Kolesarsko pohodniške počitnice v Grčiji

Kam za prvomajske počitnice, sva se spraševala. Kaj pa, če bi letos skočila nekam malo dlje. Rahlo natrgana kita Tibialis Anterior mi je preprečila spomladansko turno smuko. In ravno to zimo, ko je snega v gorah še ogromno. Moral sem se sprijazniti z usodo in spremeniti načrte rekreacije. Torej v poštev pride kolesarjenje. Imela sva premalo časa za kakšno resno popotovanje s kolesom in tudi vreme še ni bilo ravno stabilno. Že pred časom pa sem našel zanimivo lokacijo na otoku Zakynthos v Grčiji. Na spletu sem slučajno našel posestvo Logothetis kjer je med oljkami in limonami razporejenih 12 čudovitih hišic. Eno od teh sva rezervirala in destinacija je bila določena. Odločila sva se, da se v Grčijo zapeljeva z ladjo, nazaj pa se odpeljeva z avtom. V načrtu sva imela še kratek postanek v gorah zahodne Grčije. 21.04.2014 ob enih ponoči sva se odpeljala do Trsta, vkrcala na trajekt in že sva plula proti Grčiji. Plovba s trajektom me nikoli ni prav veselila. Tudi tokrat bi jo najrajši izpustil a je bilo vse skupaj znosno ker še ni prave gneče. Naslednji dan sva se ob 16h izkrcala v Patrasu. Odpeljala sva se do 60km oddaljenega pristanišča Killini in se tam po štirih urah čakanja vkrcala na trajekt. Okoli 23h sva se končno izkrcala na otok in pošteno utrujena sva potrkala na vrata posestva Logothetis. Odprl nama je Dionyssis in oddrveli smo do najine hišice. Drugi dan sva lahko videla kje se pravzaprav nahajava. Hišica stoji med 200-300 let starimi oljkami in na vrtu sva imela vsaj tri velika drevesa limon. Samo ene mirne in ravno prav oddaljene sosede, zelenje, prijetno hišico, sonce…Bila sva navdušena. Kako izgleda posestvo Logothetis si lahko ogledate na spletne strani http://www.logothetisfarm.gr/. Dionyssis in Angela pridelujete bio olivno olje, olive v olju in vino. Zavedata se, da je le biološka pridelava ključ do lepše prihodnosti in kvalitetne hrane. Žal pa to mnenje z njima ne deli večina kmetovalcev in prebivalcev na otoku. Ampak tega sva navajena že tudi doma. Poleg velikega posestva pa imata “samo” 12 hišic, ki jih oddajata turistom. Takoj sva si napolnila zaloge dobrot in uživala v jedeh, ki sva si jih sama pripravljala ter močno obogatila z oljem in poplaknila z dobrim vinom. Zelo dobre pa so bile tudi olive v olivnem olju. Zjutraj pa sva stopila iz hiše, odtrgala limone in si pripravila limonado. Veliko sva brala, kolesarila, hodila in se res odpočila. Otok naju je navdušil, saj ponuja ogromno možnosti za kolesarjenje, tek in sprehode. Predvsem pa je v tem času turistov res malo in nikjer ni nobene gneče. Kako je poleti si rajši ne predstavljam. Vreme je bilo prehladno, da bi se lahko kopala in sva zato več kolesarila. Vozniki so do kolesarjev zelo uvidevni, ne divjajo, otok pa ima poleg asfaltnih tudi kar nekaj makedamskih in že kar malo gorskih poti, kjer se lahko mirno vrti pedala in raziskuje okolico. Edini moteč faktor so bili lovci, ki so z velikim užitkom streljali grlice, ki so priletele iz Afrike. Kakšnih 5 dni je pošteno pokalo. Vsekakor je potrebno poudariti, da je lov v tem času prepovedan. Imelo me je, da bi kakšnega od njih tudi jaz mirne vesti ustrelil. Ampak tukaj smo zopet pri človeški pameti, ki se ni uspela dojeti, da so časi lova in življenja v votlinah mimo.Po petnajstih dneh sva morala spakirati in se odpeljati domov. Ustavila sva se v čudoviti gorski vasici Papigo v nacionalnem parku Vikos-Aoos Vasica Papigo je ena najleših gorskih vasic kar sva jih videla saj so vse hiše urejene in obnovljene tako kot včasih. Dvakrat sva prespala in drugi dan skočila na Drakolimni, ki je ledeniško jezero na gorovju Timfy. Čas naju je že preganjal in sledila je še naporna pot domov. Najprej sva se odpeljala po izredno zapuščeni in neobljudeni pokrajini severno zahodne Grčije do meje z Makedonijo. Nadaljevala sva do Bitole, se tam malo spočila in najedla, nato pa naprej v Srbijo, Hrvaško in na koncu Slovenijo. Vozila sva več kot 14 ur in na koncu popadala v posteljo. Za nama je bil res krasen dopust.

Danes sem se odpravil na dolgi tek po naravi. Štartal sem kar iz Trubarjeve in se kmalu vzpenjal na Golovec. Tekel sem po čudovitem zelenem gozdu, ki zdaj izgleda vsaj malo bolj prijetno, ko ni vse podrto. Kmalu sem bil na Orlah kjer sem zavil levo proti Urhu. Užival sem v razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe. Kakšen kilometer pred Urhom sem zavil levo proti obvoznici. Pod obvoznico sem bil hitro v Bizoviku in mimo bivše diskoteke Super Li. Nadaljeval sem po Hruševski cesti in pri križišču s PST sem zavil levo proti Golovcu. Sledil je kratek vzpon in nadaljevanje po makedamu in kasneje gozdni poti do observatorija. Tam se zavil desno in se s pospešenim tempom spustil do ceste Hradeckega. Hitro sem bil pri nogometnem igrišču na Kodeljevem kjer sem si ogledal kratek del nogometne tekme v kateri je sodeloval tudi nečak Jaka. Po kratkem ogledu sem odtekel počasi domov. Za mano je bilo 20 km teka po sončku in 442 metrov vzpona.

Pred kakšnim mesecem, ko sva z Marjanom šibala na Bogatin se mi je v pancarju odvil vijak, ki se je nato zagozdil med notranji čevelj in školjko pancarja. Ves čas hoje mi je močno pritiskal na kito nad gležnjem in na koncu je bilo že res težko hoditi. Mislil sem, da se bo vnetje s časom umirilo. A glej ga zlomka, sedaj se mi razbolela točka na smučanju vsakič ponovno vname. Očitno kakršenkoli pritisk na razbolelo mesto zopet povzroči vnetje in bolečino čutim še vsaj naslednjih nekaj dni. Tako mi preostane za poškodbe najbolj varna rekreacija-kolo. Danes sem se z mojo zastarelo specialko najprej odpravil v Polje kjer sem si namestil nova SPD pedala. Po namestitvi sem se takoj zagnal na vzhod proti Litiji. V Kresnicah sem zavil na Kresniški vrh. Na cesti sem bil popolnoma sam in po kar strmih ovinkih sem prišel na vrh na višini 578 metrov. Sledil je strm spust v dolino proti Jevnici. Na križišču na višini 300 metrov sem zavil levo in sledil je še vzpon na Janče na višini 780 metrov. Na vrhu ekspresno eksam mrzel radler in pojem banano ter se malo posončim. Sledil je hitrostni spust v dolino Besnice in vzpon na Pečarja. Od tam pa najprej v Polje na kavico in kasneje še en šprint po Zaloški cesti do doma. Nabralo se je 66 km in 1.100 metrov vzpona. Aja, gozdovi zelenijo in postaja res prav lepo zunaj.