Danes po zajtrku je sonček pokukal iza oblakov in odločila sva se, da zajahava kolo in se odpraviva na kolesarski izlet v Polhograjce. Čez Podutik in Preval sva se spustila v Šujico in šibala naprej v Polhov Gradec. Od tam sva se po dolini potoka Velika Božna povzpela do gasilskega doma kjer sva zavila levo. Skozi mirno dolinico sva sledila potoku in se pod Sivko povzpela na obronke polhograjskega hribovja od koder sva že lahko opazovala Blegoš. Nadaljevala sva naprej na Pasjo Ravan kjer sva se malo okrepčala. Ob cesti sva opazila ogromno gob in tudi gobarje, ki zopet veselo polnijo svoje avtomobile. Brez občutka za zmernost potrgajo in poberejo vse kar je možno pobrati. Spustila sva se do Črnega Vrha in naprej proti Polhovem Gradcu. No, na tej cesti pa sva doživela neljub dogodek. Nasproti naju je pripeljal “model” v sivem golfu II, ki ga je na ovinkih metalo skoraj s ceste. Malo pred nama pa mu je zadnji del avta celo odneslo na sredo ceste. Pogled šoferja je izdajal ogromne popite količine alkohola in mislim, da naju sploh ni registriral. Lahko bi se znašla pod kolesi, pa se mi zdi, da model sploh ne bi opazil. Med spustom proti Polhovem Gradcu pa sva prišla na malo nenavadno idejo. Odločila sva se, da se povzpneva po peš poti čez Mačkov graben do Turistične kmetije na Gonteh. Pot je tako strma in najini kolesi tako neprimerni za take podvige, da sva velik del poti kolesi kar porivala pred seboj. Čeprav je ta pot najina najljubša za na Grmado pa sva se tako povzpela prvič. Od Gont je sledil samo še spust do Legastje kjer sva pojedla gobovo juho in žgance ter jo pred temo ucrla domov. Bil je res lep dan in upam, da jih bo v tej jeseni še več takih. Nabralo se je 87 km po hribcih in dolinah.

Po Trnovačkem jezeru so sledili trije dnevi v Durmitorju, od 19.08.2012 – 22.09.2012

Zjutraj je sledil že uglašeni planinski ritual in po zajtrku sva šibala z avtom proti smučišču pod vrhom Savin Kuk. Napovedovali so peklensko vročino in res je bilo že zjutraj zelo vroče. Najprej sva se kar po smučarski progi povzpela navzgor, malo zgrešila pot a se kasneje uspela priključiti pravi poti. Po krajšem strmem vzponu sva se povzpela na travno pobočje jugo vzhodnega dela Šljemena. Po travnatem terenu sva levo-desno napredovala proti vrhu. To je ena izmed tistih poti kjer se ti zdi, da boš kmalu na vrhu vendar kar traja in traja. No, minila je še kakšna urca in že sva stala na Istočnem vrhu od koder se je zelo lepo videlo na vse strani Durmitorja. Levo se je tudi že videl Vrh Šljemena in čakal naju je še kakšne pol ure dolg sprehod do najvišje točke Šljemena. Od tam sva lahko opazovala celo Volujak in Maglić ter obujala spomine na prijeteno kampiranje ob Trnovačkem jezeru. Želela sva narediti krožno pot, zato sva se odločila, da poizkusiva po malce pozabljeni in krušljivi poti, ki pripelje direktno pod Savin Kuk. Čeprav sva v vodniku prebrala, da pot ni priporočljiva, sva se odločila, da jo vseeno preizkusiva. Na poti sva srečala dva Slovenca, ki sta šla po poti navzgor in sta nama povedala, da pot ni nič groznega. No, potem pa ni panike in zapodila sva se navzdol. Izkazalo se je, da je zaradi krušljivega terena pot navzdol veliko bolj zoprna kot gor. Kar malo sva se namučila, preden sva srečno prišla pod Savin Kuk. Vsekakor pot ne priporočam neizkušenim. Je precej krušljiva, slabo varovana in tudi precej izpostavljena. Zdelo se nama je, da je na Savinem Kuku nenevadno veliko ljudi. Aha, pod Savin Kuk pripelje sedežnica. To vse pojasni. Mojca je imela idejo, da bi se morda navzdol odpeljela. Hitro sem ji razložil, da dokler lahko hodiva na bo nič s sedežnico. Počakajva še 50 let in morda takrat. Zelo močno pa je začelo pripekati sonce in morala sva kar malo pohiteti, da naju ne bi čisto skurilo. Na začetku smučišča naju je že od daleč vabil odprt bife z mrzlim pivom. In zacvrčalo je.

Po Trnovačkem jezeru so sledili trije dnevi v Durmitorju, od 19.08.2012 – 22.09.2012

Zjutraj sva pojedla zajtrk v hotelu in se odpravila na pot proti Črni Gori. Odločila sva se, da se bova peljala skozi Durmitor do Kolašina. No, ko pa sva ravno v Durmitorju pa se lahko za kakšen dan ustaviva in si pot do Prokletij razdeliva na dva dela. Kmalu sva bila v Žabljaku in nastanila sva se v kampu Razvršje. Žabljak in Durmitor sva obiskala že tri leta nazaj in hitro sva ugotovila, da se je število turistov močno povečalo. S turisti pa se širijo tudi vikendi, hoteli, trgovine.. in narava bo v tem primeru verjetno zopet potegnila kratko. Upam, da bodo v prihodnosti Črnogorci znali obrzdati apetite investitorjev in podkupljenih politikov, ki jim za naravo ni mar. Takoj sva izdelala načrt kaj bova osvojila in za naslednji dan sva si izbrala malce lažji pristop na Crveno Gredo. Zjutraj sva vstala zgodaj in v sončnem siju pojedla rahel zajtrk. Iz kampa sva krenila proti Črnemu jezeru in ugotovila, da je v primerjavi z letom 2009 jezero zelo siromašno z vodo. Nadaljevala sva proti jezeru Zminje, ki je bilo malo bolj napolnjeno z vodo. Pot se začenja vzpenjati skozi čudovit smrekov gozd in kmalu sva bila na planini Črepulj poljana. Sledil je počitek in kmalu sva nadaljevala proti vrhu. Pot po krajšem vzponu zavije na desno proti vrhu, ki ga že lahko vidite. Sledi lep sprehod mimo mnogih brezen in vrtač do zadnjega strmega vzpona, ki vodi do vrha. Tam se odpre lep razgled na vse glavne vrhove Durmitorja in ravninski del skupaj z Žabljakom. Sledil je spust mimo Jablan jezera, ki je bil prav tako bolj suh. Vročina je pripekala in kmalu sva prispela do gozdička. Mimo Jezera Barno, ki je bilo skoraj čisto brez vode sva hitro prispela v Ivan Do. Sledil je še sprehod do Žabljaka, pivo v senci in vrnitev v kamp.