Krožna pot, ki pelje čez Škofjeloške in Polhograjske hribe do koče pod Blegošem. Vrnemo se čez Škofjo Loko nazaj v Ljubjano.
Napovedan lep dan in že letim v gore. Mojco je napadel nadležen prehlad in žal ni mogla z mano. Tokrat grem s kolesom, da malo odpočijem svoje artritične palce na nogah. Na prejšnjem kolesarskem izletu sva opazovala Blegoš v daljavi in ugotavljala, da je precej daleč. Pa še Poljanska dolina je vmes. Danes pa sem se odločil, da se odpravim kar tja. Okoli enajstih sem zajahal mojo rdečo raketo in odkolesaril po klasični poti v Polhov Gradec. Nato sem se po dolini potoka Velika Božna povzpel do mesta kjer sva prejšnjič opazovala Blegoš. Sledil je spust v Poljane. Od tam naprej pa se je zopet začelo vzpenjanje. Najprej do vasi Volča in naprej po široki cesti do vasi Javorje. Tam sem zavil levo in se po strmem klancu povzpel do Žetine. Bilo je res vroče in kmalu mi je zmanjkalo pijače. Na srečo sem se pripeljal mimo gorskega potočka in napolnil sem si bidon ter se pošteno napil. Nadaljeval sem pot po kolovozu. Na križišču pod Blegošem sem se usmeril proti koči. Kmalu sem ugotovil, da je koča na zahodni strani Blegoša kar pomeni, da se bom moral peljati skoraj okoli Blegoša. Kolovoz se kar ni nehal in kakšen kilometer prek kočo sem prvič malo bolj močno začutil bolečino v zunanjem delu kolena. Do koče je bilo potrebno še pošteno garati. V trenutku, ko sem stopil s kolesa pred kočo pa me je v zunanjem delu kolena tako močno uščipnilo, da sem se skoraj sesedel. Takoj sem vedel, da me danes čaka še zanimivo nadaljevanje. To so bili namreč klasični znaki za “Iliotibial band syndrome” ali Sindrom ilotibialnega trakta. Upam samo, da se ne misli še kaj razvijati naprej. V naslednjih dneh se moram resno lotiti sanacije z raztegovanjem in vajami za moč. Pred kočo sem malo posedel, pojedel presto in popil Radler in že sem šibal nazaj. Čakala me je namreč še dolga pot nazaj v Ljubljano. Števec se je pri koči ustavil pri 54 km. Pri spustu nisem imel težav. V trenutku, ko sem pripeljal do prvega klanca pa se mi je zopet oglasil Ilotibialni trakt in le s težavo sem zvozil klance. Ma ne s težavo! Z veliko muko. Sledil je dolg spust v Škofjo Loko in zopet sem imel nekaj časa mir. Na poti sem nabral še marele za večerjo in že sem bil v Loki. Od tu me je čakalo še nadaljevanje mukotrpne vožnje do Ljubljane. Po ravnini je bilo lažje in pogruntal sem, če sprednji del stopala držim bolj navzdol mi bolečina malo popusti. V glavnem pa je delala desna noga, ki se je danes res nadelala. Kmalu sem bil v Ljubljani in ni mi bilo več treba prenašati bolečine. Števec se je ustavil na 107 km, višinskih je bilo pa ogromno. Bom videl kako se bo razvijalo naprej.
Čudovite barve na poti.
Kolo počiva na trati.
Spomin na naše Borce v Poljanah nad Škofjo Loko.
Živalska kosilnica. Na desni strani so že pokosili.
Smer Žetina in koča pod Blegošem.
200 metrov pod vrhom Blegoša. Uživam na klopci na soncu. Ilotibialni trakt pa kljuva.
Pogled na Julijce in Triglav v sredini.
Jesenski odtenki v gozdu. Zadaj Ratitovec.
