Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012

Vremenska napoved je napovedovala temperature okrog 34 stopinj in hočeš-nočes sva morala zopet vstati zelo zgodaj. Vstala sva še v temi in se po lahkem zajtrku mimo doma Radnički zapodila v hrib zahodno od doline Grebaje. Švicanje se je pričelo. Skozi čudovit bukev gozd je kmalu posijalo tudi sonce. V trenutku, ko sva prišla na planino Valušnica je bilo že lepo toplo. Po travnatem terenu sva se napotila levo proti vrhu Maja Can, 1823 m. Kmalu sva bila na vrhu od koder se je odprl res neverjeten pogled na del Prokletij v Albaniji in Črni Gori. Sonce je iza vrhov ustvarjalo res čudovito kuliso in nekaj časa sva samo opazovala to lepoto. Na drugi strani pa sva tudi že videla travnati vrh Talijanka. Okolica je bila res pravljična in vedela sva, da naju čaka res lepo nadaljevanje pohoda. Opazila pa sva, da je ozračje zopet megleno zaradi dima, ki pa se tokrat širil iz Albanske strani proti vasi Vermosh. Ker sva bila namenjena v tisto smer sva si obetala, da si bova lahko bolj natančno ogledala kako gori gozd. Nadaljevala sva proti Talijanki in po nekaj spustih ter vzponih ter čudovitih pogledih sva prispela na vrh. Čisto na vrhu sva morala mesto prepustiti roju letečih mravelj, ki so si iz neznanega razloga želele biti prav na vrhu. Dala sva prednost mravljam. Konec koncev so bile v številni prednosti. Dolgo sva sedela v travi in opazovala okolico. Požar na albanski strani se je vse bolj širil in v določenih trenutkih sva lahko opazila tudi že visoke plamene ognja, ki je uničeval gozd. Zanimiva pa je reakcija albanskih gasilskih enot. V tem primeru bi jo lahko imenovali tudi nereakcija, kajti v petih urah se ni zgodilo čisto nič. Res žalosten je pogled na čudovit gorski gozd, ki izginja v plamenih. Spustila sva se nazaj na planino Valušnica kjer pa je nekdo že prižgal gretje. Po osvežitvi v potoku in malici v gozdu sva se spustila nazaj v dolino. V dolini je sledilo napajanje telesa s tekočino in okrepčilo. Kasneje sva se odločila, da se odpeljeva v Gusinje in poiščeva slaščičarno Šar kjer se baje peče en izmed najbojših burekov na Balkanu in pripravljajo zelo sladke slaščice. Hitro sva našla Šar in sledil je prvi preizkus sladic. Baklava in legendarni borovničev sok iz otroštva sta zopet dvignila raven sladkorja na pravi nivo. Za sabo sva si vzela še nekaj burekov in piči nazaj v planine. Proti večeru sva brala, spila kakšno pivo in uživala v miru. Lotil sem se knjige Alaina de Bottona, Skrb za status. Že takoj po nekaj straneh sem vedel, da bom neznansko užival v branju te knjige. Zopet nekdo, ki zna lepo povedati in prikazati enega največjih stresov, ki danes mučijo človeka. Škoda.

Prihaja sonce.

Planina Valušnica in Talijanka.

Maja Can in pogled na Karanfile v ozadju.

Še en nor pogled na Prokletije v Albaniji.

Nadaljevala sva proti Talijanki po mehkem travnatem terenu.

Pogled z vrha na goro Trojan. Levo od Trojana gori.

Požar v Albaniji. Nihče ne gasi, nihče se ne gane saj le gozd gori.

Končno osvežitev pri izviru. Vročina je res že neznosna.

Pred slaščičarno Šar sva sedela, jedla torto in opazovala okolico. To so Gusinje. Hudo.

Drevesa ogrožajo sprehajalce v Tivoliju.

Danes sva se z Mojco sprehodila čez Tivoli, Mostec in Rožnik. Na nekaterih veličastnih, debelih in čudovitih drevesih sem opazil napis “To drevo je označeno za posek, ker zaradi zmanjšane stabilnosti ogroža obiskovalce”. Malce sem bil začuden, nato pa sem bolje pogledal. Kar sem videl me je popolnoma presenetilo. Drevo je v nekem trenutku začelo iztegovati veje in malo je manjkalo pa bi zagrabilo starko, ki se je sprehajala s psom. Tekača ki je pritekel mimo je drevo ves čas opazovalo in le dobri refleksi tekača so preprečili najhujše. Drevo je namreč z vso silo hotelo brcniti tekača v mednožje. Še sreča, da mu je uspelo odskočiti. V naslednjem trenutku pa je z enim zamahom rjavega kokršpanjela spremenilo v majhen kupček gmote. Ubogi lastnik psa, ki mu verjetno ni več živeti ni vedel kaj narediti. Upam, da se bo pobral in nadaljeval z življenjem. Drevesa niso več stabilna in čas je da jih posekamo. Posekajmo rajši vse, da ne bomo več ogroženi. Iz njih lahko recimo zgradimo mostove.

Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012

Po treh dneh Durmitorja sva se odločila, da nadaljujeva pot proti Prokletijam. Prokletije sva želela obiskati že nekaj let nazaj, a nama je tako kot ponavadi zmanjkalo časa. Tokrat sva bila odločena, da se morava spoznati s čudovitim gorovjem na meji z Albanijo. Prokletije že s svojim imenom sporočajo, da gre za gore kjer ni heca. Marsikdo je že za vedno ostal tam, ker je podcenil te čudovite ampak vseeno zahtevne gore. Iz Žabljaka sva se odpeljala do Kolašina in nato proti Andrijevici ter naprej do Plava. V Plavu je temperatura zunaj že tako narasla, da sva dihala na škrge.Kmalu sva prispela v Gusinje. Tiste dni, pa so očitno imeli nekakšne težave s komunalo. Vsi so se sicer o tem pogovarjali, vendar nihče ni omenil v čem je problem. Vendar posledice “težav” so bile vidno vsepovsod. Tisti, ki so že kdaj potovali po tem delu Balkana seveda vedo o čem govorim. No, tokrat pa je bilo zaradi težav s komunalo še precej hujše. Naokrog so ležale smeti, nekateri kontejnerji so goreli, reke zasmetene… vse skupaj je izgledalo kot na nekem bojnem polju. Ob prihodu v Gusinje sva zgrešila cesto in zavila v dolino Ropojana namesto v Grbaje. Po 2 ali treh kilometrih sva prispela do čudovite gorske reke Grlja, ki jo lahko primerjam recimo s Sočo. Priteče izpod čudovitih gora in se vije naprej v dolino. Tam pa res popoln šok. V vodi smeti, vreče, pralni stroji…Takoj nama je bilo jasno, da se bo ta svinjarija končala točno tam kjer se bo končalo tudi poseljeno območje. Vročina je neusmiljeno žgala in po pogovoru z lokalci sva obrnila ter se odpeljala nazaj v Gusinje. Tam sva tokrat zadela edino preostalo cesto in se kmalu znašla v dolini Grbaje. Ob izstopu iz avta naju je zadela res grozna vročina. Ura je bila okoli 14h in res pravi čas za prihod. Dolgo sva mislila, da je vroče v avtu vendar je bilo v avtu dejansko še kar normalno. Nastanila sva se v eko turizmu Grebaje kjer sva najela sobo in kopalnico v hišici opremljeni v starem slogu. Naj vas beseda Eko ne zavede kajti v črni Gori jo uporabjajo bolj v smislu “domače”. Soba v spodnjem delu hiše je vdelno zakopana v zemljo in posledično je znotraj bilo prav hladno. Tako hladno, da sva se morala ob popoldanskem dremežu, ko je bilo zunaj 34 stopinj še pokriti. Ja, počitek pa sva nujno potrebovala po tem, ko sva se odločila poskusiti lokalno specialiteto Kačamak (polento) in kislo mleko. Vsak je pojedel svojo porcijo Kačamaka (polenta s sirom) in še porcijo kislega mleka. Po tem obroku nama ni preostalo drugega kot, da padeva v posteljo in telesu omogočiva, da v miru prebavi vse skupaj. Po počitku sva se odločila, da morava malo na sprehod po dolini, da si ogledava vršace v okolici in narediva načrt za drugi dan. Še vedno je bilo peklensko vroče in na koncu doline sva se v družbi krave in telet v senci hladila ter kovala načrte. Bila sva navdušena nad mirom in lepoto narave v dolini. Vedela sva, da se v višavah skrivajo še lepši biseri. Odločila sva se, da se zjutraj odpraviva na vrh Italijanka. Zvečer sva se vrnila nazaj, opazovala mesečino, brala in kmalu začela v sanjah potovati naokoli.

Pogled na vršace okoli doline v ozadju. Zaradi požarov in zelo vročega ozračja vidljivost tiste dni ni bila najbojša.

Eko katun Grebaje in hišice v katerih si lahko najamete sobo z razgledom na Prokletije

Kačamak s sirom in kislo mleko. Vsekakor edino kar ti preostane, če ne ješ mesa in rib. Huda porcija in res domača roba.

Kam pa jutri. Hmmm koliko smeri, koliko vrhov.

Malo sva tudi poplezala na veliko skalo in ustvarjala figure.