V zadnjem času nikakor nisem uspel sestaviti skupaj kakšen dolg gorski tek. Vse bolj sem zaposlen, poleg tega pa je vse slabše vreme res že preseglo vse meje normale. Že v petek se se odločil, da bom rinil nekam v hrib pa četudi padajo koli. Po krepilnem spancu v soboto in obisku ekološke tržnice z mojimi najljubšimi kmeti sem se odpeljal v Stahovico. Že na poti se mi je zdelo,da se ne obeta nič kaj prijetno vreme. No, ko sem pred Calcitom izstopil iz avta mi je postalo jasno, da bom vsaj na prvem delu poti tudi pošteno švical. Nenormalno tople temperature za ta letni čas. Ah kaj čmo? V nahrbtnik sem stlačil eno banano, rokavice, vetrovko in pijačo ter oddrvel proti vrhu. Cesta, ki pelje proti Svetem Primožu je vsaj na začetku strupeno strma in zato sem začel počasi. Temperatura telesa je hitro rasla. Delovna temperatura mi je omogočila, da sem malo bolj pojačal tempo.Na razpotju sem zavil levo proti Mali planini. Čeprav je bilo res toplo pa se je višje že krepil veter. Srečal sem nekaj planincev, ki so bili popolnoma zaviti v jakne in kape. Ja, hudiča mora pihati zgoraj sem si rekel. Najprej sem moral na roke natakniti rokavice. Čez nekaj minut, ko sem prišel ven iz gozda na planino pa še trak okrog glave. Še vedno sem vztrajal samo v puliju kajti bil sem pošteno razgret. Čutil sem kako mi veter počasi odnaša toploto in za trenutek mi je prav pasalo. Čez nekaj minut pa je veter postal že tako močan, da me je prepihal do kosti. Nadel sem si vetrovko, popravil trak na glavi in v megli nadaljeval pot. Pri Domžalskem domu je bila megla že tako gosta, da niti slučajno nisem vedel kje sem. Na srečo teren še kar dobro poznam in sem nadaljeval v pravi smeri. Vmes sem zašel na pašnik obdan z bodečo žico a generalno gledano sem bil na pravi poti. Megla se je malo razkadila in za hip sem uzrl vrh Velike Planine – Gračišče. A lej ga zlomka, megla me je zopet objela, poleg tega pa so se pojavili še manjši kupi snega.Tik pod vrhm na izpostavljenem sedlu pa je veter že tako močno pihal, da sem se še komaj premikal. Noge so bile že utrujene, veter pa se je neusmiljeno zaganjal v prsa. Kapuco na vetrovki sem si zategnil do konca in trmasto pritekel na vrh. Ravno, ko sem hotel fotografirati mi je crknil telefon. Pojedel sem banano, osvežil usta in odtekel dol proti planini Dol. Seveda sem zopet zašel v meglo in zgrešil pravo smer. Hitro sem pogruntal, da tečem proti Savinjski dolini in kmalu sem obrnil v pravo smer. Spust do planine Dol je bil simpatičen, ne prevč strm. Na planini me je malo zmočil tudi dež. Sledil je tek po 300 metrih ravnine nato pa strm spust do gondole v dolini. Paziti sem moral na korak kajti noge so bile že utrujene. Srečno sem pritekel do gondole in sledilo je še 5 kilometrov teka po asfaltni cesti do Stahovice. Na srečo navzdol in zadnji del po ravnini. Do avta sem prišel presenetljivo ne preveč uničen. Vmes med spustom se mi je oglasil želodec kateremu sem zabičal naj se spravi na maščobo in vse sladkarije, ki sem jih pojedel med tednom. In začuda je delovalo. Za mano je bilo 22 km in 1460 metrov vzpona.

