Tek na Kompotelo in Kamniški vrh.

Na vrhu Kompotele s čudovitim razgledom na Grintavce.

Že nekaj se trudim povečati razdaljo in višinsko razliko pri gorskih tekih. Prejšnji teden sem pretekel Polhograjske Dolomite in nabralo se je 25 kilometrov ter 1700 metrov vzpona. Danes sem si želel še malo povečati napor in izbral sem manj kilometrov ter večjo višinsko razliko. V praksi to pomeni, da sem več časa tekel po hujši strmini, kot prejšnjič. Strmina je res bila precej huda, ko sem se danes okrog enih pognal proti Kamniškemu vrhu. Za vzpon sem izbral levo pot, ki pripelje na planino Osredek. Kmalu sem pošteno švical in začel se je boj s strmino. S počasnim tempom sem nadaljeval desno proti Kamniškemu vrhu. Na razpotju pa sem zavil levo proti Krvavcu. Prvotna ideja je bila, da bi tekel na Kriško planino in naprej na Zvoh. No, izkazalo se je, da je pot na Kriško planino polna podrtih dreves. Ni bilo dolgo in že sem se izgubil in si zvijal gležnje na strmem terenu. Nič, v poštev pride rezervni scenarij. Šibam proti Kompoteli. Strmina mi je pila moči in precej žejen in že malo načet sem pritekel do kolibe na zapuščeni planini. Sledil je krajši premor in pitje tekočine. No, pa nadaljujmo zopet v hrib. Vročina je z višino malo popustila in začel me je božati tudi rahel veter. Joj, kako je to pasalo. Popolnoma premočen sem počasi le prišel na planino Koren in tam zavil desno proti Košutni. Sledil je malo bolj tehničen del poti s klini in zajlami. Hop,hop hop in že sem čez. Mimo čudovite planine Košutna sem se začel vzpenjati proti Kompoteli. Moral sem prečiti tudi nekaj snežišč, ki so me še dodatno ohladila. Sledil je kratek spust in finalni vzpon na Vrh Kompotele. Končno zaslužen počitek. Malo sem se razgledal, nabasal bidone s snegom in že drvim navzdol. Tek navzdol pa je bil zaradi terena precej naporen in noge so začele čutiti utrujenost. Po isti poti sem se vrnil nazaj na razpotje nad planino Osredek in zavil levo na Kamniški vrh. Joj, joj zadnji vzpon na vrh pa me je, moram priznati, že lepo namatral. No, ampak sem ga uničil in hitro stal na vrhu. Malo se razgledam, popijem še zadnje kaplje tekočine in drvim v dolino. Strma pot, polna grušča, je poskrbela, da mi tudi med spustom ni bilo dolgčas. Tečem mimo krav, telet in bika. Vse lepo pozdravim, čeprav se mi živali smilijo. V vasi me, kot ponavadi, napade človekov najboljši prijatelj in s smrtonosno resnim ter že dodobra izmučenim obrazom ga odvrnem od nadaljnjih zlih namer. Pri avtu sem po štirih urah in petnajstih minutah. Za mano pa je 21 kilometrov in 1870 metrov vzpona. Pestro, ni kaj. Vsekakor teki takšnega kova sprožijo kar nekaj monologov pri človeku. 🙂

Prvi resni počitek.

Proti planini Koren. Lepo tekaško okolje.

Kočica iz lesa. Like

Bolj sem se bližal vrhu več je bilo snega.

GPS sled