Ljubljana-Rakitna-Cerknica-Bloke-Velike Lašče-Ljubljana

Lepo je kolesariti po praznih cestah 🙂

Že cel teden sem si želel odpeljati eno hitrostno turco. Zaradi težav z mojimi artritičnimi palci na nogah se zadnjih 14 dni nisem ravno zdivjal na teku. Sem pa odpeljal kar nekaj hitrih kolesarskih tur, ki pa so bile bolj kratke. Tokrat pa sem se iz Ljubljane pognal proti Rakitni. Ura je bila že 16 in nisem točno vedel do kam bom lahko kolesaril. Bil sem pošteno spočit in takoj sem navil na hitre obrate. Čez Ljubljansko Barje sem hitrostno pridrvel v Podpeč in se zagnal v klanec. Prav pasalo je navijati noge do tistega znanega pekočega občutka, ko loviš zrak. Ker je bila Rakitna še daleč sem malo umiril tempo. Kmalu sem bil pri jezeru kjer se nisem ustavljal. Odločil sem se, da se spustim v Cerknico. Cesta v Cerknico je sedaj v celoti asfaltirana in v veselje kolesarjev tudi malo prometna. Najprej sem vijugal po ovinkih gor in dol ter prišel do zaselka Pikovnik kjer pa se končno začne spust v Cerknico. Skozi Menešijo sem pridrvel v Cerknico. Malo ohlajen sem nujno rabil segreti telo in odločil sem se, da nadaljujem na Bloke. Za to odločitev sem za nagrado dobil še veter v prsa. Kratek vzpon me je lepo segrel in v Novi Vasi sem se ustavil na bencinski črpalki. Obnovil sem energijske zaloge in po hitrem postopku šibal naprej. Ura je bila že 18 in jasno mi je bilo, da bo potrebno pošteno pritisniti v kolikor nočem, da me ujame tema. Sledila je res prijetna vožnja čez Bloke, kjer lahko uživaš v čistem zraku in neprometnih cestah. Sledil je spust v Velike Lašče. Na križišču kjer sem se priključil na glavno cesto me je presenetil znak na katerem je pisalo Ljubljana 30. Uf,uf ura je 19:15. Kmalu bo tema sem si milsil. Sabo nisem imel nobene luči in res si nisem želel, da bi me zataknil kakšen pobesneli voznik. Nič, sem si rekel, tudi zadnji del bo treba pošteno pritiskati. Do Turjaka sem se še malo namatral, kasneje pa je sledil ravninski del in spust na keterem sem z lahkoto šibal nekje 65 km/h. Kmalu je bila pred mano Škofljica in kasneje Lavrica. Še malo sem pritisnil in se znašel na Dolenjki. Bil je že mrak in komaj sem še videl skozi očala. Sonce je zahajalo in bil sem prav vesel, da mi je uspelo odpeljati lep krog in se pravočasno vrniti domov. Skupaj je zneslo 110 km in 1330 metrov vzpona.

Na novem odseku ceste na Barju pa kar kolesarska steza. Prijetno presenečenje.

Na začetku me je grelo še sonce.

Jezero na Rakitni in grdo parkirišče.

Zanimivo ime zaselka. Od tu gre dol v Cerknico. Zagrabiš spodnji del balance in gas.

Izvoz lesa v …

Nimam kaj bolj pametnega za fotkat 🙂

Na Turjaku sem zopet ugledal sonce.

Noge so že napumpane kot je treba.

Skica poti.

Res luštni hribčki za kolesarit so tukaj naokrog.

Tokrat sem Mojci obljubil, da bova odkolesarila nekam kjer ne bo toliko grobih kolovozov. Še nikoli nisem bil na Mrzlici. No pa pojdiva. Odpeljala sva se z avtom do Prebolda in parkirala pri osnovni šoli. Nisva točno vedela kako naj se oblečeva saj je sijalo sonce, temperatura ni bila ravno visoka, za nameček pa je še pošteno pihalo. Odločila sva se za dolge pajkice, kar kasneje nisva obžalovala. Začela sva najin vzpon in takoj naju je pozdravil močan veter v prsa. Najprej sva kolesarila po asfatni cesti, ki povezuje Prebold in Hrastnik na drugi strani hriba. Vožnja je potekala bolj počasi saj sva s širokimi gorskimi gumami le stežka razvila pravo hitrost. Vseeno pa sva bila kmalu na Prevalu Vrhe. Čeprav cesta ni prometna pa so nama jo malo ušpičili le motoristi. V času najinega vzpona so štirje motoristi vozili gor in dol in očitno trenirali vožnjo na ovinkih. Prehiteli so naju najmanj petkrat. Na prevalu sva končno zavila levo na kolovoz, ki pelje na Mrzlico. Kmalu se kolovoz pošteno postavi pokonci in potrebno je bilo močneje pritiskati.Zelo sva bila vesela razgledov, ki se odprejo ob nadaljevanju vzpona. Tik pod vrhom sva morala opraviti še z zadnjim strmim kolovozom in že sva bila na vrhu. Na vrhu sva sa malo odpočila in ugotovila, da je pošteno mrzlo. Bilo je res sveže in hitro sva jo popihala dol. Spust je bil hitrosten in v trenutku sva bila nazaj pri asfaltni cesti. Tukaj pa sva zavila levo in se opravila še do doma pod Reško planino. Občudovala sva zelena drevesa in cvetoče češnje ter uživala v soncu, ki naju je zopet malo pogrelo. Sledil je še strm spust v dolino in z vetrom v hrbtu sva pridrvela nazaj v Prebold. Naredila sva lepo turco, ki znaša 35 kilometrov in 1010 metrov vzpona. V tem času je res lepo. Gozd postaja vse bolj zelen, cvetje in drevesa pa cvetijo. Juhuhu.

