Otvoritev kolesarske sezone 2015

Na Rakitni je bilo precej sveže.

Letošnjo zimo pa mi res primanjkuje časa za resno ukvarjanje s športom. Toliko dela in malo časa pa res še nikoli. Posledično trpijo moje športne avanture. Smučanje sem popolnoma zanemaril. Nikakor ne nejdem prave družbe in časa.V gorah sem bil res malo in tudi tekel sem bolj za vzorec. Večinoma tukaj po Rožniku in Orlah, za kakšne bolj resne teke pa mi je zmanjkalo časa in energije. Upam, da se bo to v naslednjih mesecih kaj spremenilo. Zaradi izgube mišične mase in težav v hrbtu sem se ponovno vpisal na fitnes kjer sedaj vsaj 2x na teden zopet vzpostavljam mišično ravnovesje. Odločil pa sem se tudi, da pa bom zopet malo več kolesaril. V ponedelejek sem domov prinesel mojega črnega vranca in rabil sem skoraj en teden, da sem se le vsedel nanj. Včeraj smo nazdravili in malo zalili Juretov vstop v štirideseto leto. Danes pa sem si rekel, da moram na kolo pa če se zgodi ne vem kaj. Res sem bil željan poganjanja in komaj sem čakal. Ob odhodu nisem točno vedel kako naj se oblečem. V zadnje žepe na jopici sem si natlačil rokavice, trak za okrog glave in za vsak slučaj tudi podkapo. Pod kolesarsko jopico sem oblekel športno švic majico s kratkimi rokavi, čez njo pa se majico z dolgimi rokavi. Zajahal sem črnega vranca in že sva brzela v smeri Rakitne. Najprej sem se moral prebiti skozi center nato pa po ravni cesti čez črno Vas do Podpeči. Cesta je v tako klavrnem stanju, da me je takoj na začetku pošteno pretreslo. Kmalu sem zavil levo v klanec in se začel vzpenjati proti Rakitni. Noge še nimajo prave kolesarske kilometrine in takoj so me opozorile naj malo zmanjšam tempo. Sonce je sijalo in s pridobivanjem višine je postajalo hladneje. Na vrhu je bilo že kar lepo sveže in tudi nekaj snega še vedno leži ob cesti. Spustil sem se še do jezera kjer pa je bilo res sveže. Nisem se dolgo zadrževal kajti sonce je izginilo za oblakom. Še dobro, da sem vzel rokavice in trak za okoli glave. Bilo je sveže a ne tako sveže, da bi me zeblo. Letelo je v dolino in kot bi trenil sem bil zopet nazaj v Podpeči. Tu pa me je malo blokiral veter, ki mi je pihal v prsa. Čez Barje sem se vrnil nazaj do Ljubljane in si zaželel še manjši vzpon. Skočil sem še na Orle in se sputil v Podmolnik. Sledila je še pot domov, ki pa je ob vetru v hrbet minila hitro. Za prvo turo sem kar zadovoljen. S treningom pa bodo v prihodnosti prišle še kakšne bolj drzne in zanimive. Prevozil sem 69 kilometrov in se povzpel 860 metrov.

Pri vzponu sem imel kar sončno vreme.

No, tukaj pa je že kar nekaj snega.

Moj črni vranec pozira.

Pogled na jezero.

Ni ravno vroče.

Lep pogled na oblake.

Letimo dol.

Palec na levi.Pogled iz točke Med Vrtačo in Zelenjakom.

