Legastja – Sv. Jakob – Topol – Grmada – Mali Tošč- Tošč – Gontarska planina – Legastja

Danes sem se kljub turobnemu vremenu odpravil na lep in kar naporen tek. Začel sem pri Legastji in se povzpel do cerkvice Svetega Jakoba. Nadaljeval sem do Topola in naprej po markirani poti na Grmado. Z Grmade sem se spustil do turistične kmetije na Gontah. Sledil je vzpon preko malega Tošča na Tošč. Vrnil sem se nazaj na razpotje in zavil proti smeri Gontarska planina. Kmalu sem bil na Gontarski planini. Kot naročeno, je začelo lepo pršiti iz neba in kmalu sem bil prijetno osvežen. Sledil je še spust v dolino Ločnice in zadnja dva kilometra po asfaltu, ki se ves čas malo vzpenja. Noge sem imel že pošteno utujene, levi členek na nožnem palcu pa je začel pošteno štrajkati.Še malo pa sem bil pri avtu. Pot je bila kljub grdemu vremenu, nizkemu pritisku, podrtemu drevju, razmočeni podlagi, zanimiva in zelo lepa. Kot vedno v Polhograjskih Dolomitih. Naredil pa sem 18,13 km in 1187 metrov vzpona. Lepa cifra.

GPS sled teka

Tja gor moram.

Totalni lom dreves. Grdo res.

Blato, blato povsod.

Na Svetem Jakobu. V ozadju se vidi Grmada. Joj kam še moram.

Šibam proti Grmadi.

Joj kmalu bom sopihal v klanec.

Na vrhu Grmade v megli. Malo namatran sem pa že.

Tošč, 40 minut v klanec. Joj, joj kam me še čaka.

Na Tošču. Lovim sapo.

Naletel sem tudi na nekaj snega.

Vrh poleg Vrtače nad Smokuško planino

Srednji vrh v oblakih.

Danes je bilo potrebno izkoristiti še en sončen dan in z Marjanom sva se odpravila na Srednji vrh. Zdelo se mi je, da tam nikakor ne bo gneče. Z avtom sva prišla do male hidroelektrarne. Od tam sva nadaljavala po cesti do Tinčkove koče. Prvih 200 višinskih metrov sem se moral po gozdu izogibati suhim delom ceste kjer je voda odnesla sneg. Kasneje se snežna odeja začne debeliti in že pri Tinčkovi Koči je bila prava zima. Nadaljevala sva najprej po gozdu in kasneje po pašnikih in kmalu prispela na Smokuško planino. Pri Koči na izviru Završnice sva se malo odpočila. Od tu naprej proti Srednjemu vrhu pot ni bila zgažena in Marjan si je nadel krplje. Snega je bilo vse več in prijetno naju je grelo tudi sonce. Sonce je že močno in na nekaterih delih so se mi začele delati cokle na smučeh. Postajalo je vse bolj naporno. Na sedlu pa preobrat. Povzpeti sva se morala samo še kakšnih 100 višinskih metrov do vrha. Vzpenjala sva se po severni strani kjer pa je bila podlaga še povsem trda in na nekaterih delih tudi ledena. Poleg tega pa je tudi prenehalo sijati sonce, ki bi vsaj malo zmehčalo podlago. Nekaj časa sem se boril s trdo podlago in preizkušal tehniko odrsavanja s smučmi. Srenače sem kot se spodobi pozabil doma.Kmalu je postalo prenaporno in tudi že malo nevarno. Smuči sem si nadel na nahrbtnik in do vrha nadaljeval peš. Marjan pa je s krpljami brez težav prikrpljal do vrha. Na vrhu sva imela ves čas meglo in z najinimi čudovitimi razgledi, ki sva se jih veselila ni bilo nič. Malo sva pokramljala o aktualnih temah in se kmalu odpravila v dolino. Smuka je bila v zgornjem poledenelem delu zelo dobra, z izjemo vidljivosti. Pojavila se je precej difuzna svetloba, ki mi je onemogočala, da bi dobro videl podlago. Posledično sem se spustil veliko bolj previdno. V gozdu pa je bilo precej mešane podlage. Naletel sem na sicer redek pršič, skorjo, kupe…Tudi sneg na planini je bil skorjast in imel sem kar malo težav pri vijuganju. Sledil je še divji spust po gozdu in cesti, ki pa je delovala kot dobro utrjena smučarska steza. Lepo sva se nagarala in opravila s 1139 metri vzpona.

Nad Begunjščico se kaže sonce. Mu bo uspelo?

Tole bomo razrili. juhuhu.

S soncem je kazalo dobro.

Še zadnji metri pred vrhom. Sonce je že iginilo.

Na vrhu pa seveda megla.

Pogled v dolino.

Opa tule bo pa letelo.

Marjan je dobro preizkusil svoje nove krplje.

Snežna norišnica.

Še malo po skorji ga zapeljem pa bo.

GPS sled

Aha,tam gor se bova zavihtela.

Danes sva se z Mojco odpravila na toplo sonce. Res je bilo že nujno potrebno, kajti vreme zadnje tedne je prav neznosno. Da pa se ne bi samo sončila, sva v roke prijela še jeklenico in se zavihtela na vrh Gradiške Ture. Zelo zahtevna pot, ki pelje iz vasi Gradišče je dobro varovana in zelo zračna. Plezalni del je kratek in druga polovica poti do vrha poteka brez plezalnega vložka. V zelo zahtevnem delu sva izredno uživala in preizkusila tudi nove komplete za samovarovanje. No, preizkusila sva rokovanje z njimi in ne padca. Na vrhu sva se pošteno posončila in nadaljevala pot na Nanos. Na planoti sva zavila levo in se po čudovitem borovem gozdu mimo Plazu vrnila nazaj na parkirišče ob rekreativno plezalnem centru. Sonca nama še ni bilo dovolj in odpravila sva se na kavico v Vipavo. Ob prijetnem čvekanju sva lepo povišala zaloge vitamina d. Res je pasalo.

No, pa začniva. Precej strmo.

Sva se že kar povzpela.

Preden prideš do razgledne ploščadi.

To pa je malo bolj zračen del poti kjer pa se je Mojca suvereno razgledovala naokoli, pretikala komplete in lepo napredovala.

Akcija!

Lepi razgledi na dolino.

Še malo pa sva na vrhu.

Tito in Jovanka na vrhu.

Na planoti.

Čudovit gozd, ki na srečo ni polomljen.