Obetal se je lep in vroč dan. Pa pritisniva malo pedalke v hrib. Ob zelo pozni uri in najhujši vročini sva se odpeljala v Tržič kjer sva pustila avto. Z gorskimi kolesi sva se odpeljala po asfaltni cesti čez Dolžanovo sotesko naprej do vasi Dolina. Sonce ga je kvalitetno kurilo in kmalu sva bila pošteno mokra. Na srečo pa sva v nadaljevanju vozila po dolini Tržiške Bistrice kjer je bilo vsaj malo bolj sveže. Mimo kravic in bikov sva nadaljevala do Medvodja kjer sva zavila s poti proti Stegovniškemu slapu. Kakšnih 500 metrov in že sva bila tam. Vedno je lepo videti, ko se voda zliva čez skalovje in ustvarja čudovite kulise. Vrnila sva se nazaj na kolovoz in zavila levo navzgor proti Javorniški planini. Pričakal naju je precej strm kolovoz obogaten z vročim soncem. Navajena podobnih razmer sva počasi a vztrajno nabirala višino. Mojci ni najbolj ustrezal, na določenih mestih precej grob kolovoz, ampak ni bilo druge izbire. Končno sva prispela v senco visokih smrek in kmalu sva bla na planini Vetrh. Ogledala sva si nekaj konj, ki so se v miru pasli. Sledilo je strmo nadaljevanje in zopet nama je postalo pošteno vroče. No, pa ni bilo dolgo, ko sva prispela na Planino Javornik. Našla sva nekaj sence kjer sva v miru pomalicala banano, lešnike in popila preostanek pijače. Odprl se nama je pogled ns Storžič in Košuto na drugi strani. Sledil je strm spust po poti do Doma pod Storžičem. Pred domom sva se rehidrirala in uživalu v miru petja ptic. Čakal naju je še hitrostni spust od doma nazaj v Tržič. Med spustom sva si natočila še mrzle studenčnice ter švignila kot strela. Nabralo se je 35 kilometrov in 1.070 metrov vzpona. Je bilo potrebno kar lepo pritiskati.

Že nekaj se trudim povečati razdaljo in višinsko razliko pri gorskih tekih. Prejšnji teden sem pretekel Polhograjske Dolomite in nabralo se je 25 kilometrov ter 1700 metrov vzpona. Danes sem si želel še malo povečati napor in izbral sem manj kilometrov ter večjo višinsko razliko. V praksi to pomeni, da sem več časa tekel po hujši strmini, kot prejšnjič. Strmina je res bila precej huda, ko sem se danes okrog enih pognal proti Kamniškemu vrhu. Za vzpon sem izbral levo pot, ki pripelje na planino Osredek. Kmalu sem pošteno švical in začel se je boj s strmino. S počasnim tempom sem nadaljeval desno proti Kamniškemu vrhu. Na razpotju pa sem zavil levo proti Krvavcu. Prvotna ideja je bila, da bi tekel na Kriško planino in naprej na Zvoh. No, izkazalo se je, da je pot na Kriško planino polna podrtih dreves. Ni bilo dolgo in že sem se izgubil in si zvijal gležnje na strmem terenu. Nič, v poštev pride rezervni scenarij. Šibam proti Kompoteli. Strmina mi je pila moči in precej žejen in že malo načet sem pritekel do kolibe na zapuščeni planini. Sledil je krajši premor in pitje tekočine. No, pa nadaljujmo zopet v hrib. Vročina je z višino malo popustila in začel me je božati tudi rahel veter. Joj, kako je to pasalo. Popolnoma premočen sem počasi le prišel na planino Koren in tam zavil desno proti Košutni. Sledil je malo bolj tehničen del poti s klini in zajlami. Hop,hop hop in že sem čez. Mimo čudovite planine Košutna sem se začel vzpenjati proti Kompoteli. Moral sem prečiti tudi nekaj snežišč, ki so me še dodatno ohladila. Sledil je kratek spust in finalni vzpon na Vrh Kompotele. Končno zaslužen počitek. Malo sem se razgledal, nabasal bidone s snegom in že drvim navzdol. Tek navzdol pa je bil zaradi terena precej naporen in noge so začele čutiti utrujenost. Po isti poti sem se vrnil nazaj na razpotje nad planino Osredek in zavil levo na Kamniški vrh. Joj, joj zadnji vzpon na vrh pa me je, moram priznati, že lepo namatral. No, ampak sem ga uničil in hitro stal na vrhu. Malo se razgledam, popijem še zadnje kaplje tekočine in drvim v dolino. Strma pot, polna grušča, je poskrbela, da mi tudi med spustom ni bilo dolgčas. Tečem mimo krav, telet in bika. Vse lepo pozdravim, čeprav se mi živali smilijo. V vasi me, kot ponavadi, napade človekov najboljši prijatelj in s smrtonosno resnim ter že dodobra izmučenim obrazom ga odvrnem od nadaljnjih zlih namer. Pri avtu sem po štirih urah in petnajstih minutah. Za mano pa je 21 kilometrov in 1870 metrov vzpona. Pestro, ni kaj. Vsekakor teki takšnega kova sprožijo kar nekaj monologov pri človeku. 🙂

Kolesarjenje po gozdovih Jelovice

Danes je Mojca predlagala kolesarski izlet in sama izbrala pot. Sam sem samo preveril ali tura zadošča običajni količini napora.Potrjeno!!! Kmalu z avtom šibava v Železnike. Najprej sem fotografiral Mojco pred blokom v keterem je živela do tretjega rojstnega dne. Med tem se je popolnoma pooblačilo in čas je bil, da zagrizeva v klanec. V roku desetih minut je začelo deževati a na srečo ne premočno. V Rudnem sva zavila na makedamsko cesto, ki pelje na Jelovico. Navdušena sva bila nad zelenim gozdom in popolno tišino. Višinski metri so se hitro nabirali. Srečala sva srne in upala, da bo dež kmalu prenehal. Imela sva res srečo in dež je kmalu prenehal. Hitro sva bila na vrhu planote in sledil je spust do ceste Bohinjska Bistrica – Bohinjsko sedlo (Soriška planina). Med spustom se nama je odprl pogled na Julijske Alpe kjer pa je še kar nekaj snega. Na križišču je višinomer kazal 930 metrov in čakalo naju je še 300 metrov vzpona. Tudi to sva kmalu premagala. Na Soriški planini sva si privoščila kavico in se malo posončila na soncu. Temperatura je bila precej nizka in zelo vesela sva bila sonca. Sledil je hitrostni spust do vasi Sorica in nadaljevanje do Petrovega brda. Tam pa sva zavila levo in se po cesti spustila nazaj do Železnikov. Premagala sva 1100 višinskih metrov in 54 kilometrov. Ni kaj narava je trenutno res lepa in naravnost idealna za kolesarske izlete.