Kanjavec, 2569 m iz Planine Blato.
Pogled na Kanjavec.
Toplo vreme, sončen dan, dobra volja in zjutraj že drviva proti Gorenjski. Ob 8:00 sva na Planini Blato in v pravem poletnem jutru odkorakava proti najinemu cilju. Namenjena sva bila na Kanjavec. Najprej se skozi bolj mrzel gozd povzpneva do Planine Jezero. Kot vedno čudovita pravljična kulisa, ki si jo na hitro ogledava in že nadaljujeva v smeri planine Dedno Polje. Na planini zavijeva desno proti dolinici Za Kopico kjer v zmerni naklonini nadaljujeva pot proti Vratcem. Veter je kar nekaj snega napihal ravno na pot in potrebno je bilo prečiti tudi nekaj snežišč. Sonce naju res prijetno greje in na Vratcih sva kot bi mignil. Končno zagledava Kanjavec, ki se ves obsijan bohoti nad Hribarcam. Malo sva se morala spustiti, nato pa sva spet nadaljevala z vzponom proti Hribarcam. Naenkrat se pred nama znajde bradati mož po imenu Klemen. Skupaj s Katarino planinarita in povesta nama, da sta prespala v bivaku pri koči pri Triglavskih jezerih. V bivaku sta bila sama, kar se mi zdi skoraj nemogoče. Bivaki so čez vikend in praznike ob lepem vremenu praviloma vedno polni. No, kot kaže sta imela res veliko srečo. Zaželeli smo si srečo in nadaljevali vsak v svojo smer. Naju je čakalo še kakšnih 350 metrov vzpona. Zadnji del vzpona zopet poteka po snegu. Hitro sva bila pod vrhom kjer sva spet lahko hodila po suhih skalah. Na vrhu pa res neverjetni razgledi daleč naokrog. Videlo se je celo morje, Dolomiti… Na vrhu sva bila začuda sama in res sva uživala v razgledih. Za povratek sem se odločil, da poizkusiva po brezpotju mimo Debelega vrha. Najprej sva se spustila do Mišeljskega konca nato pa zavila desno. Pod Vrhom Hribaric sva iskala najboljše prehode, da se ne bi bilo potrebno spustiti v dolino za Debelim vrhom. Prehodi so se kazali kar sami od sebe in kmalu sva bila na markirani poti, ki pelje na Planino v Lazu. Malo sva se še posončila in se spustila do planine. Noge so bile že utrujene in za konec nama je ostal še naporen spust do Planine Blato. Suunto nama je nameril 1719 metrov vzpona, 8 ur hoje in 22.4 kilometrov. Čudovit krog. Priporočam.
Na Planini pri Jezeru je vedno lepo.
Sneg na poti Za Kopico.
Že vidiva vratca.
Še prej pa malo po snegu.
Iz Vratc pa čudovit pogled na Kanjavec.
in Prehodavce. Nora pokrajina.
Šibava na Hribarce.
Sva že skoraj na vrhu. Spet je potrebno hoditi po snegu.
Na vrhu sva sama. V ozadju Triglav.
Malo rehidracije.
Kakšni razgledi.
Najina pot nazaj.
Medtem, ko stezosledec išče prehode med skalami…
Nekateri lovijo sončne žarke na hrbtu 😉
Preden stopiva v gozd pa se še malo posončiva.
