Naporna a hkrati prelepa tura od Koče pri Savici do Bogatina

Obetal se je lep dan in z Marjanom se zmeniva za hribe. Pa pojdiva pogledat na Komno. Ker pa sva ravno v teh koncih ne moreva kar tako samo do Komne. Podaljšajva do Bogatina. Joj, to pa je že pošteno daleč. Začela sva ob 7:00 izpred Koče pri Savici. Optimistično sem se začel vzpenjati s mučmi a sem zaradi podrtega drevja moral to misel kmalu opustiti. Smuči so romale na nahrbtnik jaz pa sem začel močno kuriti. Temperatura je bila že zjutraj krepko nad nulo in obetal se je popolnoma vroč dan. Nekje na nadmorski višini 1.000 metrov sem končno lahko presedlal na hojo s smučmi in zelo hitro sva bila na Komni. Pri koči sva se takoj zazrla v najin cilj, ki se je lesketal daleč stran v soncu. Vedela sva, da naju čaka naporna hoja, a res lepo zalita okolica in sonce sta naju kar gnali naprej. Po zasneženi Graciji sva napredovala in vse bolj je pripekalo sonce. Bogatinsko sedlo je bilo že čisto blizu a kar naenkrat spet daleč. Pred zadnjo strmino pod sedlom se malo odpočijeva in nekaj malega popijeva, nato pa napadeva sedlo. Na sedlu sva kot bi trenil. Smuči so zopet romale na nahrbtnik in ostal nama je še vzpon na Bogatin. Na vrhu pa je bilo res že pošteno vroče. Počutila sva se kot na morju le, da je bilo vse okoli naju belo. Kmalu se odločiva, da bo treba zapustiti vrh drugače se bo vse tako ojužilo, da sploh ne bo možno smučati. Spustiva se po grebenu, ki pelje pod Mahavščka in zavijeva levo pod Bogatin. Sledi nekaj fantastične smuke kjer mi smuči režejo v maslo. Malo nižje se še malo podim gor in dol po manjših vzpetincah, nato pa se smuka na žalost konča. Nadaljujeva peš po sredini Gracije nazaj do koče pod Bogatinom in naprej do Komne. Pri koči se malo okrepčava in ugotoviva, da naju je sonce že pošteno skurilo in da to ni več normalno. Kako visoke temperature. Noro. Po štrukljih kmalu šibava v dolino. Kakšne so razmere za smuko na mulatjeri rajši ne bom opisoval. Zadnjih 300 višincev zopet nosim smuči kar še dodatno popestri že tako naporno hojo. Za nama je lep dan v gorah, 7 ur hoje, 1500 višinskih metrov, ter 18,85 prehojenih kilometrov. Svoje pa je dodal še zelo ojužen sneg. V koliko bo tako toplo še neprej, pa sneg ne bo več dolgo zdržal.

Odlične razmere v gorah mi tudi danes niso dale miru. Zjutraj sem vstal ob 4:20 in se odpravil na Begunjščico. Povzpel sem se po Centralni grapi, ki je res lepo zalita. Bil sem eden prvih. Najprej sem imel v načrtu tudi smučanje po grapi navzdol a sem v izteku grape že videl veliko ljudi, ki so se pripravljali za vzpon.Na vrhu sem bil ob 7:45 popolnoma sam. Razgledi so bili čudoviti in v miru, na sončku sem si ogledal okoliške lepote. S smučmi na nahrbtniku sem se spustil na ramo pod vrhom in se pripravil za smuko. Zdelo se mi je, da Smokuški plaz morda zaradi visokih temperatur ne bo tako trden. Seveda sem se zmotil in že pri prvih zavojih sem občutil “beton” pod nogami. Smučanje je bilo zelo naporno saj so noge morale res delati. Kmalu sem bil pri izviru potoka Završnica kjer sem zopet nataknil pse. Sledila je uživaška hoja do Zelenice in spust na Ljubelj. Ob 9:00 sem bil pri avtu in za mano je bilo 1.200 metrov vzpona in čudovito jutro. Popoldan, ko sem v Polju popravljal kolo pa sem z Milošem še preštihal vrt.

Danes pa je bil res dobro izkoriščen dan. Nekje sredi tedna po klasični metodi začnem težiti Matjažu. V petek se dogovoriva. Matjaž mora ob 9h odpreti trgovino zato predlaga vzpon po Lenuhovi grapi na Begunjsko vrtačo.Takoj se strinjam, čeprav vem, da bo to do sedaj moj najtežji zimski vzpon. Zjutraj moram vstati že ob 4:15 in do avta se sprehodim skupaj s pijanimi italijanskimi turisti, ki precej začudeno gledajo osebo, ki se navešena z vso možno zimsko opremo odpravlja v neznano. Po Celovški hitro zapustim Ljubljano in ob 5:35 sem pri Matjažu. Kmalu sva na Ljubelju kjer pa je že kar nekaj ljudi. Srečava Sebastjana in malo se pomenimo. Ni časa za obiranje in že šibava v strmino. Tokrat Matjažu preprečim “divji” začetek. Kmalu sva na Šentanskem plazu kjer opazujeva kako je vse zalito. Pridruži se nama veter, ki se možno zaletava v smuči na hrbtu. In že sva pri vstopu v grapo. Grapa je popolnoma zalita in brez skokov. Snežne razmere pa niso najboljše saj sneg ni dobro predelan in cepini ne primejo ravno najbolje. Lepo sva napredovala po grapi kjer sem kmalu ugotovil, da je naklonina kar huda. Bolj, ko napredujeva proti vrhu več “zračnega terena” ostaja pod nama. Posledično tudi bolj malo fotografiram, saj se najraje držim cepinov. Počasi se prikazuje greben Begunjščice, ki je obsijan s soncem. Vse je belo in v plezanju res uživam. Na koncu sledi še zadnja strmina kjer pa je sneg res puhast in potrebno je biti kar previden. Na izstopu grape naju pričaka res močan veter, ki naju kar malo premika. Nadaljujeva še čez nekaj malih vzpetinc in naprej po grebenu kjer pa naju veter še močneje začne bičati. Spustiva se na sedlo in v grapo kjer si nadeneva smuči. Veter malo popusti in z veseljem odsmučava navzdol kjer se kmalu priključiva Šentanskemu plazu. Sneg je ponekod mehak, drugje trd in zahteva kar pošteno delo nog. Matjaž vmes ugotovi, da je ura že 9 in, da že moral biti v trgovini. Na srečo ga reši Mojca, ki je že tam. Sledi še spust po opuščenem smučišču in že sva pri avtu. Odrviva do trgovine. Tam malo poklepetam še z Mojco in šibam domov. Doma pa me pričaka moja Mojca, ki si želi preizkusiti najini kolesi. Po tem, ko opraviva nakupe na trgu in pri Alešu v Igluju dvignem tekaške copate pa je čas za kolesarjenje. No, pa odprimo sezono. Odpeljeva klasičen krog Ljubjana-Toško Čelo-Topol-Osredek-Ljubljana. Noge sem imel že malo telečje a sonce me je popolnoma začaralo. Uživala sva v vožnji in kot bi mignil sva bila nazaj doma. Po kosilu se prikrade utrujenost in hitro me zaziblje v spanec. A ne za dolgo.