Po včerajšnji naporni turci na Vrbanove špice sva se danes odločila da malo spočijeva noge na kolesarski turci. V lepem sončnem vremenu sva odkolesarila od doma. Ne pretirano hitro in uživaško sva skozi Zajčjo Dobravo in Zalog nadaljevala po desni strani Save. Cesta ves čas pelje ob Savi in železnici vse do Litije. Dobra značilnost te ceste je, da je z vsakim kilometrom slabša in posledično manj prometna saj se ljudje v Litijo vozijo rajši po levi strani Save. Za kolesarje pa je ravno to super. Cesta je večinoma ravninska z nekaj kratkimi vzponi in spusti. V Litiji sva zavila v smer proti Šmartnem pri Litiji in v Šmartnem desno v smer Ljubljana oziroma Trebeljevo. Čez kakšen kilometer sva se ustavila v lokalnem bifeju in srknila kavico. Sonce naju je zopet prijetno grelo in prav uživala sva na terasi lokala. Po kavici, pa naju je čakalo nekaj dela, saj sva se morala povzpeti na višino 577 metrov, na Trebeljevo. Kaj pa je to za naju, mačji kašelj. Še posebno, če je vožnja poteka po cesti, ki ni prometna, se postopno vzpenja, ob tem pa te prijetno hladi še senca dreves. Na vrhu sva pomalicala odličen pirin kruh, ki ga je spekla Mojca in jabolka ter rdečo papriko. Po malici sva odrvela po dolini Besnice do Polja kjer sva se ustavila na obisku pri Julči. Julči naju je presenetila z odlično zelenjavno juhico, pečenim krompirjem, solato in sveže nabranim lisičkam v omaki. Kako sva vse pohrustala. Zahvalila sva se za odlično kosilo in se po Zaloški cesti odpeljala domov. Prevozila sva 76 km in se povzpela za 506 metrov.

Komaj sem čakal vikend in priložnost, da skočiva na kakšen hribček. Tokrat sem izbral Vrbanove špice. Mojci prejšnji večer nisem preveč razlagal za kakšno pot gre. Vrbanove špice sestavlja več vrhov, ki jih povezuje zelo zahtevna a res lepo zavarovana pot. Najvišja je Visoka Vrbanova špica, ki meri 2408 metrov. Zjutraj ob 9h sva bila v Kotu in začela hoditi v oblačnem in nič kaj prijetnem vremenu. Bilo je nenavadno vroče in dozdevalo se nama je, da so naši vremenoslovci zopet zgrešili z vremensko napovedjo. Ob sopihanju v strm klanec se nama je ta domneva potrdila. Res je bilo nenevadno toplo. Kmalu po tem, ko sva prišla iz gozda naju je pozdravila številčna kozorogova družina in res je bil pravi užitek opazovati mlade akrobate v steni. Na odcepu za pot Lojzeta Rekarja sva se malo odpočila in povrnila izgubljeno tekočino. Pripravila sva se za nadaljevanje po zelo zahtevni poti. Kot vedno sva zelo uživala a potrebna je bila dobra koncentracija in pazljivot. Pot je precej zračna in je res potrebno biti previden. Po grebenu sva se hitro bližala Vrbanovi špici. Skočila sva na vrh, se malo razgledala in se odločila, da se malo posončiva na čudovitem naravnem platoju poleg vrha. Po počitku sva nadaljevala naprej proti Visoki Vrbanovi špici. Tukaj pa pot malo preseneti, kajti pojavijo se precej zahtevni spusti in potem zopet vzponi. Brez težav sva premagovala vzpone in spuste. Pri enem od spustov mi je iz nahbtnika padlo jabolko, ki se je lepo skotalilo vsaj 300 metrov v dolino. Postajalo je vse bolj vroče, kajti sonce še vedno rado pokaže svojo moč. Pred zadnjim krajšim vzponom sva prečila še trato ter zagrizla v zadnjo strmino. Juhuhu, na vrhu sva. Razgledi so bili fenomenalni. Lahko sva si v miru ogledovala okoliške vrhove in spremljala celo helikoptersko reševanje na vrhu Triglava. Sledil je spust do Staničevega doma kjer sva se na klopcah zopet malo nastavljala soncu. Dan je bil res prelep a potrebno je bilo še sestopiti v dolino. Pot pod noge! Po čudoviti pokrajini z razgledom na Vrbanove špice in Rjavino sva hitro izgubljala nadmorsko višino. Kasneje sva zopet naletela na mlado družino kozorogov in si jih lako dobro ogledala. Noro, noro, kako lepe in močne so te živali. Midva sva nekaj moči že izgubila a čakalo naju je še nadaljevanje spusta vse do avta. Čudovit dan v planinah in po dolgem času fantastično vreme. Nabralo se je 1600 metrov vzpona.

Že nekaj časa sem načrtoval kakšno kolesarsko turo v okolici Idrije. Danes nama je z Mojco okrog 11h uspelo pobegniti od doma. Ob 12:50 sva iz Idrije štartala proti Vojskem. Najprej sva se spustila po glavni cesti do Spodnje Idrije. Tam sva zavila levo in se po dolini Kanomljice počasi vzpenjala proti Oblakovem vrhu. Čeprav se imenuje Oblakov vrh, gre za prelaz na 779 metrih nadmorske višine. Začuda je posijalo sonce in hitro sva bila na delovni temperaturi. Začelo se je kolesarsko uživanje v miru in tišini ter popolnoma brez prometa. Medtem, ko sva se približevala prelazu sva opazila, da je gozd v okoliških strminah precej nastradal. Situacija je res grozna, kajti povsod ležijo debla, ali pa so zgornji vrhovi drves odlomljeni. Na prelazu se je pooblačilo in sonce je izginilo. Midva sva zavila levo na strm kolovoz, ki pa je bil ravno pravšnji za počasno napredovanje. Mimo osamljenih hiš sva se dvignila na višino 1010 metrov in se malo ustavila. Pomalicala sva suhe fige in rozine ter se odpočila. Nadaljevala sva po gozdnih makedamih ob potoku Gačnik. Malo gor in dol in že sva bila na Vojskem. Tam sva zavila desno ter se spustila do Mrzle Rupe. Vmes sva imela res lepe razglede na strme stene pogorja Govci. V Mrzli Rupi pa sva zavila desno, se še malo vzpela, ter se kmalu začela spuščati proti krajinskemu parku Zgornja Idrijca. Dol je res lepo letelo. Nobenega avtomobila, ničesar kar bi zmotilo hitri spust. Prispela sva do zanimivega objekta Putrihove klavže. Res zanimiva zadeva, ki je služila za to, da so zajezili vodo. Na drugi strani so naložili lesena debla in nato z zapornico spustili ogromne količina vode, ki je les odplaknila v dolino. Objekt je bil v uporabi tam nekje do 1925. Po ogledu sva nadaljevala vožnjo v dolino. Putrihovim kasneje sledijo še Brusove klavže, ki pa so malo manjše. Ob kristalno čisti reki Belca sva se spuščala naprej in se za trenutek ustavila na kopališču Lajšt, ki je seveda samevalo. Še spust ob Idrijci in kmalu sva v Idriji. Sledi mrzlo pivo v središču idrije in vožnja domov. Res lep dan. Morda sva malo pogrešala le sonce. Pa drugič. Nabralo se je 59 kilometrov in cca 1.000 metrov vzpona.