Tek na Veliko Planino iz Stahovice.

December 13, 2014 Avtor: admin Kategorija: tek

GPS sled teka. Začetek in konec pri Calcitu v Stahovici.

V zadnjem času nikakor nisem uspel sestaviti skupaj kakšen dolg gorski tek. Vse bolj sem zaposlen, poleg tega pa je vse slabše vreme res že preseglo vse meje normale. Že v petek se se odločil, da bom rinil nekam v hrib pa četudi padajo koli. Po krepilnem spancu v soboto in obisku ekološke tržnice z mojimi najljubšimi kmeti sem se odpeljal v Stahovico. Že na poti se mi je zdelo,da se ne obeta nič kaj prijetno vreme. No, ko sem pred Calcitom izstopil iz avta mi je postalo jasno, da bom vsaj na prvem delu poti tudi pošteno švical. Nenormalno tople temperature za ta letni čas. Ah kaj čmo? V nahrbtnik sem stlačil eno banano, rokavice, vetrovko in pijačo ter oddrvel proti vrhu. Cesta, ki pelje proti Svetem Primožu je vsaj na začetku strupeno strma in zato sem začel počasi. Temperatura telesa je hitro rasla. Delovna temperatura mi je omogočila, da sem malo bolj pojačal tempo.Na razpotju sem zavil levo proti Mali planini. Čeprav je bilo res toplo pa se je višje že krepil veter. Srečal sem nekaj planincev, ki so bili popolnoma zaviti v jakne in kape. Ja, hudiča mora pihati zgoraj sem si rekel. Najprej sem moral na roke natakniti rokavice. Čez nekaj minut, ko sem prišel ven iz gozda na planino pa še trak okrog glave. Še vedno sem vztrajal samo v puliju kajti bil sem pošteno razgret. Čutil sem kako mi veter počasi odnaša toploto in za trenutek mi je prav pasalo. Čez nekaj minut pa je veter postal že tako močan, da me je prepihal do kosti. Nadel sem si vetrovko, popravil trak na glavi in v megli nadaljeval pot. Pri Domžalskem domu je bila megla že tako gosta, da niti slučajno nisem vedel kje sem. Na srečo teren še kar dobro poznam in sem nadaljeval v pravi smeri. Vmes sem zašel na pašnik obdan z bodečo žico a generalno gledano sem bil na pravi poti. Megla se je malo razkadila in za hip sem uzrl vrh Velike Planine – Gračišče. A lej ga zlomka, megla me je zopet objela, poleg tega pa so se pojavili še manjši kupi snega.Tik pod vrhm na izpostavljenem sedlu pa je veter že tako močno pihal, da sem se še komaj premikal. Noge so bile že utrujene, veter pa se je neusmiljeno zaganjal v prsa. Kapuco na vetrovki sem si zategnil do konca in trmasto pritekel na vrh. Ravno, ko sem hotel fotografirati mi je crknil telefon. Pojedel sem banano, osvežil usta in odtekel dol proti planini Dol. Seveda sem zopet zašel v meglo in zgrešil pravo smer. Hitro sem pogruntal, da tečem proti Savinjski dolini in kmalu sem obrnil v pravo smer. Spust do planine Dol je bil simpatičen, ne prevč strm. Na planini me je malo zmočil tudi dež. Sledil je tek po 300 metrih ravnine nato pa strm spust do gondole v dolini. Paziti sem moral na korak kajti noge so bile že utrujene. Srečno sem pritekel do gondole in sledilo je še 5 kilometrov teka po asfaltni cesti do Stahovice. Na srečo navzdol in zadnji del po ravnini. Do avta sem prišel presenetljivo ne preveč uničen. Vmes med spustom se mi je oglasil želodec kateremu sem zabičal naj se spravi na maščobo in vse sladkarije, ki sem jih pojedel med tednom. In začuda je delovalo. Za mano je bilo 22 km in 1460 metrov vzpona.

Lepa tekaška progica čez Pasje peči.

Pogled na vrh mi je dal vedeti, da bom imel megleno.

Comments are closed.