Iz Pokljuke čez Kačji rob na Srenjski preval. Spust na Jezerce in vzpon na Veliki Draški vrh.

Snega je še dovolj in danes sem izkoristil lep dan. Napoved ni bila najboljša ampak zdelo se mi je, da bi sonce zjutraj znalo še malo posijati. In res je. Začel sem ob 7:00 na Pokljuki. Začuda je bil moj avto prvi na parkirišču in obetala se mi je precej samotna turca. Najprej sem se povzpel po smučišču. Strmina je naraščala in takoj zjutraj sem izstisnil nekaj vode iz svojega telesa. Pot je bila pomrznjana in precej razrita zato sem za kratek čas nataknil srenače. Še malo navzor in zavil sem desno v gozd. Sonce je obsijalo macesne in užitki so se pričeli množiti. Kmalu sem čez Kačji rob prišel na drugo stran Viševnika kjer je še veliko snega. Občudoval sem stene in Mali Draški vrh. Skozi valovito dolinico sem se spustil do začetka strmine na Srenjski preval. Hop, hop, hop in že sem na prevalu. Razgledi se odprejo in Veliki Draški vrh v daljavi me že vabi. Še prej pa sem po ravno prav trdi podlagi odsmučal na Jezerce. Pse zopet gor in že sem šibal proti vrhu. Sonce je začelo močno pripekati in pot mi je zalival čelo ter vse ostalo. Sledilo je kar nekaj napora preden sem prišel na vrh kjer pa ni bilo žive duše. Spodaj sem sicer srečal sotrpina, ki je hodil s “split boardom” a se kasneje ni prikazal na vrhu. Morda je obupal. Na vrhu razgledi, fotoreportaža in že se spustim v dolino. Čaka me čudovito mehak putrček, ki je bil malo preveč razrit le na vrhu, kasneje pa enkraten. Vijugam, uživam in iščem najlepše prehode. Najdem nekaj res lepih, strmih flank in že sem nazaj Na Jezercu. Od tam pa spust do planine Konjščica kjer je bila smuka tudi odlična. Od planine pa sem moral vključiti tudi poganjanje z rokami + poganjanje s korakom v stran kajti pot se zravna in je primerna za tekaške smuči. Kaj čmo, zdaj je kar je. Na koncu se skupaj s teakči na smučeh privlečem do hotela. Za mano je 1197 metrov vzpona in čudovita tura. Razen poganjanja z rokami in tekaški vložek. 😉

Lep dan je zopet vabil. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Hotavelj. Po dolini Kopačnice in mimo toplega izvira sva hitro prispela do prve strmine. Začela sva se vzpenjati proti Leskovici. Najin cilj je bilo Cerkno, ki pa se nahaja na drugi strani hriba. Klanec na Leskovico naju je lepo ogrel in hitro sva pridobivala višino. Pokrajina je v teh koncih res čudovita in lahko sva samo uživala v razgledih in toplem soncu. Sledila je vožnja skozi vasi do sedežnice, ki pelje na vrh smučišča Cerkno. Poskusila sva ali blagajna dela, vendar je na žalost že zdavnaj zaprla svoje okence. Sledil je spust v Dolenje Novake in naprej proti Cerknem. V Cerknem sva Pri Gabrijelu spila radler in kavico ter se malo odpočila. Čakal naju je še vzpon do planinske koče na Ermanovcu. To je pomenilo še 680 višinskih metrov vzpona. Brez težav sva kmalu prispela na vrh in se čez Staro Oselico spustila v dolino. Na travniku z razgledom na Blegoš sva pomalicala in vpila še malo sončnih žarkov. Sledil je dolg in zabaven spust v Trebijo. Od tam pa sva z vetrom v hrbet priletela v Hotavlje kot bi mignil. Za nama je bila čudovita tura, ki jo močno priporočava. Opravila sva s 1222 metri vzopna. Celoten krog pa znaša 45 kilometrov.

Danes pa sem odsmučal res uživaško turco. Bil sem malo pozen ker se mi ni dalo vstati sredi noči. Na začetku Krnice sem se pripeljal šele ob 7:35. Štartal sem kar od mostu kajti parkirišče na koncu zaprte ceste je bilo že polno. Ni problema, sem si rekel, bom pa naredil malo več višincev. Prvih 100 metrov sem smuči nesel, nato pa s smučmi šibal v miru proti koči. Snega je bilo dovolj, da sem lahko ves čas hodil na smučeh in le 2x sem moral prečkati potok. Pri koči sem srečal večjo skupino turnih mučarjev, ki zavijejo levo proti Špiku. Snega je veliko in upam, da je višje še tisti pravi puhec. Ko pridem iz gozda, se mi nasmeh širi čez usta. Vse naokrog je belo in že se mi dozdeva, da bo smuka prava. Nadaljujem po sledi mojih predhodnikov in v nadaljevanju prehitim dva. Proti vrhu uvidim, da so pred mano le trije. Končno sem na vrhu. Spoznam dva pripadnika GRS Tržiž z Varstva pred snežnimi plazovi, ki sem se ga udeležil januarja na Zelenici. Po krajšem pogovoru nadaljujem še malo proti steni do višine 1900 metrov nad morjem. Iz sten se močno vsuva, zato se hitro pripravim in odsmučam v dolino. Na vrhu je sonce ravno pokukalo čez Kriško steno in imeli smo neverjetno hude razmere. Sneh je ostal še suh in puhast, zato sem v sončku nemoteno vijugal in plaval v super suhem snegu. V spodnejm delu strmine pa je bil sneg že preveč omehčan in zavoji so postali precej težki. Na uravnavi pred gozdom pa zopet super smučanje po že dovolj uležanem in mehkem snegu. Pri koči srečam smučarska prijatelja iz Tržiča in v miru na sončku spijemo pivo. Sledi še spust po stezi kjer se uspešno izogibam pešcem in precej dela opravim tudi z rokami. V dolini voda teče z vseh strani saj se je temperatura povzpela res visoko. Ves čas smučanja navzdol srečujem smučarje, ki gredo gor. Tega ne razumem najbolje, saj tako zamudijo res najboljše razmere za smuko. No, kakorkoli že, nabralo se je 1087 metrov vzpona in za mano je bila res čudovita smuka.