V soboto sva se z Mojco že precej zgodaj odpravila z avtom od doma. V avto sva spakirala kolesi in se odpravila v hrvaško Istro. V načrtu sva imela kolesarski vzpon na Učko in poležavanje na soncu ob morju s knjigo v roki. Precej vesela sva drvela proti meji Slovenija – Hrvaška kjer pa so se najini načrti izjalovili. Doma sem pozabil potni list in namrgodeni policistki na meji sem za identifikacijo ponudil vozniški izpit. Lepo sem ji razložil, da sem doma pozabil potni list, da mi je osebna izkaznica potekla in, da imam samo vozniški izpit. Upal sem, da bo policistka uvidevna oseba, ki bo dvema kolesarjema, ki sta cel teden čakala na priložnost, da se vzpneta na Učko in se posončita na soncu, oprostila napako. Kako sem se motil!!! Polcistka mi je v popolnoma hladnem in sovražnem tonu pogledala vozniško dovoljenje in kasneje še osebno izkaznico in mi razložila, da mi je le ta pretekla že pred enim letom. Kazen za legitimiranje z napačnim oziroma pretečenim dokumentom je 400 EUR. V svojem vzvišenem in pokroviteljskem tonu mi je še razložila, da mi bo tokrat dala samo opozorilo ter izginila v hišico. V hišici me je začela vpisovati v računalnik kajti nikoli ne veš kdaj lahko zločinec zopet udari. Ker nisem čisto razumel zakaj sedaj vsa ta procedura in dramatika sem jo še enkrat lepo prijazno vprašal za pojasnilo. Njen odgovor pa se je glasil “Hočete, da vam napišem kazen”? Obnašala se je res vzvišeno in omejeno. Popolnoma v skladu z državo, ki jo predstavlja. Na koncu jezika sem imel, da bi jo poslal v PM, ampak sem se ugriznil v jezik. Grozilo mi je 400 EUR kazni, ki bi me močno udarila po žepu. Čez nekaj minut je prišla iz svoje voluharske hišice in mi zabrusila “Sedaj tukaj obrni”. Še enkrat me je oblila rdečica jeze a sem se uspel tudi tokrat umiriti. Obrnila sva in se priključila koloni za vstop v zatohlo državo. Policaj mi je vrnil dokumente in najin izlet je bil končan. Kar nekaj časa sva se poklapana vozila nazaj domov. Hitro je bilo potrebno najti plan B. Sabo nisem imel nobenih zemljevidov in moral sem poiskati vsaj že malo znano traso na kateri Mojca še ni bila. Ker na Učko pelje asfaltna cesta, sva sabo imela treking kolesi, zato so odpadli tudi grobi makedami. Na koncu sva se zapeljala do Godoviča in naredila lep krog po Trnovskem gozdu. Imela sva čudovito vreme, jesenske barve in sva večinoma vozila po naravi ter ne preveč grobih kolovozih. Nabralo se je 40 km in 960 metrov vzpona.

Po vzponu iz Črnega vrha nad Idrijo sva se za kratek čas nastavila soncu pred kapelico.

Potrebno je bilo lepo pritiskati.

Pribrcala sva do Pirnatove koče pod Velikim Javornikom.

Navdušena sva bila nad jesenskimi barvami gozda.

Kolesarska steza iz pravljice.

Skalnati portal.

Še spust do Godoviča pa sva.

Pogled na Rjavino.

Z Marjanom sva jo danes odkurila na Rjavino in Begunjski vrh. Ob 8h zjutraj sva se pripeljala v Kot in že sva šibala v hrib. Bilo je megleno in nič kaj obetavno ni kazalo. Ob zanimivi debati so se višinski metri kar hitro nabirali in kmalu sva bila pod steno na začetku zelo zahtevne varovane poti na Rjavino. Megla je izginila in sonce je že obsijalo Triglav in Vrbanove špice. Dohitel naju je tudi mladenič iz Bohinja, ki prav tako še ni preizkusil te poti. Pot je dobro varovana, a precej razgibana. Zelo zanimiv je zgornji del poti, ki pelje po precej izpostavljenem grebenčku. Res zanimiva pot, ki pa ni za vrtoglave. Mladenič naju je prehitel, midva pa sva lepo počasi napredovala proti sedelcu. Kmalu sva iz sence stopila na sonce in sledil je še zanji del poti levo proti vrhu Rjavine. Vmes sva se morala še malenkost spustiti. Na srečo ne veliko. Na vrhu sva imela družbo in čudovite razglede v družbi kozorogov. Vrnila sva se nazaj do sedelca in potem naprej po grebenski poti proti Staničevem domu. Sonce je izginilo in začela se je valiti megla. Po spustu in krajšem vzponu sva se znašla nad kočo. Še kratek spust in že sva bila tam. Sledil je počitek. Prišel sem na idejo, da brez nahrbtnikov skočiva še na Begunjski vrh v bližini. Zapodila sva se v hrib, srečala kozoroginjo z mladičkom in bila ekspresno na vrhu. Sonce je zopet pregnalo meglo in spet sva v miru občudovala okoliške vrhove. Vrnila sva se nazaj do koče in se še malo spočila. Sledil je spust v dolino, ki pa je bil tradicionalno naporen. Še dobro, da je na poti izvir vode, ki sva se jo lahko v miru napila. Sledil je še zanji del poti po spolzkih skalah kjer previdnost res ni odveč. Na koncu se je nabralo 1976 metrov vzpona. Za nama je bil zopet čuovit dan v gorah. Upam, da bo do zime še več takih.

