Danes sem imel v načrtu vzpon in raziskovanje Menine planine s kolesom. Nameraval sem se odpeljati do Črnivca z avtom in se potem spustiti s kolesom v Bočno in se od tam povzpeti na Menino planino. V Stahovici mi je načrte prekrižala kolesarska dirka zaradi katere je bila zaprta cesta na Črnivec. Moral bi čakati eno uro kar pa se mi seveda ni dalo. Obrnil sem in se odpeljal v Tuhinjsko dolino do vasi Golice. Od tam sem se v najhujši vročini začel vzpenjati proti Menini planini. Pot je večino časa potekala po kolovozih. En del pa sem odpeljel tudi po peš poti. Zaradi razmočenega terena in strmine so se mi na peš poti gume kar nekajkrat vrtele v prazno. Manjkalo pa ni tudi rinjenje kolesa v klanec. Noge so bile prave in hitro sem se približeval planini. Zadnje nekaj kilometrov proti domu sem odpeljal ekspresno in paziti sem moral samo na krave, ki jih je trenutno res veliko. Med njimi pa so tudi pohotni biki, ki se jih je bolje ogniti. Pri domu sem stresel en radler in se pognal nazaj v dolino. Na odcepu za Šavnice sem se še malo zapodil v strmino in prišel skoraj do vrha Golega vrha. čisto do vrha nisem mogel ker je pot kolesu preprečila lesene ograja. Nazaj dol pa je res letelo in spregledal sem odcep za pot po kateri sem prišel gor. Po občutku se mi je zdelo, da vseeno nadaljujem v pravi smeri in da bom le prišel nekam v Tuhinjsko dolino. Naenkrat pa se pojavi odcep za Sv. Vid in zavil sem levo v smer po kateri sem tudi prišel. Sledilo je še nekaj vzpona in kmalu sem bil na pravi poti. Zadnji del spusta sem prevozil po precej razriti peš poti in bilo je precej napeto. Še hitrostni spust po kolovozu in bil sem pri avtu. Nabralo se je okoli 1.150 metrov vzpona in 35 kilometrov. Luštna in ne preveč naporna. Prava za nedeljo.

Dvodnevno prečenje Košute iz vasi Dolina in spanje pod milim nebom.

 

Bil je že čas za kakšno resno turco v gorah. V petek sva spakirala in se v soboto napotila na prečenje Košute. Odpeljala sva se do Tržiča in naprej čez Dolžanovo sotesko do vasi Dolina. Tam se začne vzpon do planine Kofce. Na Kofcah je že bila standardna gneča in mimo koče sva jo popihala proti Kofce gori, najinemu prvemu vrhu v grebenu. Izpustila sva Veliki vrh na katerem sva bila že večkrat. Na vrhu sva se lahko razgledala koliko hoje naju še čaka do konca grebena. Na začetku se nama ni zdelo veliko. Z vsakim osvojenim vrhom in spustom pa se končni cilj kar ni hotel prikazati. Vreme je bilo popolnoma oblačno kar je onemogočalo lepe razglede naokoli. Najlepše se je videlo v Avstrijo. Kljub oblačnemu vremenu pa sva uživala v hoji in samoti. Srečala sva le 4 pohodnike in nekaj kavk. Po tem, ko sva opravila z malo bolj zahtevnim delom poti na območju Macesja, naju je čakal le še vzpon na Košutnikov Turn. Na najvišjem vrhu grebena sva ugotovila, da sva že kar malo utrujena saj je bilo za nama ogromno višinskih metrov vzpona. Sledil je naporen spust v dolino do planine Dolge Njive. Spila sva kavico in si napolnila zaloge vode. Nadaljevala sva po markirani poti, ki mimo planine Pungrat in Šija pelje nazaj na Kofce. Bližala se je noč in začela sva z iskanjem primernega tabornega prostora. Glede na teren pa to niti ni tako lahka naloga. Po pol ure hoje pa sva le prišla do manjše gozdne uravnave kjer sva si lahko uredila svoje ležišče za eno noč. Namestila sva spalne vreče v bivak vreče, pripravila ležalne podloge in spalnica je bila pripravljena. Skuhala sva še večerjo in, ko se je popolnoma stemnilo, sva nekaj časa še klepetala, a kmalu zaprla oči. Po desetih urah hoje sva bila kar pošteno utrujena. Ponoči sem imel kar nekaj težav s položajem glave in korenino smreke, ki se je pojavila pod mojim hrbtom. Kljub težavam sva se solidno naspala in ob 5:00 sva bila že pokonci. Počutje je bilo v redu, le vode nama je primanjkovalo. Po manjšem zajtrku sva nadaljevala po poti mimo planin nazaj do Kofc. Srečala sva res veliko krav in bikov ter tudi veliko čredo srn in jelenov. No, glede na to, da sva bila pod Košuto pa so bile morda tudi košute. Na Kofcah sva bila med zgodnejšimi in po rehidraciji ter počitku naju je čakal še naporen spust v dolino. Opravila sva še s spustom, vmes nabrala koprive in se na koncu pri avtu ohladila v potoku. Najdaljši dan v letu sva lepo preživela v gorah in spala pod milim nebom. Nabralo se je za 2.500 metrov vzpona in prav toliko spusta. Celoten krog je dolg cca. 30 km.

