Zjutraj je kazalo, da bomo dočakali nekaj sonca in odločila sva se, da greva malo kolesariti. Najprej pa sem moral nakupiti vse dobrote pri kmetih in pekih na ekološki sobotni tržnici. Sledil je še slasten zajtrk za energijo in sonce se je že skrilo za oblake. Nič, vseeno greva, saj ne bo deževalo. Hitro sva zbasala kolesi v avto in že sva drvela proti Velikim Laščam. V Laščah sva parkirala avto in se zagnala v manjši klanec. Hitro sva bila v Mišji dolini. Oprezala sva za mišmi vendar ni bilo nikjer nobene. Sledilo je nekaj vožnje po ravnini, nato pa klanec, ki naju je pripeljal do vasi Lužarji. Tam sva na klopci malo počivala in opazovala ribnik v katerem rastejo čudoviti lokvanji in plavajo mlade žabe. Nadaljevala sva v smeri vasi Velike Bloke. Mimo manjših vasi in čudovite narave sva kmalu prispela v Velike Bloke. Bloška planota res vedno navduši. Narava je čudovita, turistov ni, in kolesarjenje predstavlja čisti užitek. Na poti sva srečala tudi dve lisici, ki sta čez travnik bežali v gozd. Lisice že kar nekaj časa nisva videla. Tokrat pa kar dve. Juhuhu, kako čudovite divje živali. Prosto tekajo po naravi in se izogibajo človeka, ki za njih predstavlja največjo nevarnost. Za razliko od človekovih hlapcov – psov, ki pred hišami vsi slinasti komaj čakajo, da nahrulijo kolesarja ali pohodnika. V Velikih Blokah sva se ustavila na Napoleonovem mostu in opazovala ribe v vodi, ki je sredi avgusta res ne primankuje. Pot sva nadaljevala v smeri Nove vasi kjer sva se v lokalnem bifeju ustavila na kavi. Po pravi dozi kofeina pa sva jo skozi odročne vasi z zanimivimi imeni, kot je recimo Kračali, pribrcala do lokalne ceste Loški potok-Sodražica. Sledil je spust in moram priznati, da je bilo kar sveže. Spadam v precej vročekrvno kategorijo, a danes mi niti slučajno ni bilo vroče. Kot bi trenil sva bila v Sodražici. Sledil je zopet vzpon do vasi Sveti Gregor kamor pripelje kar lušten klanec. Od Gregorja pa je samo še letelo navzdol do avta. Naredila sva 46 km in cca 650 metrov vzpona. V Velikih Laščah sva pri lokalnem sadjarju kupila še banane in že sva se prijetno utrujena peljala domov in si vožnjo krajšala s pogovorom na temo “kaj bova pa dobrega skuhala”? Hmmm, kako sva se le kasneje mastila za najino mini mizico.

Kopanje v ledeno mrzlem Bohinjskem jezeru.