Najprej sva se morala dvigniti nad meglo.

Sonce je obsijalo Triglav.

Potem sva zagrizla v strmino.

Postajalo je vse bolj zanimivo.

Sonce je obsijalo vrh.

Še en spust pa sva blizu.

Naravno okno na Rjavini.

Pogled na Vrbanove špice.

Pot nazaj je potekala po in pod grebenom.

Staničev dom in Begunjski vrh v ozadju.

Marjan šiba proti vrhu. V ozadju Triglav.

Na Begunjskem vrhu.

Vrh Kuma.

Je možno, da še nisem bil na Kumu? Je možno. Danes sem okoli 13h iz Polja z mojim novim črnim vrancem odbrzel na Kum. Najprej sem se odpeljal do Zaloga, zavil v Besnico in se povzpel na Trebeljevo. Vreme me je zopet razvajalo in zdelo se mi je, da je pred mano zopet lep dan. Že sem brzel v dolino z vetrom v laseh in z nasmeškom na ustih. Na kolo se še malo navajam, in že sedaj moram reči, da karbon res odlično pobira luknje. V trenutku, ko se zgodi tresljaj se le-ta nekako izgubi preden pride do telesa. Vsekakor dobrodošla lastnost, ko si na kolesu 6 ur. Šibam mimo Šmartnega pri Litiji že tretjič v petih dneh in nadaljujem po glavni cesti ob Savi do zloglasne tovarne Lefarge. Cementarna Lafarge je znana po tem, kako je hotela nategniti okoliške prebivalce in jim zaradi profita hotela vsiliti še več svinjarije. Na srečo so se uprli aktivisti kot je Uroš Macerl in somišljeniki ter vsaj malo zaustaviti lakomni pohod teh pobebljenih kravatarjev. Bravo Uroš. Vožnja po zelo prometni cesti je trajala 16 km in ni bila prav nič prijetna, zaradi nekaterih voznikov, ki z veliko hitrostjo pridrvijo mimo tebe. No, prehitevali pa so me tudi vlačilci in druga tovorna vozila. Nekako preživim avtomobilsko obleganje in v križišču zavijem desno kjer se začne vzpon na Kum. Cesta je precej strma in pravšnja za “pumpanje” nog. Ravnine, kjer bi jih lahko odpočil praktično ni. Po nekaj kilometrih vzpona me malo načne, ampak rečem si, da s kolesa ne stopim dokler nisem na vrhu. Zadnje 3 kilometre pred vrhom se asfalt spremeni v makedam in vožnja z ozkimi gumami postane kar malo naporna. Kljub strmini in makedamu sem prišel uspešno na vrh. V družbi dveh kozic, ki sem jih malo nahranil z mandelnji se nastavljam soncu, spijem kavico, nadomestim porabljeno tekočino ter nekaj pomalicam. V trenutku, ko pogledam na uro ugotovim, da je že pozna in odbrzim v dolino. Čaka me še 60 km poti nazaj. Na spustu cvilijo zavore saj je strmina huda jaz pa ne vem kaj me čaka za ovinkom. Zopet sem moral nekaj kilometrov voziti po glavni cesti, a sem tokrat zavil desno čez most v Savo. Od tam sem po levem bregu Save nadaljeval do Litije. Od Litije pa že po stari in poznani poti do Kresnic in naprej v Jevnico, Zalog in na koncu Polje. V Polju me Julči pričaka s krožnikom odlične fižolove juhe, pri Nini pa odbijem enega kozoroga. Za mano je 123 kilometrov in 1615 metrov vzpona. Vsekakor tura za dobro pripravljene. Na kolesu sem sedel okrog 5 ur in dvajset minut.

Motam črnega vranca. JUHUHU!!!

Križišče kjer cesta zavije gor proti Kumu. Smrdljive tovarne v ozadju ne bom sploh omenjal.

Dom na Kumu je ob ponedeljkih zaprt. Še dobro da je torek.

Stolp na vrhu. Lepo ni kaj.

Moja kozica. Lahko sem jo božal, če sem ji dal mandeljnje.

Skupna slika na vrhu.

Čudovite barve jeseni so me spremljale ob vzponu in spustu.

Najvišji dimnik daleč naokoli.

Na lesenem mostu čez Savo.