Pred kratkim sem na spletu zasledil, da je Planinsko društvo Grosuplje odprlo Grosupeljsko planinsko pot tudi za kolesa. Markacijam za peš pot so dodali tudi modro črto pod markacijo, kar označuje kolesarsko pot. To naj bi bila šele druga peš pot v Sloveniji, ki je uradno dovoljena za kolesarje. Grosuplje so res blizu in zanimalo me je kako vse skupaj izgleda. Danes sem se z avtom zapeljal do pokopališča v Grosupljem in tam začel krožno pot. Na spletni strani nisem zasledil nobenega pametnega opisa ali zemljevida proge. Na razpolago sem imel samo zelo slabo viden majhen zemljevid na spletni strani Planinskega društva Grosuplje. Bom moral pa sam malo pobrskati. Včeraj zvečer sem vzel v roke zemljevid in si na Suunto “elektronskem” zemljevidu označil celotno pot. Gps navigacijo na uri sem uporabil prvič in prav zanimalo me je kako se bo izkazala. Avto sem pusti pri pokopališču in začel s krožno potjo. Pot povezuje vse okoliške hribčke in je pametno speljana po večini gozdnih kolovozih, makedamih in tudi nekaj asfalta. Tehnično ni preveč zahtevna a nekateri deli potekajo po strmih gozdnih poteh, kjer je vseeno potrebna moč v nogah. Prav tako pa ima nekaj zanimivih strmih spustov kjer si lahko date duška. Potrebno je biti pozoren na pohodnike, ki pa jih danes ni bilo. Srečal nisem niti enega kolesarja ali pohodnika. Pot je speljana tudi po življenskem prostoru medveda zato malo previdnosti ne bo odveč. Pri kolesu je to vseeno malo lažje ker že v osnovi povzročamo več hrupa. Pot mi je bila zelo všeč, kajti večinoma poteka po res odmaknjenih krajih, kjer lahko v miru vrtiš pedalke in uživaš v naravi. Zanimivi so tudi tabori oziroma cerkve na vrhovih kamor so se zatekali vaščani pred Turki. Ne pozabimo pa tudi zanimivih imen zaselkov kot so Vino ali Udje. Skratka, pot je dolga cca 32 kilometrov in ima okoli 800 metrov vzpona. Večina vzpona poteka po poteh kjer je treba fino pritiskati, zato dobra fizična pripravljenost ni odveč. Trenutno nekaj res dobrih spustov in vzponov malo zmotijo padla drevesa, ki poskrbijo še za telovadbo rok in mišic trupa. Upam, da jih bodo kmalu odstranili. Čeprav je pot dobro označena pa bi opozoril le na dve lokaciji kjer se lahko malo izgubite. Prva je spust iz Spodnje Slivnice, ko se naenkrat znajdeš na travniku. Tu je najbolje nadaljevati po slabi poti po travniku dokler se pri njivi ne preneha. Tam zaviješ levo in najdeš prehod čez potok. Kolesariš po robu travnika naravnost do makedama, ki se vzpenja proti Cerovu. Le ta je ves čas viden kakšnih 300 metrov pred nami. Druga lokacija pa je rahlo močvirnat svet v katerega se spustimo iz vasi Medvedica. V trenutku, ko se steza zravna je potrebno zaviti levo v rahko namočen travnik. Kasneje steza postane bolj izrazita. Markacija je sicer vidna kakšnih dvajset metrov levo a jo zlahka lahko spregledamo. Vse pohvale PD Grosuplje za tako potezo. Upam, da se bodo tej poti priključile še kakšne nove. Aja, pa moj Suunto red dobro navigira. Vsaj dvakrat me je fino rešil.

GPS SLED – GROSUPELJSKA PLANINSKA POT – S KOLESOM – KLM DATOTEKA