Kolesarjenje sredi zime, ko zime pravzaprav ni.

Cerkvica na vrhu Svete Trojice

Ljubljano je zopet objela megla in slab zrak. Nujno sem moral pobegniti na sonce. Med tednom sem veliko tekel ter hodil zato sem se odločil, da bom danes malo odpočil moje artritične prste. V avto sem zapakiral gorsko kolo in se odpeljal v Postojno. V Ljubljani depresivno vreme, v Postojni pa sonce. Takoj sem zagrizel v klanec in kmalu mi je postalo vroče. Odvrgel sem majico pod pulijem, zamenjal rokavice in nadaljeval v kar konkretnem tempu proti Sveti Trojici. Užival sem v sončnem vremenu in tišini notranjskih gozdov. Pri krajšem spustu sem pritisnil na zavore in kaj kmalu bi me odneslo iz ovinka. Ustavil sem, pogledal zadnje zavore in ugotovil, da je malo manjkalo pa bi jih skoraj vlekel za seboj. Kot kaže sem kakšen mesec nazaj, ko sem menjal zavorne ploščice, pozabil zategniti vijak, ki stisne zavorne čeljusti. Na srečo se ni zgodilo nič hujšega. Čakal me je še zadnji strm vzpon pred vrhom. Moral sem res močno pritiskati, da do cerkvice na vrhu nisem stopil s kolesa. Na vrhu krajše sončenje, počitek in okrepčilo. Kmalu sem zopet drvel po grobi peš poti, ki me je pošteno premetala. Počutil sem se odlično in zavil sem še proti Javornikom. Na višini 1208 metrov v gozdu pa se je pojavil led in nekaj snega kar je malo popestrilo vožnjo. Čakal me je še spust v Postojno, ki je minil v precej svežih temperaturah. Do avta je res letelo. Na koncu, ko sem se ustavil, sem bil že precej primrznjen na kolo. Sonce je počasi izginilo in temperatura je precej padla. Čakala me je še vožnja domov. Že pri Uncu se je počasi prikradla megla, ki se je do Ljubljane samo še povečevala. Sabo pa sem imel tudi Sunnta, ki je izmeril, kaj sem prevozil. Približno 36 km, 1087 metrov vzpona, 1284 kalorij.

Tukaj sem se moral sleči kajti postalo je vroče.

Na vrhu pri cerkvici.

Vrh pa je še nekaj metrov višje.

Še tja do Javornikov skočim.

Opa, razmere so se malo spremenile.

Načrt poti, ki se začne in zaključi v Postojni.

Še vedno mi ni uspelo napisati kakšen prispevek o najinem letošnjem kolesarjenju iz Lizbone v Ljubljano. Uspelo pa mi je zmontirati kratek film, ki v grobem prikazuje najino pot. Manjkajo le Dolomiti in Julijske Alpe. Najin fotoaparat je v Italiji žal prenehal delovati. Obljubim, da bom v kratkem napisal tudi malo več o celotnem potovanju. Manjkalo pa ne bo tudi veliko slikovnega materiala.

STOP ! Čisto na vrh se ne da.

Danes sva z Mojco vrtela pedala iz Borovnice na Ljubljanski vrh. Odpeljala sva se z avtom do Borovnice kjer sva vpregla gorski kolesi. Pulz nama je najprej dvignil klanec, ki pripelje v vas Pokojišče. Cesta je asfaltirana in dolga samo 4 km. Strmina pa je precej huda saj na nekaterih mestih vozimo v 18% klanec. Iz Pokojišča naju je lep kolovoz proti Vrhniki vodil skozi čudovite gozdove. Na odcepu levo pri smerokazu levo naju je čakalo še 3 km vzpona do Ljubljanskega vrha. Na vrhu naju je pričakala ograja in prepovedan vstop. Razlog za to je nek ogromen vojaški radar, ki ga potrebujemo v primeru, da nas napade sovražnik. Na vrhu sva se pred varnostno kamero malo posončila in spočila. Sledil je spust in nekaj kilometrov vožnje po istem makedamu kot pri vzponu. V križišču pa sva po nekaj kilometrih zavila levo proti Borovnici in se po malce bolj grobem makedamu spustila v Laze pri Borovnici. Bila sva v kratkih hlačah in naju je kar malo zeblo. Kmalu sva bila nazaj v Borovnici in lep kolesarski izlet je bil zaključen.

18%, huh,huh švicanje zagotovljeno.

Tukaj zavijemo proti vrhu.

Čisto pod vrhom.

Na vrhu sva se lahko celo malo sončila.

Malo sem vrgel uč na zemljevid. Moram.