Planina Valušnica in Talijanka, 2057m
Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012
Vremenska napoved je napovedovala temperature okrog 34 stopinj in hočeš-nočes sva morala zopet vstati zelo zgodaj. Vstala sva še v temi in se po lahkem zajtrku mimo doma Radnički zapodila v hrib zahodno od doline Grebaje. Švicanje se je pričelo. Skozi čudovit bukev gozd je kmalu posijalo tudi sonce. V trenutku, ko sva prišla na planino Valušnica je bilo že lepo toplo. Po travnatem terenu sva se napotila levo proti vrhu Maja Can, 1823 m. Kmalu sva bila na vrhu od koder se je odprl res neverjeten pogled na del Prokletij v Albaniji in Črni Gori. Sonce je iza vrhov ustvarjalo res čudovito kuliso in nekaj časa sva samo opazovala to lepoto. Na drugi strani pa sva tudi že videla travnati vrh Talijanka. Okolica je bila res pravljična in vedela sva, da naju čaka res lepo nadaljevanje pohoda. Opazila pa sva, da je ozračje zopet megleno zaradi dima, ki pa se tokrat širil iz Albanske strani proti vasi Vermosh. Ker sva bila namenjena v tisto smer sva si obetala, da si bova lahko bolj natančno ogledala kako gori gozd. Nadaljevala sva proti Talijanki in po nekaj spustih ter vzponih ter čudovitih pogledih sva prispela na vrh. Čisto na vrhu sva morala mesto prepustiti roju letečih mravelj, ki so si iz neznanega razloga želele biti prav na vrhu. Dala sva prednost mravljam. Konec koncev so bile v številni prednosti. Dolgo sva sedela v travi in opazovala okolico. Požar na albanski strani se je vse bolj širil in v določenih trenutkih sva lahko opazila tudi že visoke plamene ognja, ki je uničeval gozd. Zanimiva pa je reakcija albanskih gasilskih enot. V tem primeru bi jo lahko imenovali tudi nereakcija, kajti v petih urah se ni zgodilo čisto nič. Res žalosten je pogled na čudovit gorski gozd, ki izginja v plamenih. Spustila sva se nazaj na planino Valušnica kjer pa je nekdo že prižgal gretje. Po osvežitvi v potoku in malici v gozdu sva se spustila nazaj v dolino. V dolini je sledilo napajanje telesa s tekočino in okrepčilo. Kasneje sva se odločila, da se odpeljeva v Gusinje in poiščeva slaščičarno Šar kjer se baje peče en izmed najbojših burekov na Balkanu in pripravljajo zelo sladke slaščice. Hitro sva našla Šar in sledil je prvi preizkus sladic. Baklava in legendarni borovničev sok iz otroštva sta zopet dvignila raven sladkorja na pravi nivo. Za sabo sva si vzela še nekaj burekov in piči nazaj v planine. Proti večeru sva brala, spila kakšno pivo in uživala v miru. Lotil sem se knjige Alaina de Bottona, Skrb za status. Že takoj po nekaj straneh sem vedel, da bom neznansko užival v branju te knjige. Zopet nekdo, ki zna lepo povedati in prikazati enega največjih stresov, ki danes mučijo človeka. Škoda.
Prihaja sonce.
Planina Valušnica in Talijanka.
Maja Can in pogled na Karanfile v ozadju.
Še en nor pogled na Prokletije v Albaniji.
Nadaljevala sva proti Talijanki po mehkem travnatem terenu.
Pogled z vrha na goro Trojan. Levo od Trojana gori.
Požar v Albaniji. Nihče ne gasi, nihče se ne gane saj le gozd gori.
Končno osvežitev pri izviru. Vročina je res že neznosna.
Pred slaščičarno Šar sva sedela, jedla torto in opazovala okolico. To so Gusinje. Hudo.
