Prokletije – Prihod skozi Plav in Gusinje v dolino Grebaje.
Hribolazenje po črnogorskem delu Prokletij. Od 23.08. do 26.08. 2012
Po treh dneh Durmitorja sva se odločila, da nadaljujeva pot proti Prokletijam. Prokletije sva želela obiskati že nekaj let nazaj, a nama je tako kot ponavadi zmanjkalo časa. Tokrat sva bila odločena, da se morava spoznati s čudovitim gorovjem na meji z Albanijo. Prokletije že s svojim imenom sporočajo, da gre za gore kjer ni heca. Marsikdo je že za vedno ostal tam, ker je podcenil te čudovite ampak vseeno zahtevne gore. Iz Žabljaka sva se odpeljala do Kolašina in nato proti Andrijevici ter naprej do Plava. V Plavu je temperatura zunaj že tako narasla, da sva dihala na škrge.Kmalu sva prispela v Gusinje. Tiste dni, pa so očitno imeli nekakšne težave s komunalo. Vsi so se sicer o tem pogovarjali, vendar nihče ni omenil v čem je problem. Vendar posledice “težav” so bile vidno vsepovsod. Tisti, ki so že kdaj potovali po tem delu Balkana seveda vedo o čem govorim. No, tokrat pa je bilo zaradi težav s komunalo še precej hujše. Naokrog so ležale smeti, nekateri kontejnerji so goreli, reke zasmetene… vse skupaj je izgledalo kot na nekem bojnem polju. Ob prihodu v Gusinje sva zgrešila cesto in zavila v dolino Ropojana namesto v Grbaje. Po 2 ali treh kilometrih sva prispela do čudovite gorske reke Grlja, ki jo lahko primerjam recimo s Sočo. Priteče izpod čudovitih gora in se vije naprej v dolino. Tam pa res popoln šok. V vodi smeti, vreče, pralni stroji…Takoj nama je bilo jasno, da se bo ta svinjarija končala točno tam kjer se bo končalo tudi poseljeno območje. Vročina je neusmiljeno žgala in po pogovoru z lokalci sva obrnila ter se odpeljala nazaj v Gusinje. Tam sva tokrat zadela edino preostalo cesto in se kmalu znašla v dolini Grbaje. Ob izstopu iz avta naju je zadela res grozna vročina. Ura je bila okoli 14h in res pravi čas za prihod. Dolgo sva mislila, da je vroče v avtu vendar je bilo v avtu dejansko še kar normalno. Nastanila sva se v eko turizmu Grebaje kjer sva najela sobo in kopalnico v hišici opremljeni v starem slogu. Naj vas beseda Eko ne zavede kajti v črni Gori jo uporabjajo bolj v smislu “domače”. Soba v spodnjem delu hiše je vdelno zakopana v zemljo in posledično je znotraj bilo prav hladno. Tako hladno, da sva se morala ob popoldanskem dremežu, ko je bilo zunaj 34 stopinj še pokriti. Ja, počitek pa sva nujno potrebovala po tem, ko sva se odločila poskusiti lokalno specialiteto Kačamak (polento) in kislo mleko. Vsak je pojedel svojo porcijo Kačamaka (polenta s sirom) in še porcijo kislega mleka. Po tem obroku nama ni preostalo drugega kot, da padeva v posteljo in telesu omogočiva, da v miru prebavi vse skupaj. Po počitku sva se odločila, da morava malo na sprehod po dolini, da si ogledava vršace v okolici in narediva načrt za drugi dan. Še vedno je bilo peklensko vroče in na koncu doline sva se v družbi krave in telet v senci hladila ter kovala načrte. Bila sva navdušena nad mirom in lepoto narave v dolini. Vedela sva, da se v višavah skrivajo še lepši biseri. Odločila sva se, da se zjutraj odpraviva na vrh Italijanka. Zvečer sva se vrnila nazaj, opazovala mesečino, brala in kmalu začela v sanjah potovati naokoli.
Pogled na vršace okoli doline v ozadju. Zaradi požarov in zelo vročega ozračja vidljivost tiste dni ni bila najbojša.
Eko katun Grebaje in hišice v katerih si lahko najamete sobo z razgledom na Prokletije
Kačamak s sirom in kislo mleko. Vsekakor edino kar ti preostane, če ne ješ mesa in rib. Huda porcija in res domača roba.
Kam pa jutri. Hmmm koliko smeri, koliko vrhov.
Malo sva tudi poplezala na veliko skalo in ustvarjala figure.