20. 10. 2012
Avtor: admin
Kategorija: kolesarjenje
Ni komentarja →
Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012
Tokrat sva se napotila v drugo dolino. Zapeljala sva se v Ropojano. Napovedan je bil zopet ekstremno vroč dan in takoj sva naredila prvo napako. Z avtom sva se odpeljala naprej mimo pravega izhodišča in preden sva to ugotovila, obrnila avto in našla izhodišče je že minilo kakšne pol ure. V vasi Vusanje sva se mimo ovc z rastafarijansko frizuro zapodila proti goram. V načrtu sva imela vzpon na Zla Kolata, 2535 metrov. No pol ure po tem, ko sva zgrešila prvič, sva zgrešila tudi drugič in namesto naravnost zavila rahlo desno. Pot je bila lepa, ljudi ni bilo in v tišini in pesmi ptic sva meditativno hodila in hodila dokler nisva ugotovila, da sva na napačni poti. Vročina je že močno narasla in sprijaznila sva se z mislijo, da danes pač ne bova prišla na vrh Zla Kolata kamor vodi kar dolg pristop. Sam sem to sprejel malo težje, a kmalu se je na katunu Stanovi nad nama prikazal lep in pokončen steber. No, bova pa danes skočila sem gor po brezpotju. Moram priznati, da sva imela počasi tudi že dosti nenormalno visokih temperatur v gorah. Po brezpotju sva po razbeljenih skalah prišla na vrh brez imena od koder sva kar nekaj časa opazovala okolico in počivala. Po isti poti sva se spustila v dolino in se ob potoku in senci dreves končno lahko ohladila. Ta dan sem dopolnil 37 let in sklenila sva, da se odpeljeva v slaščičarno Šar in preizkusiva vse kar je še preostalo. V Šaru naju je že čakal šefe in sledila je degustacija vseh nabolj znanih izdelkov slaščičarskega poklica na tem koncu sveta. Zmagal je jabolčni biskvit, čeprav je bila šampita tudi precej simpatična. Usta pa nama je skoraj zlepil Sarajevski poljubac. Popila sva še kavico in se odpravila še v trgovino. V trgovini sva izvedela, da v dolini Grebaje že 14 dni pogrešajo nekaga Italijana, ki je odšel v gore in ga niso več našli. Odpeljala sva se nazaj v Eko katun in se malo ohladila. Zvečer sva se odločila, da je napočil čas, da v tej vročini še malo namočiva noge v morje. Hvar prihajava. Prokletije priporočam vsem ljubiteljem gora in lepe narave. V kolikor si želite najbližjega dostopa s Črnogorske strani se odpeljite v dolino Grebaje kjer v Eko katunu Grebaje lahko najamete sobo ali pa si postavite šotor. Kapacitet ni ravno veliko, zato je morda v visoki sezoni dobro preveriti kakšna je zasedenost. Drugače je v dolini še dom Karanfili, ki pa je nekakšna koča z malo bolj omejeno ponudbo. V Prokletijah okoli vrhov ni koč ali bivakov, prav tako pa ni nobene koče v dolini Ropojana. Kakšen hotelček in sobe pa se najdejo tudi v Gusinjah, medtem, ko je Plav že malo bolj turistično razvit. Midva sva prehodila le kanček vsega kar to gorovje ponuja.V kolikor imate raje malo bolj osamljene in turistično manj razvite kraje vam bo tukaj zelo všeč. Ne pozabite pa, da to ni Švica ampak iskreni Balkan z vsemi prednostmi in pomankljivostmi, ki jih ponuja. Vsekakor vredno obiska. Jaz kar ne morem zdržati brez prav dolgo časa. Baje pa je z Albanske strani vse skupaj še bolj odročno in pestro.
Dolina Ropojana zjutraj. Zopet je vse megleno zaradi požarov.
rasta ovce so naju gledale in si mislile kdo sta spet ta dva modela, ki rineta v tej vročini v hrib.
Katun in vrh brez imena na levi. Tja gor greva.
Na vrhu brez imena so lepi razgledi. Vendar zopet je bilo vse megleno.
Hladen kotiček ob potoku.
Čudovita pot.
Opala, slaščice v slaščičarni Šar. Za 37 let si pa že lahko privoščim kakšno tortico, he,he,he.
Kravice so zablokirale cesto. Počasi se umikajo, ni panike.