Priprava rekvizitov.

Že šibava po asfaltu.

Mojca zapušča asfalt.

Kolovoz proti vrhu.

Pod vrhom še ni zeleno.

Mojca ga pritiska v klanec.

Z vrha ga hitro ucvreva ker je bilo res sveže.

Sonček naju vsaj malo pogreje.

Mojca pridobiva na hitrosti.

Nižje pa je že res lepo zeleno.

Češnje cvetijo in dišijo.

Kot vedno ne manjka lepih crkva.

Precej ostri ovinki.

Ležanje med žafrani.

Danes sva izkoristila lepo vreme pred poslabšanjem in se odpravila na Menino planino. Hkrati pa sva se dogovorila z Andrejo in Mihom, da ju obiščeva na njuni ekološki kmetiji. Njuni pridelki so za naju z Mojco nekaj tako dobrega, da se morava vsako soboto ustaviti pri Andreji na ekološki tržnici in kupiti dobrote, ki jih pridelata in pripravita. Res velikokrat sva Andreji obljubila, da ju bova obiskala. Ker je bil dan lep in sva se že napovedala, sva združila prijeten kolesarski izlet z obiskom. Najprej sva dopoldan oddelala nekaj nujnih zadev v pisarni in se odpeljala do Polja po kolesi. Sledila je vožnja z avtom do bencinske črpalke pod vasjo Golice v Tuhinjski dolini. Od tam sva se v strm klanec začela vzpenjati proti koči na Menini planini. Mojca je malo preskočila telesno vzgojo pozimi, zato ji je strm klanec predstavljal kar pošten zalogaj. Počasi pa sva vseeno napredovala v tišini gozda in žvrgolenju ptic. Pred vzponom do Bibe planine pa se je naenkrat pojavil kup snega na cesti. Bila sva kar pošteno presenečena, da je na planini sploh še sneg. Ugotavljala sva, da so to verjetno ostanki napihanega snega, ki ga je veter nanesel na cesto. Kasneje so se kupi začeli pojavljati pogosteje in večkrat je bilo potrebno s kolesa dol in peš čez sneg. Mojca je nekje 150 višinskih metrov pod vrhom imela dovolj in pot sem nadaljeval sam. Sneg mi je začel skozi odprtino za SPD nastavke prodirati v čevelj. Kmalu sem imel povsem premočene nogavice. Na vrhu pri koči sem se zadržal le trenutek. Takoj sem se spustil nazaj kjer me je čakala Mojca. Sledilo je malo poležavanja med žafrani in kratko okrepčilo z lešniki in bananami. Po tem, ko so se mi noge le posušile pa sva se spustila v dolino. Hitro sva letela dol in se skozi Okrog pri Motniku pripeljala nazaj do izhodišča. Spakirala sva kolesi v avto in se odpeljala do Motnika. V Motniku pa so naju pozdravili Mih in Andreja ter njuna razširjena družina psica Bela, pujsa Tinko in Greta, zajca ter mački. Skupaj smo pojedli odlično juho in po dolgem času naju ni bilo treba skrbeti ali se bo v juhi znašlo kakšno meso ali smetana. Tudi Andrej in Mih sta vegana, ki imata resnično rada živali. Po kosilu smo odšli še na ogled oslic. Sabo smo vzeli še Belo in sosedovega psa Rexija. Ena od oslic si je pred kratkim poškodovala nogo. Mih in Andreja sta ji jo povezala po navodilih veterinarja. Upamo, da se bo v kratkem pozdravila. Kasneje smo se sprehodili še do njiv kjer pridelujeta dobrote, ki jih z Mojco tako veselo hrustava. Vrnili smo se nazaj, še malo poklepetali in se poslovili. Božanje živali kot so pujsi, osli in zajci je res nekaj izrednega. Kako pametne in simpatične živali so to. Žal pa jih večina ljudi vidi samo kot zrezek na krožniku. Upam, da se bo to kmalu spremenilo. Čeprav včasih izgubljam upanje, pa je treba verjeti, da bo ekoloških kmetov kot sta Mih in Andreja v prihodnosti še več. Upam, da so oni prihodnost kmetovanja v Sloveniji. Andreji in Mihu res želim veliko sreče pri njunem delu. V kolikor pa vas zanimajo dobrote, ki jih pridelata, pridite v soboto na ekološko tržnico, poiščite Andrejo in si privoščite res dobro hrano. 🙂

Začetni vzpon iz Golic.

Je bilo treba kar pritiskati.

Gozd še ni ravno zelen.

Prehodi čez sneg na cesti.

Tihožitje pred kočo.

Mojca drvi v dolino.

Kakšen lušten prašiček. Res ga je bilo prijetno božati.

Na obisku pri oslicah.

Oskrba noge.

Mojca s psom. Je to možno?

O kje si lepotec. Lepa žival, res.

Čohanje Tinka in Grete. Vsi trije uživajo.