlje. Rahlo natrgana kita Tibialis Anterior mi je preprečila spomladansko turno smuko. In ravno to zimo, ko je snega v gorah še ogromno. Moral sem se sprijazniti z usodo in spremeniti načrte rekreacije. Torej v poštev pride kolesarjenje. Imela sva premalo časa za kakšno resno popotovanje s kolesom in tudi vreme še ni bilo ravno stabilno. Že pred časom pa sem našel zanimivo lokacijo na otoku Zakynthos v Grčiji. Na spletu sem slučajno našel posestvo Logothetis kjer je med oljkami in limonami razporejenih 12 čudovitih hišic. Eno od teh sva rezervirala in destinacija je bila določena. Odločila sva se, da se v Grčijo zapeljeva z ladjo, nazaj pa se odpeljeva z avtom. V načrtu sva imela še kratek postanek v gorah zahodne Grčije. 21.04.2014 ob enih ponoči sva se odpeljala do Trsta, vkrcala na trajekt in že sva plula proti Grčiji. Plovba s trajektom me nikoli ni prav veselila. Tudi tokrat bi jo najrajši izpustil a je bilo vse skupaj znosno ker še ni prave gneče. Naslednji dan sva se ob 16h izkrcala v Patrasu. Odpeljala sva se do 60km oddaljenega pristanišča Killini in se tam po štirih urah čakanja vkrcala na trajekt. Okoli 23h sva se končno izkrcala na otok in pošteno utrujena sva potrkala na vrata posestva Logothetis. Odprl nama je Dionyssis in oddrveli smo do najine hišice. Drugi dan sva lahko videla kje se pravzaprav nahajava. Hišica stoji med 200-300 let starimi oljkami in na vrtu sva imela vsaj tri velika drevesa limon. Samo ene mirne in ravno prav oddaljene sosede, zelenje, prijetno hišico, sonce…Bila sva navdušena. Kako izgleda posestvo Logothetis si lahko ogledate na spletne strani http://www.logothetisfarm.gr/. Dionyssis in Angela pridelujete bio olivno olje, olive v olju in vino. Zavedata se, da je le biološka pridelava ključ do lepše prihodnosti in kvalitetne hrane. Žal pa to mnenje z njima ne deli večina kmetovalcev in prebivalcev na otoku. Ampak tega sva navajena že tudi doma. Poleg velikega posestva pa imata “samo” 12 hišic, ki jih oddajata turistom. Takoj sva si napolnila zaloge dobrot in uživala v jedeh, ki sva si jih sama pripravljala ter močno obogatila z oljem in poplaknila z dobrim vinom. Zelo dobre pa so bile tudi olive v olivnem olju. Zjutraj pa sva stopila iz hiše, odtrgala limone in si pripravila limonado. Veliko sva brala, kolesarila, hodila in se res odpočila. Otok naju je navdušil, saj ponuja ogromno možnosti za kolesarjenje, tek in sprehode. Predvsem pa je v tem času turistov res malo in nikjer ni nobene gneče. Kako je poleti si rajši ne predstavljam. Vreme je bilo prehladno, da bi se lahko kopala in sva zato več kolesarila. Vozniki so do kolesarjev zelo uvidevni, ne divjajo, otok pa ima poleg asfaltnih tudi kar nekaj makedamskih in že kar malo gorskih poti, kjer se lahko mirno vrti pedala in raziskuje okolico. Edini moteč faktor so bili lovci, ki so z velikim užitkom streljali grlice, ki so priletele iz Afrike. Kakšnih 5 dni je pošteno pokalo. Vsekakor je potrebno poudariti, da je lov v tem času prepovedan. Imelo me je, da bi kakšnega od njih tudi jaz mirne vesti ustrelil. Ampak tukaj smo zopet pri človeški pameti, ki se ni uspela dojeti, da so časi lova in življenja v votlinah mimo.Po petnajstih dneh sva morala spakirati in se odpeljati domov. Ustavila sva se v čudoviti gorski vasici Papigo v nacionalnem parku Vikos-Aoos Vasica Papigo je ena najleših gorskih vasic kar sva jih videla saj so vse hiše urejene in obnovljene tako kot včasih. Dvakrat sva prespala in drugi dan skočila na Drakolimni, ki je ledeniško jezero na gorovju Timfy. Čas naju je že preganjal in sledila je še naporna pot domov. Najprej sva se odpeljala po izredno zapuščeni in neobljudeni pokrajini severno zahodne Grčije do meje z Makedonijo. Nadaljevala sva do Bitole, se tam malo spočila in najedla, nato pa naprej v Srbijo, Hrvaško in na koncu Slovenijo. Vozila sva več kot 14 ur in na koncu popadala v posteljo. Za nama je bil res krasen dopust.

Kontejnerji v Anconi.

Uživancija na ležalnikih pred hišo na velikem vrtu. Okoli naju oljke in limone.

Sveže limone na drevesu 🙂

Veliko prostora za igre. Recimo frizbi.

Čudovita terasa pred hišo kjer sva zelooo uživala.

Plaže so prazne, voda malo mrzla ampak za nogice prava.

Popoldanska malica. Logothetis olive v olivnem olju.

Jutranji sendvič. Paradižnik, olive, solata. Mnjam.

Lepo sva se mastila ni kaj.

Kje so vsi turisti. Še dobro da jih ni.

S kolesom na vrhu Zakynthosa. vrahionas, 755 metrov

Makedami za kolesarjenje in odkrivanje dežele.

Odkrivanje vasic na kolesu.

Samostan na vzpetini Skopos. Res lušten.

Koze pod Skoposom.

Modrina, modrina…

Slavna “Ship wreck” turistična destinacija. Barva pa res lepa.

Pred kočo Astraka.

Zadaj Gamila, 2,497 najvišji vrh gorovja Timfy.

Drakolimni je bil še delno zmrznjen.

Lepota pod Astrako.

Papigo in skalni stolpi Astrake v ozadju.