15. 10. 2012
Avtor: admin
Kategorija: Črna Gora, hribolazenje
Ni komentarja →
Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012
Ponovno vroč dan in vstajanje je bilo zgodnje. Za gorivo sva pojedla nekaj muslijev in se odpravila po dolini navzgor. Na odcepu levo za Karanfile sva zavila v hrib. Bilo je še sveže in ozračje se še ni ogrelo. Zelo hitro sva prišla iz gozda in po kamnitem svetu nadaljevala precej strmo v hrib. Prišla sva do mesta kjer se je že lepo videlo ozek prehod med skalami imenovan Krošnja. Tukaj sta naju dohitela dva mladeniča.Bila sta brata iz Nemčije, ki zelo rada hodita na počitnice v Bovec. Spustila sva jih naprej in nadaljevala v svojem tempu. Hitro sva se prebila čez Krošnjo in tukaj se je začel malo bolj zahteven del poti. Nič hujšega, potrebno je bilo le malo previdnosti in pozornosti pri koraku. Nemška mladeniča sta očitno ocenila, da se v naju skriva več znanja iz izkušenj in sta naju spustila naprej. Kot gamsa sva se zavihtela proti vrhu in kmalu smo bili vsi štirje gor. Tukaj pa se je odprl izreden razgled na gore nad Ropojano. Zaradi sonca, ki nam je svetilo v glavo in dima v ozračju pa vidljivost na žalost zopet ni bila najboljša. Nemca sta odšla dol, midva pa sva še malo uživala na soncu. Sledil je spust in odločila sva se, da bova poizkusila narediti krožno pot okoli Očnjaka v dolino. Markacije sicer obstajajo vendar so slabo vidne. Bližala sva se steni v kateri pa nikakor nisem uspel z očmi najti prehoda. Nato pa nenadoma luknja v steni. Dobesedno. Tukaj gor skozi luknjo bo treba pa ven na plano. Kasneje sva izvedela, da se prehod imenuje Šuplja vrata. Potrebno je bilo splezati kakšne 3 metre vertikale. V pomoč z vrha visi tudi opletajoča jeklenica, ki pa se je iz varnostnih razlogov nisva oprijela. Ko priplezaš iz Šupljih vrat se odpre pogled na okoliške vrhove in dolino po kateri sva se spustila v Grebaje. Čeprav res lepa pot pa je vročina spet naredila svoje. Pošteno utrujena sva na koncu popila že vso vodo. Ob prihodu v Grebaje sva kot šus spila še 1,5 litra mrzle mineralne vode.Sledil je počitek, ohlajanje v sobi, kosilo, kavica…Zvečer sva se ponovno odpravila na sprehod po dolini. Nekje pri drugi jasi sva ležala, brala in uživala v petju ptic. Zvečer so se oči zaprle in pogreznila sva se v sanje…
Zgodaj zjutraj rineva v hrib. Spodaj v dolini se že svetlika.
Počitek na skali. V ozadju meglice,ki so posledica požarov.
Vzpon proti ozkemu prehodu v skalah.
Krošnja in ozek prehod med skalami. Spodaj se vidi dolina Ropojana.
Spominska tabla v Prokletijah. Logar Branko in Čas Maksimiljan sta nesrečno izgubila življenji.
Pogled na vrhove na poti proti vrhu. V ozadu Maja Rosit že v Albaniji.
Še malo pa smo na vrhu.
Na vrhu. Sjeverni vrh.
Sosedni 30 metrov višji Veliki vrh.
Pogled v Ropojano.
Mojca pazi na korak. Spust proti Krošnji.
Pogled v dolino. Špica naravnost je Očnjak.
Ko si že malo zaskrbljen kako se boš prebil čez steno se pojavi THE PORTAL. Po domače Šuplja vrata.
Malo sva morala poplezati.
Pogled nazaj na mesto kjer izstopiš.
Mojca je vesela, da je prišla ven.
Sledilo je še dolgo melišče in razbeljene skale ter pesek.
Kosilo. Njami, njami.
Vse sva pojedla. Hribovci radi jemo.
Počitek ob veliki skali.
14. 10. 2012
Avtor: admin
Kategorija: Črna Gora, hribolazenje
Ni komentarja →