Napovedoval se je sončni petek in komaj sem čakal, da grem spet malo v hribe. Ostal sem brez vseh gorskih kompanjonov in popihal sem jo sam. Zjutraj sem komaj vstal, kajti res bi mi pasalo malo dlje spati. Sledila je jutranja procedura in pobeg iz onesnažene Ljubljane. Stara dobra gorenjska avtocesta me je pripeljala v Tržič. Še malo v klanec in že sem bil na Ljubelju. Že na izhodišču me je obsijalo sonce in po nekaj metrih hoje se mi je že smejalo. Trda snežna podlaga, sonce, mraz in že sem veselo šibal proti Zelenici. Bilo je ogromno obiskovalcev, tako pešakov kot smučarjev. Nekateri v Šentancu, drugi samo do koče, jaz pa sem jo potegnil naprej do Suhega rušja. Čez gozd je sneg že dobro pobralo in postalo je jasno, da bo ob popvratku veselo. Moral sem se prebiti še čez nekaj ruševja in prispel sem v krnico Suho ruševje. Snega ni bilo več veliko, zato ni bilo veliko izbire za smer vzpona. Po premagani začetni strmini se je nadeljevala bolj položna pot, ki pa se je na koncu zopet postavila pokonci. Prispel sem na rob med Zelenjakom in Palcem. Smuči sem zamenjal z derezami in v roke sem poprijel cepin. Začel sem s hojo, ki pa se je izkazala za precej zoprno. Pod snegom je bila samo prečka v desno in skalni skok. Nadaljevanje levo proti vrhu pa skoraj povsem kopno. Kombinacija pancerjev, derez in skale res ni najbolj posrečena za hojo. Na vrhu so se odprli čudoviti razgledi na vse strani. Malo sem se razgledal in se odpravil nazaj dol. Sonce je postajalo vse močnejše in postalo mi je pošteno vroče. Pri smučeh sem se odločil, da se povzpnem še do točke med Vrtačo in Zelenjakom. Na žalost pa je bil sneg že pošteno ojužen in sledila je prečka oddrsavanja. Po nekaj mukah sem le prispel na cilj. Pripravil sem se za spust in se spustil proti Vrtači. Prišel sem na severno stran, ki je s svojo trdo zbito podlago ponudila super smuko. Pri koncu strmine pa sem že moral malo paziti. Ob nepazljivosti se ti lahko hitro zgodi, da zajahaš kakšno kamnito špičko, ki so gledale iz snega. Nadaljevanje proti Zelenici ni bilo ne vem kakšna smuka, kajti snega je premalo in ruševje preveč nad snegom. Sledila je gozdno lomastenje, ki mi ni bilo prav nič všeč. Zaradi tega sem odvil vzhodno proti opuščenem smučišču in sledilo je nekaj super zavojev po ravno prav odjenjanem snegu. Ker sem zavil navdol, sem moral spet priti nazaj gor. Smuči sem si naložil na ramo in se povzpel do vrha opuščenega smučišča. Od tu pa je mimo Doma na Zelenici samo še letelo v dolino.Smuka po plazu pod Begunjščico in naprej pa je še vedno super saj je sneg trd in podlaga skoraj popolnoma ravna. Prismučal sem do avta. Za mano je bil zopet lep dan v naravi. Odpeljal sem se domov in v mislih že premleval kako bi bilo dobro, če bi v naslednjih dneh sneg pobelil gore.

Sonce je že močno sijalo iza Begunjske Vrtače.

Pred mano se je že pokazala Vrtača.

Krnica Suho ruševje.

Prečka na Palec. Pogled nazaj.

Na vrhu pri križu.

Pogled na Vrtačo.

Palec na levi.

Malo sončenja na plaži.

Test novih psov

Opuščeno smučišče Triangel nad kočo.

Danes sva z Mojco skočila na popoldansko turno smuko iz Ljubelja na Triangel. Po dopoldanskih obveznostih sva se hitro odpeljala na Ljubelj v upanju, da ujameva še nekaj sonca. Nekaj ga je res bilo. Mene pa je predvsem zanimalo kako se bodo izkazali novi psi. Že lankso leto in tudi v letošnji zelo borni smučarski sezoni sem imel občutek, da imam povsem neprimerne pse. Pri večjih nakloninah in trši podlagi so mi le ti res slabo prijeli. Posledično sem izgubljal res ogromno energije, da sem se sploh obdržal na nogah. Sedaj pa sem imel tega zadosti in malo sem preučil kaj je pri psih pomembno. Najprej sem ugotovil, da imam pse preozke. Na vsaki strani mi je še vedno gledalo ven kakšne 4 mm mase, kar je verjetno botrovalo slabemu oprijemu pri hoji prečno čez trde podlage. Prvo sezono neizkušenosti sem pač plačal tako, da sem si kupil preozke pse. Poleg tega se mi je zdelo, da tudi oprijem pri hoji navzgor ni najboljši. Res pa je, da so res dobro tekli po ravnem. Kakorkoli, odločil sem se, da si nabavim pse s 100% najlonskimi dlakami. To naj bi pomenilo boljši oprijem s podlago. Poleg tega pa so še veganske 🙂 Po današnjem preizkusu lahko rečem, da mi novi psi vsaj 40% bolj primejo na trdi podlagi pri hoji v klanec. Res se že veselim naslednjih tur. Samo še nekaj snega mora pasti. Hitro sva bila pri koči kjer me je Mojca počakala. Jaz sem skočil še na Triangel. Na vrhu se mi je ena smučka odpeljala po hribu navzdol. Lahko sem jo samo opazoval in razmišljal kako se bom dol odpravil peš. Na srečo se je kmalu zapičila v mehak sneg in lahko sem jo šel iskat. Spust je potekal po trdi zvoženi podlagi, ki pa je na srečo popolnoma brez kamenja ali drugih nevšečnosti. Zaenkrat. Nujna je pošiljka novega snega. Bilo je kratko a lepo.

Mojca me je počakala pri koči.

Smuka po trdi a na srečo varni podlagi.

Pogled na Centralno grapo, ki vodi na Begunjščico.

Šibava dol.

Kar lepo je letelo.