Ne vem, če sem že kdaj tako slabo spal kot ta teden. Pritisk je bil nizek, vlaga nenormalna in temperatura previsoka za ta čas. Posledično sem imel kar nekaj težav s spancem. Morda pa sem tudi že malo v letih in ne rabim več toliko spanca kot včasih. Morda, morda… Med tednom sem uspel teči le enkrat in malo nestrpno sem pričakoval izboljšanje vremena. Izboljšanja ni bilo in v soboto sem po dežju in popolnoma razmočenem terenu odtekel eno po Rožniku in okolici. Oblečene sem imel kratke hlače kajti drugače bi zgorel. Nazaj sem prišel blaten do kolen. Je pa pasalo. Danes pa je kazalo na manjše izboljšanje in vsaj dežja ni bilo pričakovati. Še preden sem zaradi tega groznega vremena postal popolnoma tečen sem se zavihtel na mojega črnega vranca in odkolesaril na vzhod. Najprej sem se skozi Sostro povzpel na Pečarja in se spustil v Besnico. Zaradi ogromnih padavin se je potok Besnica spremenil že skoraj v reko. Dvignil sem se do Trebeljevaga in se naprej spustil do Šmartnega pri Litiji. Večino časa me je spremljala megla, ki nikakor ni hotela izginiti. Ves čas sem moral zapenjati in odpenjati jopico kajti na vzponih sem se takoj pregrel, spusti pa so bili kar sveži. Nadaljeval sem do Litije in se ustavil na mostu kjer sem nekaj časa opazoval Savo, ki je te dni res ogromna. Nato sem nekaj kilometrov nadeljeval po glavni cesti proti Ljubljani do desnega odcepa za Vače. Sledil je 7 kilometrski vzpon do Vač in naprej do Slivne. Tukaj se je megla še okrepila in kolesaril sem po neznanem terenu, kajti okrog ceste nisem videl skoraj nič. Sledil je spust po makedamu do kamnoloma. Spust s cestnim kolesom po makedamu je res nekaj kar ni preveč zabavno. Ves čas moraš paziti, da ne pridobiš hitrosti in se izogibati večjim kamnom. Obroči na tem kolesu pač niso narejeni za vožnjo po makedamih. Hitro sem bil pri kamnolomu od koder sem se po asfaltni cesti zopet spustil do glavne ceste. Od tu pa sem nadaljeval do Kresnic, prečil most in po že znani poti mimo Jevnice in Zaloga do Ljubljane. Na koncu sem imel noge lepo utrujene, a me je doma pričakala Mojca s slastnim kosilom in fenomenalno sladico. Za mano je bilo 89 kilometrov in 995 metrov vzpona. Prijetno kolesarjenje po malo manj prijetnem vremenu. No, pa vsaj ni bilo veliko prometa.

Toplo vreme, sončen dan, dobra volja in zjutraj že drviva proti Gorenjski. Ob 8:00 sva na Planini Blato in v pravem poletnem jutru odkorakava proti najinemu cilju. Namenjena sva bila na Kanjavec. Najprej se skozi bolj mrzel gozd povzpneva do Planine Jezero. Kot vedno čudovita pravljična kulisa, ki si jo na hitro ogledava in že nadaljujeva v smeri planine Dedno Polje. Na planini zavijeva desno proti dolinici Za Kopico kjer v zmerni naklonini nadaljujeva pot proti Vratcem. Veter je kar nekaj snega napihal ravno na pot in potrebno je bilo prečiti tudi nekaj snežišč. Sonce naju res prijetno greje in na Vratcih sva kot bi mignil. Končno zagledava Kanjavec, ki se ves obsijan bohoti nad Hribarcam. Malo sva se morala spustiti, nato pa sva spet nadaljevala z vzponom proti Hribarcam. Naenkrat se pred nama znajde bradati mož po imenu Klemen. Skupaj s Katarino planinarita in povesta nama, da sta prespala v bivaku pri koči pri Triglavskih jezerih. V bivaku sta bila sama, kar se mi zdi skoraj nemogoče. Bivaki so čez vikend in praznike ob lepem vremenu praviloma vedno polni. No, kot kaže sta imela res veliko srečo. Zaželeli smo si srečo in nadaljevali vsak v svojo smer. Naju je čakalo še kakšnih 350 metrov vzpona. Zadnji del vzpona zopet poteka po snegu. Hitro sva bila pod vrhom kjer sva spet lahko hodila po suhih skalah. Na vrhu pa res neverjetni razgledi daleč naokrog. Videlo se je celo morje, Dolomiti… Na vrhu sva bila začuda sama in res sva uživala v razgledih. Za povratek sem se odločil, da poizkusiva po brezpotju mimo Debelega vrha. Najprej sva se spustila do Mišeljskega konca nato pa zavila desno. Pod Vrhom Hribaric sva iskala najboljše prehode, da se ne bi bilo potrebno spustiti v dolino za Debelim vrhom. Prehodi so se kazali kar sami od sebe in kmalu sva bila na markirani poti, ki pelje na Planino v Lazu. Malo sva se še posončila in se spustila do planine. Noge so bile že utrujene in za konec nama je ostal še naporen spust do Planine Blato. Suunto nama je nameril 1719 metrov vzpona, 8 ur hoje in 22.4 kilometrov. Čudovit krog. Priporočam.

Danes sem čutil posledice včerajšnjega teka na Krim. Še posebno spust mi je malce “zakislil” stegenske mišice in odločil sem se, da bom danes rajši poganjal pedala. Odpravil sem se po klasični poti čez Stransko vas do Polhovega gradca in nato naprej proti Črnemu vrhu. Pred odhodom sem bil malce v dilemi kako se obleči. Še posebno težko je vedeti kako je zunaj na kolesu, ko si notri na toplem. Čeprav je sijalo sonce sem vseeno vzel “windstopper” rokavice in na “švic” majico oblekel še podloženo kolesarsko majico z dolgimi rokavi. Tudi za glavo sem za vsak slučaj v žep vtaknil še kapo. V torbici pa sem imel spravljeno tudi vetrovko. Vzpon na Črni vrh je potekal večinoma na soncu in rokavice sem moral hitro pospraviti v žep na hrbtni strani. Počasi je postalo res vroče in odpeti sem moral tudi kolesarsko majico. Do vrha sem kljub pekočim mišicam odpeljal s solidno hitrostjo in se kmalu sončil pred cerkvico. Nato je sledil še kratek spust in nato vzpon na sedlo pod Pasjo ravnjo. Od tu naprej pa sem se spustil proti Lučinam. Senca ter velika hitrost sta popolnoma spremenili vremenske pogoje. Natakniti sem moral rokavice in obleči kapo. Tako opremljen sem se hitrostno spusti v Horjul. Tam me je pričakal kolesarjev sovražnik “veter v prsa”, ki me je spremljal vse do Dobrove. Iz Dobrove sem se povzpel še na Preval in se spustil v Ljubljano. Celoten krog je dolg 78 kilometrov. Suunto mi je nameril točno 1.000 metov vzpona.