Danes sva se odpravila v Karavanke. Odpeljala sva se do Planine pod Golico. Najprej sva se mimo cerkvice spustila v dolino Belega potoka od koder sva se začenjala vzpenjati proti Kleku. Po začetni zmedi na poti sva malce rila po razmočenem gozdnem terenu, a sva bila kmalu na pravi poti. Po gozdni poteh in vlakah sva se počasi vzpenjala proti Jeseniški planini. Na poti do planine sva srečala le gozdarje, ki še vedno pospravljajo polomljena drevesa. Ali pa to morda niso več ta drevesa? Kakorkoli, na Jeseniški planini se je začel sneg in v kombinaciji z razmočeno zemljo nama je povzročal kar nekaj dodatnega napora pri vzponu. Sonce se je sramežljivo kazalo, a se nikakor ni moglo prebiti čez kopreno. Še nekaj minut je moralo miniti in sonce je prebilo oblake. Višje pri Rožci je pot postala bolj stabilna in hoja posledično bolj prijetna. Na vrhu so se nama odprli fantastični razgledi na vse strani. Presenetilo naju je, da ni bilo nikogar v bližini vrha. V miru in spremljavi ptičjega petja sva uživala v razgledih. Mastila sva se z bregarjevimi jabolki in suhimi rozinami. Prijal pa je tudi še topel zeliščni čaj. Pogled nama je uhajal proti Golici. Odločila sva se, da bova prehodila krožno pot in se odpravila še proti Golici. Pod Klekom na severni strani pa je bilo kar veliko napihanega snega. Najina obutev je bila še vedno poletna zato sva naredila majhen ovinek in poskusila najti teren z manj napihanega snega. Spustila sva se na severo-vzhodno stran Kleka in opazovala sledi divjih živali. Po nekaj minutah sva našla kar nekaj razritega terena, ki so ga razrili divji prašiči. Seveda sva si želela, da bi jih lahko videla, a so se pametne živali rajši skrile pred krvoločnimi zvermi. Pod Golico sva po prečni poti napredovala proti Koči pod Golico. Kmalu sva se lahko usedla na klopco in se za kratek čas zopet nastavljala soncu. Sledil je še spust in eskpresno sva bila nazaj na Planini pod Golico. Za nama je bila lepa krožna pot. Vzpenjala sva se 1019 metrov in prehodila 13,9 km. Predvsem naju je spet navdušilo sonce, ki ga v Ljubljani res kronično primanjkuje.

Danes zjutraj nisem mogel verjeti svojim očem. Zunaj je sijalo sonce. Je to možno? Odprl sem okno in sonce me je prijetno pobožalo. Neverjetno. Ob dveh ponoči, ko sva odšla v posteljo spat je lilo kot iz škafa. Hitro sem nama zmiksal en smoothie ter skuhal kavo. Po zajtrku in kavici sem se odpeljal do Sračje doline v Črnučah in komaj našel parkirno mesto. Ljudi je bilo ogromno. V planu sem imel tek na Mengeško kočo. No, najprej pa sem se moral povzpeti na Rašico. To pot že dobro poznam in hitro sem napredoval proti vrhu. Sonce me je prijetno grelo in počutil sem se kot v poletnem dnevu. Gozd je sicer popolnoma razmočen kar pa do stolpa ne predstavlja problema. Teče se namreč večinoma po kolovozu. Na vrhu sem se povzpel še na stolp kjer sem se malo razgledal naokoli. Joj, daleč je še do Mengeške koče. Nič, pot pod noge. Od stolpa sem tekel do Mengeške koče po grebenski poti, ki postreže kar z nekaj kratkimi vzponi in spusti. Pot je trenutno precej mokra in na nekaterih mestih res precej blatna. Svoje so dodali še gozdarji, ki so s svojimi stroji razrili gozdne poti kjer se zdaj nabira voda. Drugače pa je pot prijetna in ves čas poteka po gozdu. Vseeno sem užival v teku, kajti ves čas je sijalo sonce kar me je popolnoma navdušilo. Mengeška koča se kar ni hotela pojaviti in po štirinajstih kilometrih teka sem končno prispel na cilj. Sledil je kratek premor.Malo sem popil nato pa pot pod noge. Potrebno je bilo priti še nazaj. Nekje pri dvajsetem kilometru se je utrujenost že malo poznala in pri vzponih na blatnem terenu sem že kar lepo sopihal. A sem le prispel nazaj do stolpa od koder pa sem se mimo doma le še spustil nazaj v dolino. Vmes sem moral samo za hip raztegniti mečne mišice, ki jih je že začelo zategovati. Srečen in vesel sem pritekel nazaj do avta in za mano je bilo 26 km in 1060 metrov vzpona.