Zaradi visoke temperature v Ljubjani sva na hitro spakirala torbe in jo s kolesom mahnila v Bohinj. Nujno sva porebovala osvežitev in kopanje v mrzlem jezeru se nama je zdela dobra ideja. V kolikor bi še eno noč preživela v najinem popolnoma razgretem stanovanju, bi nama trda predla. V soboto zjutraj sva po vseh logističnih težavah s kolesi in opremo le uspela zapustiti Ljubljano ob 8:30. Obetal se je sončen in vroč dan. Hitro sva pritisnila pedalke in že sva bila v Škofji Loki. Oglasila sva se pri Julki in spila kar nekaj kozarcev odličnega melisinega sirupa. Vročina je naraščala in okoli 11h sva po razgreti cesti šibala proti Železnikom. Noge sva imela spočite in res sva prispela ekspresno. V Železnikih sva popila kavico in zavila desno proti Rudnem in naprej na cesto, ki pripelje v gozdove Jelovice. V klanec sva pošteno švicala in še dobro, da sva naletela na potočke kjer sva se lahko v senci osvežila. Naletela pa sva tudi na prave nasade gozdnih jagod. Bile so ravno prav zrele in pojedla sva jih kar nekaj polnih pesti. Končno je sledil spust v dolino do Bohinjske Bistrice. Mislila sva, da naju čaka še ravni del do Ribčevega laza, ko sva pred kampom Danica opazila tablo za kolesarsko stezo. Je to možno? Hmm, preveriva. In res sva lahko do Bohinjskega jezera kolesarila v miru in uživala v okoliškah lepotah. Hitro sva bila pri jezeru in sledila je še cesta do kampa v Ukancu. V kampu pa polno turistov. To sva tudi pričakovala in se nisva prav dosti sekirala. Našla sva prostorček v gozdu in postavila svoj mali šotor. Bila sva popolnoma razgreta in hitro sva se odpravila do vode. Vrgla sva se v jezero in sledil je precejšen šok. Voda je tako mrzla, da sem naredil le pet zamahov in jo ekspresno odkuril ven. Sledil je še en poskus, ki pa se je zopet končal pri štirih zamahih. Res sva se pošteno ohladila. Po hlajenju sva odšla na sprehod v Ukanc in sanjarila, da bi imela eno od hišic ob jezeru. Hitro sem se uščipnil in se spomnil, da morava skuhati večerjo. Odšla sva nazaj v kamp in v restavraciji popila pivo. Medtem, ko sva pila pivo sva lahko opazovala goste, ki veselo naročajo “lokalne jedi”. Večinoma so to pizze, zrezki, pomfri s kečapom, lignji in ostali mesni izdelki, ki jih ne jeva. Lahko bi sicer celo naročila eno solato. Imenovala se je vitaminska. Verjetno zato ker ni vsebovala mesa. Le kdo bi vedel. Pivo je zacvrčalo. Odšla sva do šotora in prav lepo lačna sva si skuhala juhico ter rižoto z gobami. Po večerji sva odšla še do vode in dvajset minut čez deset sva že ležala v šotoru. Noč je bila relativno mirna, če odštejem izpad pijanih Nizozemcev, seks mladega para v sosednjem šotoru in lokalne motorje s počenimi auspuhi. No, ob šet in trideset minut sva vstala, spakirala stvari in se odpravila nazaj v Ljubljano. Odločila sva se, da se tokrat povzpneva še na Soriško planino. Po prijetnem zajtrku, ki sva si ga privoščila na klopci pred travnikom v senci, sva zopet pritisnila pedalke in kmalu na polno švicala v klanec. Na vrhu sva spila kavo in odbrzela do vasi Sorica. Sledilo je še malo vzpona in spusta na Petrovo brdo, zatem pa je samo še letelo dol v Železnike, in naprej v Škofjo Loko. Imela sva srečo in veter nama je pihal bočno ter na trenutke tudi v hrbet. Zopet sva se ustavila pri Julki na melisinem sirupu. Bila sva že malo načeta saj je vročina postajala vse bolj neznosna. Sledil je še povratek v Ljubljano. Ob prihodu v Ljubljano in totalno vročino sva bila že pošteno pregreta. A vseeno srečna in vesela, da je bil za nama čudovit kolesarski izlet. V dveh dneh sva naredila 185 kilometrov in prek 2600 metrov vzpona. Ugotovila sva, da se je Bohinj turistično precej razvil. Res je doživel velik napredek v primerjavi s stanjem v naši mladosti. Žal pa s tem pridejo tudi množice turistov, ki s seboj v naravo najraje vzamejo avto. Nimaš kaj.

Danes sva hotela izkoristiti dan pred ponovnim poslabšanjem vremena. Lahko rečem, da nama je odlično uspelo. Iz Hanjževega sedla na Košuto pa še nisem prilezel. Za to varianto sva se odločila danes. Avto sva pustila pri cestarski kolibi pri Vrančku. Zjutraj sva kar zgodaj vstala in začela sva s hojo ob 7:30. Nikjer nobenega planinca in v popolnem miru ter prijetnem hladu sva se vzpenjala v strmi breg proti planini Korošica. Na planini so se že pasli konji in krave, naju pa je obsijalo vroče sonce. Opazila sva invazivno tujerodno rastlino, ki agresivno napada travo na pašnikih. Verjetno jo bodo v prihodnosti morali nekako zaustaviti, kajti drugače bo prerasla vso travnato površino. Nadaljevala sva v prijetnem tempu proti Hajnževem sedlu. Temperatura se je že malo dvignila, a na sedlu je prav prijetno pihalo. Po krajšem odmoru sva se zapodila v steno in po jeklenici ter klinih hitro nabirala višino. Pot je sicer izpostavljena in malce krušljiva, vendar dobro varovana. Ravno, ko sva se navdušila nad premagovanjem višine s pomočjo jeklenic, se je zavarovani del končal. Sledilo je še zadnjih 150 višinskih metrov po skalovju. Kmalu sva stala na vrhu in uživala v razgledih. Sledil je spust na Kofce kjer sva si privoščila radler in kavico. Vmes sva še malo poklepetala s kravami in telički ter se izognila biku, ki je že naskakoval krave. Ker sva se odločila za krožno pot naju je čakal še spust v Podljubelj in nekaj kilometrov hoje po stranski asfaltirani cesti, ki naju je pripeljala nazaj na izhodišče. Precej segreta od vročega sonca in rahlo utrujena sva se namočila v ledeno mrzlem potoku, ki je deloval kot prava osvežitev. Krog je bil sklenjen, za nama pa 1.365 metrov vzpona in 17 kilometrov poti.