Pripravljen kres na Kresniškem vrhu. Že tako imamo umazan zrak, 1. maja pa bo še hujše.

Pred kakšnim mesecem, ko sva z Marjanom šibala na Bogatin se mi je v pancarju odvil vijak, ki se je nato zagozdil med notranji čevelj in školjko pancarja. Ves čas hoje mi je močno pritiskal na kito nad gležnjem in na koncu je bilo že res težko hoditi. Mislil sem, da se bo vnetje s časom umirilo. A glej ga zlomka, sedaj se mi razbolela točka na smučanju vsakič ponovno vname. Očitno kakršenkoli pritisk na razbolelo mesto zopet povzroči vnetje in bolečino čutim še vsaj naslednjih nekaj dni. Tako mi preostane za poškodbe najbolj varna rekreacija-kolo. Danes sem se z mojo zastarelo specialko najprej odpravil v Polje kjer sem si namestil nova SPD pedala. Po namestitvi sem se takoj zagnal na vzhod proti Litiji. V Kresnicah sem zavil na Kresniški vrh. Na cesti sem bil popolnoma sam in po kar strmih ovinkih sem prišel na vrh na višini 578 metrov. Sledil je strm spust v dolino proti Jevnici. Na križišču na višini 300 metrov sem zavil levo in sledil je še vzpon na Janče na višini 780 metrov. Na vrhu ekspresno eksam mrzel radler in pojem banano ter se malo posončim. Sledil je hitrostni spust v dolino Besnice in vzpon na Pečarja. Od tam pa najprej v Polje na kavico in kasneje še en šprint po Zaloški cesti do doma. Nabralo se je 66 km in 1.100 metrov vzpona. Aja, gozdovi zelenijo in postaja res prav lepo zunaj.

Moja nova pedala.

Šibam v dolino.

Kratek počitek na Jančah.

Na Pečarja sem ga moral pa še po makedamu rint.

GPS sled

Najina smer je Cerkno. Juhuhu.

Lep dan je zopet vabil. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Hotavelj. Po dolini Kopačnice in mimo toplega izvira sva hitro prispela do prve strmine. Začela sva se vzpenjati proti Leskovici. Najin cilj je bilo Cerkno, ki pa se nahaja na drugi strani hriba. Klanec na Leskovico naju je lepo ogrel in hitro sva pridobivala višino. Pokrajina je v teh koncih res čudovita in lahko sva samo uživala v razgledih in toplem soncu. Sledila je vožnja skozi vasi do sedežnice, ki pelje na vrh smučišča Cerkno. Poskusila sva ali blagajna dela, vendar je na žalost že zdavnaj zaprla svoje okence. Sledil je spust v Dolenje Novake in naprej proti Cerknem. V Cerknem sva Pri Gabrijelu spila radler in kavico ter se malo odpočila. Čakal naju je še vzpon do planinske koče na Ermanovcu. To je pomenilo še 680 višinskih metrov vzpona. Brez težav sva kmalu prispela na vrh in se čez Staro Oselico spustila v dolino. Na travniku z razgledom na Blegoš sva pomalicala in vpila še malo sončnih žarkov. Sledil je dolg in zabaven spust v Trebijo. Od tam pa sva z vetrom v hrbet priletela v Hotavlje kot bi mignil. Za nama je bila čudovita tura, ki jo močno priporočava. Opravila sva s 1222 metri vzopna. Celoten krog pa znaša 45 kilometrov.

Malo zoprno opravilo preden se odpelješ na turo. Pakiranje koles.

Na Leskovici šibava naprej.

Blagajna dela?

Pri Gabrijelu v Cerknem.

Klanec proti Kladju.

lepo je ni kaj.

Odpirajo se pogledi na Porezen in južne Bohinjske gore.

Pri Ermanovcu na višini 1015 metrih.

Res super kolesarjenje po gričkih.

Rožice so naselile travnike.

GPS sled.

Na vrhu pri cerkvi.

Pred kratkim se je iz naše hiše odselil sosed. Ob odprtju njegove garaže, ki je ni uporabljal sva odkrila staro specialko Kynast. Kolo nemške izdelave je bilo močno umazano in zapuščeno. Soseda sem prosil, če mi ga podari glede na to, da ga ne rabi. Strinjal se je in postal sem lastnik hudega “old timerja” med kolesi. Porabil sem kar nekaj časa, da sem ga očistil. Zamenjal sem samo trak na krmilu, zavorne in prestavne kable ter zračnice in plašče, ki so bili povsem prepareli. Kolo je bilo potrebno še močno naoljiti in pripravljeno je bilo za kolesarjenje. Do danes sem ga vozil samo po Ljubljani in naredil kakšnih 50 km. Danes pa me je prijelo, da bi ga malo bolj močno pritiskal.Ob 12h sem štartal iz Ljubljane in se preko Polhovega gradca povzpel na Črni vrh do cerkvice na vzpetini. Kolo je vzdržalo pritiske, čeprav je menjalnik že malce utrujen.Po kratkem počitku sem nadaljeval proti Bukovem vrhu in se po strmi asfaltni cesti spustil v Visoko. Na strmini se je pokazalo, da moram nujno zamenjati zavore kajti zavorna pot je znašala vsaj 15 metrov. Čisto preveč. Priključil sem se cesti Poljane-Škofje Loka. Iz Škofje Loke sem odbrzel do Reteč kjer sem se ustavil pri Matjažu v trgovini Gornik. Pridružil se nama je Sebastjan in na hitro smo malce poklepetali. Adijo, in že drvim nazaj proti Ljubljani. No, moj novi prijatelj Kynast se je vse do doma dobro držal in mislim, da sva se lepo spoprijateljila. Malo ga bo potrebno obnoviti pa bo. Prekolesaril sem 75 km s 766 metri vzpona in povprečno hitrostjo 21,1 km/h. Aja, družbo mi je ves čas delal veter, ki me ni in ni hotel zapustiti. Najrajši se je zaletaval v prsa in bok. 😉

Sv. Lenart

Tukaj me je močno premetalo.

Sneg je še v gorah. Juhuhu.

Pri Gorniku uživamo zunaj na klopci.