Na meglen in deževen dan sem se odpravil na Ograde in okoliške planine.

Vremenska napoved ni bila najbolj ugodna. Vseeno sem se odpravil v hribe. Želja je bila močna in že sem zjutraj drvel proti Bohinju. Odpeljal sem se na planino Blato, ki je letos postala nekakšno izhodišče za ture v Julijcih. Najprej po že večkrat prehojeni poti na Planino v Lazu. Na poti proti planini sem ugotavil, da snega skoraj ni in moja želja, da bi se po grapi povzpel na Slatno je splavala po vodi. Na planini sem se malo razgledal in opazil, da je Slatno že močno ovila megla. Izbral sem rezervni plan. Ogradi so bili še edini vrh brez megle, ki pa se je vseeno že nevarno bližala. Stopil sem na plin in kmalu prispel na Lazovški preval. Pogled na Ograde ni obetal najbolje. Pot je bila delno zasnežena, izredno razmočena in vsekakor v svoji najbolj neugodni izvedbi. Ob vstopu na strmo pot, ki privede na greben je začelo še rahlo rositi in razmere so bile vse prej kot idealne. Nekaj časa sem napredoval po skalah, ki pa so krušljive in vse skupaj se je kar malo premikalo. No, naenkrat pa se je v žlebu znašel tudi razmočen sneg in kaj hitro sem se zaustavil na ozki polički. Nadaljevanje brez derez mi vsekakor ni dišalo. Obvoz po mokrih skalah tudi ne in ne bodi ga len sem izvrgel dereze ter cepin. Nadaljeval sem zlahka po snegu in brez težav opravil s samo 20 metrov poti, kar pa je lahko povsem dovolj za hitri zdrs daleč v dolino. Strmina res ni zanemarljiva. Dereze so na nekaterih mestih lepo zaškrtale vendar sem si mislil, da lahko dereze še kakšne kupim, novo glavo pa težko. Nadaljeval sem po grebenu. V trenutku, ko sem prišel na vrh sta megla in dež osvojila tudi Ograde. Hitro sem se spustil v dolino in v družbi gamsov ter pomirjujoče tišine kmalu prišel nazaj na Planino v Lazu. Na planini sem se odločil, da bi rad še malo hodil po gozdu in nadaljeval sem do planine Jezero. Pri koči je termometer kazal 2 stopinji nad ničlo. Malo sem posedel, opazoval jezero, pojedel jabolko in nekaj dateljev ter zopet užival v zvokih narave. Sledil je še spust do Planine Blato in krog je bil sklenjen. Čeprav je kislo vreme nekaj kar si v planinah ne želimo, pa ima to tudi nekaj dobrih plati. V takem vremenu v gorah ni gneče in imaš več možnosti, da srečaš divje živali. Jaz danes nisem srečal niti enega človeka. Pozdravil pa sem se s štirimi divjimi petelini, sedmimi gamsi in tremi ujedami neznanega izvora. Skupaj smo namreč uživali v tišini gora.

Danes sva se odpravila na Krim pogledat ali je zima že tukaj. Na poti sva kmalu prišla v prave zimske razmere. Drevesa so ujeta v mokrem snegu in nekaj nama jih je uspelo rešiti pred zlomom. veliko pa jih je že polomljenih. Na vrhu je bilo kar lepo mraz in hitro sva pobegnila v dolino. Zanimiv prizor v gozdu pa je, ko listje, ki ni še uspelo odpasti z dreves, prekrije sneg na tleh. Zopet umetnina narave.

Čudovita krožna pot iz planine Blato do Mišelj vrha in nazaj.

Približevalo se je slabo vreme in včeraj sva izkoristila zadnji dan lepega vremena. Kar nekajkrat sem z vrhov Fužinskih planin občudoval izraziti vrh pred Triglavom. Mišelj vrh, s svojo mogočno pojavo kar vabi, da ga osvojimo. Odločila sva se, da narediva krožno pot, ki pa je zaradi izrazitih vzponov in spustov predstavljala kar lep pohodni zalogaj. Štartala sva na planini Blato in se najprej povzpela do planine V lazu. Sonce naju je že obsijalo in rumeni macesni so se lepo svetlikali. Na planini sva kratek čas občudovala podobo iz rezglednic, nato pa nadaljevala proti Lazovškem prevalu. Na mestu kjer se odpre pogled na Mišeljski preval sva se odpočila in rahko okrepčala. Nadaljevala sva do Mišeljskega prevala na nadmorski višini 1995 metrov. Tam se je ža prikazal najin cilj. Ampak pred tem sva se morala spustiti do Mišelj planine na višini 1650 metrov. Še predenj pridemo do Mišelj planine pa na izravnavi nemarkirana slabo vidna pot zavije levo. Razpotje označuje možic. Povzpela sva se nekaj serpentin in spregledala ponovni odcep levo ter nadaljevala desno. Kmalu sva prišla pod steno Mišelj vrha. Ob melišču sva zavila levo ter po brezpotju po približno pol ure hoje prišla na pot, ki zavije desno proti grebenu. Pot uradno ni markirana zato sledite možicom. Lahko pa jo ucvrete kar naravnost proti grebenu. Da sva hodila po resničnem brezpotju so dokazovali gamsi, ki so naju ves čas spremljali. Ob prihodu na greben se odpre pogled v Velsko dolino. Sledil je še vzpon po grebenu desno proti vrhu. Na grebenu je potrebno malo paziti na korak in kmalu sva bila na vrhu. Na vrhu pa taki razgledi in sonce, da sva v miru in tišini dolgo uživala in srkala energijo sonca. Ob 14:30 sva morala zapustiti vrh saj sva imela pred seboj še dolgo pot. Zopet sva se spustila na Mišelj planino ter se povzpela na Jezerski preval. Na prevalu sva srečala skupino mladih Američanov, ki so mislili, da se nahajajo na Hribaricah. Namenjeni so bili do Soke. Izvedela sva, da je Soka Soča in jim razložila, da so povsem zgrešili pot. Niso se kaj preveč sekirali. Poslovila sva se in odhitela naprej, saj nisva imela več veliko časa do mraka. Sledil je spust na planino Jezerce in naprej do planine Krstenice. Na poti se je pričarala čudovita kulisa z rumenimi macesni in sončnimi žarki, ki so pronicali skozi veje. Pravljica. Sledil je še spust na planino Blato in ker sva zopet zgrešila pot po gozdu, sva se bila primorana spuščati po gozdnem kolovozu, ki ga je razril “Mega Les”. To je nakašna gromozanska mašina, mešanec med traktorjem in buldožerjem, ki popolnoma razrije pot za namene transporta lesa v dolino. V trenutku, ko sva prišla nazaj do avta, sva bila pošteno utrujena saj je bilo za nama 9 ur in pol hoje. Bilo pa je tako lepo, da na utrujenost človek kar pozabi. No, na poti domov je Mojca v avtu vseeno od utrujenosti kar malce zadremala. Pošteno.