Na vrhu pri cerkvi.

Pred kratkim se je iz naše hiše odselil sosed. Ob odprtju njegove garaže, ki je ni uporabljal sva odkrila staro specialko Kynast. Kolo nemške izdelave je bilo močno umazano in zapuščeno. Soseda sem prosil, če mi ga podari glede na to, da ga ne rabi. Strinjal se je in postal sem lastnik hudega “old timerja” med kolesi. Porabil sem kar nekaj časa, da sem ga očistil. Zamenjal sem samo trak na krmilu, zavorne in prestavne kable ter zračnice in plašče, ki so bili povsem prepareli. Kolo je bilo potrebno še močno naoljiti in pripravljeno je bilo za kolesarjenje. Do danes sem ga vozil samo po Ljubljani in naredil kakšnih 50 km. Danes pa me je prijelo, da bi ga malo bolj močno pritiskal.Ob 12h sem štartal iz Ljubljane in se preko Polhovega gradca povzpel na Črni vrh do cerkvice na vzpetini. Kolo je vzdržalo pritiske, čeprav je menjalnik že malce utrujen.Po kratkem počitku sem nadaljeval proti Bukovem vrhu in se po strmi asfaltni cesti spustil v Visoko. Na strmini se je pokazalo, da moram nujno zamenjati zavore kajti zavorna pot je znašala vsaj 15 metrov. Čisto preveč. Priključil sem se cesti Poljane-Škofje Loka. Iz Škofje Loke sem odbrzel do Reteč kjer sem se ustavil pri Matjažu v trgovini Gornik. Pridružil se nama je Sebastjan in na hitro smo malce poklepetali. Adijo, in že drvim nazaj proti Ljubljani. No, moj novi prijatelj Kynast se je vse do doma dobro držal in mislim, da sva se lepo spoprijateljila. Malo ga bo potrebno obnoviti pa bo. Prekolesaril sem 75 km s 766 metri vzpona in povprečno hitrostjo 21,1 km/h. Aja, družbo mi je ves čas delal veter, ki me ni in ni hotel zapustiti. Najrajši se je zaletaval v prsa in bok. 😉

Sv. Lenart

Tukaj me je močno premetalo.

Sneg je še v gorah. Juhuhu.

Pri Gorniku uživamo zunaj na klopci.

Hajnževo sedlo v senci.

Lepo vreme se poslavlja in prihaja deževje. Čas za en kratek vzpon in spust iz Hajnževega sedla. Smuči sem nesel na nahrbtniku kakšnih 10 minut do potoka in ovinka na cesti. Nato je sledilo prebijanje čez plazovine in luknje predhodnih pohodnikov. Kmalu pa sem bil na lepi, trdi snežni podlagi in že sem sopihal proti zadnji strmini pod sedlom. Na sedlu me obsije sonce a na žalost tudi kar pojačan veter. Povzpnem se še malo proti grebenu Košutice. Dovolj bo za danes. Še vedno čutim bolečino na levi nogi nad gležnjem, ki mi jo je zadal odvijačen vijak v pancarjih na prejšnjih dveh turah. No, bo že. Vse zategnem in se spustim po trdi a za smučanje prav prijetni podlagi. V spodnejm delu me čaka malo bolj gnil sneg in lomastenje med malimi smrekicami. Sledi še spust po cesti kjer me še malo premeče. Smučke na nahrbtnik pa še malo do avta. Vmes se za kratek čas uležem in vpijem energijo zemlje ter ovohavam teloh. Posebnega vonja ne zaznam. Morda ker imam uničen nos 🙂 Kratka, vendar sladke turca.

Končno na smučke.

Tukaj bo pa letelo.

Na meji me obsije sonce.

Begunjščica in vrtača sta še zasneženi. Kako dolgo še?

Voda teče s planin.

Malo sem moral zravnati hrbet. Leta so tu.

Na vrhu Grmade.

Sonce sije, narava se prebuja, le kako bi človek lahko sedel pri miru. Na hitro odvihram od doma in kmalu se ustavim pri gradu V Polhovem Gradcu. Moj današnji cilj je bil povezati Polhograjsko goro in Grmado. Začnem počasi kajti takoj sem izpostavljen soncu, motor pa se kar noče in noče ogreti. Mimo hiš tečem po cesti, ki pripelje v praproče. kasneje zavijem navzgor po markirani poti. Kmalu mi je pošteno vroče in v zadnjih strminah proti vrhu sem že popolnoma namočen. Na vrhu se malo razgledam, popijem in že drvim nazaj v dolino. Na sedelcu zavijem levo in se po strmi poti spuščam proti čebelarskemu domu. Hitro sem pri avtu in sedaj se napotim proti Mačkovem grabnu. Sledi 1,5 kilometra teka po asfaltu. Kmalu zavijem desno in se po Mačkovem grabnu začnem vzpenjati proti Gontam. Voda teče povsod in lahko se fino napijem. Na Gontahme čaka še zadnji vzpon, ki pa na kncu pošeno navije mišice. Na vrhu sem sam. Razgledi fenomanalni. Pojem banano, malo popijem in jo ucvrem po bregu navzdol. sledi res čudovit del po grebenu med macesni, ki je za mene en izmed najepših odsekov v Polhograjcih. Na križišču smerokazov nadaljujem desno, nekaj časa po gozdu, kasneje pa po makedamski cesti. V Polhovem Gradcu se še iztečem in pri avtu je krog zaključen. Nabralo se je 1.100 metrov vzpona in 15,7 kilometrov.Poti so končno suhe in res je spet užitek tekati po gozdnih stezicah.

Joj takoj na začetku me bo namatralo, že vidim. Joj, kje je cerkev.

Sem že na vrhu Polhograjske gore in razgled sega daleč.

Grmada pa je še daleč. Vmes pa dolina.

Sem žena Grmadi in Kamniško-Savinjske alpe žarijo na soncu.

Na poti navzdol sem moral biti kar previden. Hitro gre kakšen gleženček adijo.