Na vrhu me je pričakal pogled na modro nebo.

V kolikor si želite prave strmine za svoj tekaški trening se lahko odpravite na Krim. V petek sem odtekel iz Strahomerja po Kramarci gor in čez Strmec dol. Potrebno se je povzpeti 814 metrov na samo 4,7 kilometrov dolgi stezi. Takšna strmina zagotavlja dobro navitost v mečnih mišicah pri teku navzgor in pravo uničenje stegenskih mišic pri hitrostnem teku nazaj v dolino. Na poti navzdol čez Strmec je le en položen del kjer se noge malo odpočijejo. Drugače pa se zelo hitro izgublja nadmorsko višino. Potrebno pa je tudi dobro gledati pod noge, kajti listje je na nekaterih delih že dobro zakamufliralo manjše skalce in druge štrleče dele. Celotna pot je dolga 7,8 kilometra. Gor in dol sem bil v eni uri in petnajstih minutah. Večinoma časa me je spremljalo sonce, na vrhu pa me je malo prepihal tudi veter.

Preden se stari dizel ogreje kar traja.

Na vrhu je bilo vroče.

Precej grob teren za tek navzdol.

Iz Strahomerja navzgor.

Pogled na Kompotelo z Vrha Korena. Zanimiv pogled.

Bližala se je nedelja in za nama je bil naporen teden. Kazalo je na množičen desant tekačev in tekačic v Ljubljano na Ljubljanski maraton. Množici naj bi poveljeval kar predsednik države s svojim nalepljenim nasmeškom in premajhno majico. Skrajni čas, da pobegneva iz mesta, sva si rekla. Stvar je ušla z vajeti. Vstala sva zgodaj, kajti ob 8:00 so se zaprle mnoge ceste in niti približno se mi ni dalo iskati izhode. Mojca si je želela nekaj ne preveč napornega in tako sva skočila na Kompotelo. Pričakovala sva malo snega, a izkazalo se je, da ga je zgoraj že kar nekaj. Najprej sva zgrešila odcep na gozdni cesti v dolini Korošica in se malo vozila nokoli. Hitro sva bila nazaj na pravi poti in začela s hojo v klanec. Nekaj časa sva hodila po cesti, nato pa zavila na stezo v gozd. Bilo je precej sveže in posledično sva kar lepo zastavila tempo. Že čez nekaj minut pa naju je obsijalo sonce in v bolj prijetnih temperaturah sva se vzpenjala proti planini Koren. Na žalost se je na planini pojavila megla in prizor ni bil nič kaj obetaven. Zavila sva desno na pot proti Kompoteli. Sledil je vzpon čez malo bolj strm teren in že sva bila na drugi strani. Mislila sva, da naju bo obsijalo sonce, a prišlo je še več megle in tudi nekaj vetra. Postalo je hladno in natakniti sva si morala celo rokavice. Mimo kapelice na planini Košutna sva se vzpenjala proti Kompoteli in začelo se je kazati modro nebo. Juhuhu, še malo pa sva na vrhu. Do vrha sva hodila med borovci kjer je bilo precej napihanega snega, ki pa je bil trd in hoja posledično prav prijetna. Na vrhu pa je bilo res prijetno toplo. Sonce je grelo, razgledi so bili odlični. Sledil je spust in še kratek vzpon na Vrh Korena. Na vrhu pa zopet prijetno sončenje in še malo razgledovanja. Kmalu sva jo popihala nazaj dol proti planini Koren, ki pa je bila zopet v megli. Tokrat celo bolj kot pri vzponu. Po spustu s planine pa se je zopet pokazalo sonce in nama polepšalo pot do avta. Nabralo se je 1.400 metrov vzpona.

Veselje na sončku in tišini.

Prihod na planino Koren.

Skočiti je bilo treba še čez strm del.

No, pa sva že na soncu.

Na vrhu Kompotele. Spodaj pa megla.

Čudovit pogled na Kamniške.

ja kakšno kuliso si je pa izbrala Mojca.

Pozer.

Grintovec se je zdel tako blizu 🙂

Na Vrhu Korena.

Ponoven vstop v meglo.

V megli.

Ljubljana-Topol-Škofja Loka-Gorenja Vas-Lučine-Polhov Gradec-Ljubljana

Srečal sem veliko krav. Poraba mesa in mleka definitivno ne pada ):

Med tednom je bilo kar delovno in komaj sem čakal soboto, da odpeljem eno konkretno. Odkar imam svojega črnega vranca so se razdalje zmanjšale. V četrtek sem si kupil še oprijeto majico in pajkice in sedaj imam vse za cestno kolesarjenje. Na začetku sem se pridružil Nini in Marjanu in iz Ljubljane smo odkolesarili prosti Toškemu čelu. Marjan, ki se je na pot odpravil s treking kolesom, je na prevalu zavil desno na Toško čelo, midva z Nino pa sva se najprej spustila v Stransko vas in nadaljevala naprej proti Polhovem Gradcu do odcepa za Topol. Sledil je strm vzpon, ki sva ga z lahkoto odpravila. Na Topolu smo se vsi trije spet srečali. Na sončku smo se malo pomartinčkali in kakšno rekli. Ko smo ravno na Topolu, pa moramo še malo gor, in že smo šibali proti Katarini. Po kratkem a strmem vzponu smo nadaljevali po kolovozu do hiš pod Svetim Jakobom in se spustili v dolino do Legastje. Sledilo je okrepčilo v obliki gobove juhice in mrzlega točenega piva. Čas je hitro tekel in kar naenkrat sem ugotovil, da je že skrajni čas za odhod. Napolnil sem bidon, se poslovil od Marjana in Nine in zašibal proti Škofji Loki. V Puštalu sem prečil hudičevo brv in za kratek čas užival v sončnem pogledu na Soro. Nadaljeval sem pot proti Gorenji vasi. Kmalu sem bil tam in zavil levo proti Lučinam. Končno spet nič prometa in gozd ter zelenje okrog mene. Po ovinkih sem se dvigal proti Lučinam in kmalu dosegel vrh. Od tam je samo še letelo v Polhov Gradec. Vmes sem moral še nekaj kilometrov voziti po makedamu in posledično zmanjšati hitrost. V Polhovem Gradcu me je zopet obsijalo sonce in za zadnjih 15 kilometrov sem dobil dodatni zagon. Sledil je še zadnji del mimo Stranske vasi in naprej na Vrhovce ter spust v Rožno dolino in domov v center. Nabralo se je 97 kilometrov in 1030 metrov vzpona. Res lep dan na kolesu.

Pred vadbenim centrom Stanić.

Marjan je pridrvel z leve..

Nina z desne.

Na vrhu.

Pogled na Soro s hudičeve brvi.

Žeja je huda, ko ga rineš v klanec.

Prihod v Polhov Gradec.