Na vrhu Grmade je močno pihalo.

Hoje in teka po Polhograjcih nimam nikoli dovolj. Hribovje mi je tako všeč, da se ga preprosto ne naveličam. Danes sem odtekel malce bolj zahtevno turco iz vasi Dvor na Grmado. V trenutku, ko sem parkiral avto na parkirišču se je v Dvoru popolnoma stemnilo. Takoj me je pozdravil močan veter in pri vzpenjanju na Grmado se je rahlo vsula še sodra. Postalo je res hladno in v roke me je kar pošteno zeblo. Da je ves čas pihal močan veter, mi seveda ni treba poudarjati. Na vrhu Grmade sem se zadržal res le trenutek in že šibal dol na Gonte. Po kolovozu na desni strani, ki je bil v zavetrju, sem se povzpel še na Tošča. Pod vrhom sem srečal starejšega možakarja, ki je včasih veliko tekel po hribih. Ko sem prišel do sape sva poklepetala, in že sem šibal nazaj na Grmado. Tokrat čez mali Tošč in veter me je zopet prepihal do kosti. Hitro sem bil na Grmadi. Tekel sem naprej po grebenu in se spustil do vasi Setnica. Pred prvo hišo sem zavil na kolovoz in odtekel naprej do drugega dela vasi Setnica. Tam sem zavil levo in se ponovno povzpel na greben pred lovsko kočo. Sledil je še divji spust v dolino in za mano je bilo 14 km in 1150 metrov vzpona. Lep dan. Le ko bi manj pihalo.

Grmada ni tako blizu 🙂

Tik pod vrhom me navija v meča.

Hudiča, kje pa je šele Tošč.

Na grebenu je pihalo kot pri norcih.

Končno me je malo ogrelo sonce.

Tek med borovci. Noro.

Na vrhu Zasavske gore.

Že med tednom sem šel v izvidnico in se s črnim vrancem odpeljal do Moravč in prečesal malo okoliške griče. Povzpel sem se na Vače in se skozi Kresnice ter Jevnico vrnil domov. Danes pa sva z Mojco izbrala podobno smer. Cilj je bil tokrat malo dlje na vrhu Zasavske gore. V lepem sončnem vremenu sva odkolesarila iz Polja. Takoj naju je pozdravil svež severni veter, ki naju je spremljal vse do vrha Zasavske gore. Najprej sva se morala po kar prometnih cestah pripeljeti do Moravč. Veliko ljudi je na ta lep in sončen dan izkoristilo za sprehod svojih avtomobilov. Še najraje v bližnje gostilne, ki so kar pokale po šivih. Midva sva se jim izognila in nadaljevala pot proti najinem cilju. Ob potoku z zelo zanimivim imenom Drtijščica sva najprej prispela v Kandrše in nato v Vidrgo. Tu pa sva zavila desno in se začenjala vzpenjati proti vrhu Zasavske gore. Vzpon je bil sicer strm, a ne preveč dolg, in kmalu sva stala na vrhu ob cerkvici. Odprl se nama je čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, Čemšeniško planino in ostale vzpetine in doline. Spustila sva se do koče in se na sončku okrepčala z radlerjem in mufinom, ki sta jih spekla Ivo in Tatjana Hribar iz Vidrge. Mojca jih je zjutraj kupila na trgu, potem pa sta se mufina s kolesom vrnila nazaj v Vidrgo. Kot vse ekološke dobrote iz Pecivo Hribar sta bila tudi mufina odlična. Hitro sta nama povrnila moči. Bilo pa je kar sveže, in ker nisva imela dodatnih oblačil, sva morala kmalu nazaj v dolino. Spustila sva se na južno stran. Spust je najprej potekal po soncu, kasneje pa sva zavila v ozko dolino ob Savskem potoku. Dolina je v senci in kmalu sem začel šklepetati z zobmi. Hitro sva prispela v Savo in zavila desno proti Litiji. Na srečo je nadaljevanje potekalo po soncu. Sledila je še poznana trasa ob levi strani Save iz Litije do Polja. Za nama je bil lep krog, ki znaša približno 90 km in 1000 metrov vzpona.

Ko sije sonček je res prijetno kolesariti.

Že sva pri potoku z nenavadnim imenom Drtijščica.

Tukaj pa se začne vzpon.

Mojca pritiska v klanec.

Sva že tik pod vrhom. Pogled na cerkev.

Na vrhu je res lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki jih je ravno prejšnji dan zasnežilo.

Spustila sva se še do planinskega doma.

Del poti nazaj naju je spremljal tudi tovorni vlak.

Ogledala sva si tudi naraslo Savo.

Kranjska in Koroška rinka.

Sezona turnega smučanja se počasi bliža koncu. V četrtek pa so me presenetile fotografije iz Turskega žleba in Okrešlja. Videti je bilo kot, da v tistih koncih vlada prava zima. Hitro pokličem Marjana in že sva zmenjena za turo. Danes zgodaj zjutraj že letiva po dolgi in ovinkasti cesti v Logarsko dolino. Med vožnjo po Savinjskih koncih ne vidiva prav veliko snega in oba razmišljava ali je smučar, ki je objavil fotografije morda malo poguljufal z lanskimi fotografijami. Dvomov je konec, ko se pripeljeva do parkirišča. Sledila je montaža vseh pripomočkov in že sva špancirala proti Okrešlju. Jaz na smučkah, Marjan pa peš. Odprejo se pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe in na njih presenetljivo veliko snega. Kmalu sem moral smuči natakniti na nahrbtnik, kajti morala sva se dvigniti nad slap Rinka. Kmalu po izviru Savinje zopet stopim na smuči in počasi nadaljujeva proti Okrešlju. Snega je vse več in samo smeji se mi, ko pomislim kako dobra smuka me čaka. Ravnine je kmalu konec. Sonce naju že lepo ogreje in kmalu sva pri vstopu v žleb. Za nama sva naštela še 5 planincev. Med vzponom me je moj težki nahrbtnik z vso lavinsko opremo, smučmi, pijačo in ostalimi elektronskimi pripomočki močno pritiskal navzdol v dolino. V zmernem tempu sva nadaljevala proti vrhu in kmalu sva bila na soncu. Žleb je poln snega, ki je trd. Nikjer ni nič ledu. Ob hoji navzgor sem se že veselil kako kvalitetna smuka me čaka na poti navzdol. Nadaljujeva proti kažipotom in nekaj časa lahko spet hodim s mučmi. Pod Koroško Rinko pa sneg postane težak in moker in smuči si zopet nataknem na nahrbtnik. Sledi še zadnjih 200 višinskih metrov vzpona proti vrhu. Marjan vodi vzpon in mi pomaga pri stopinjah v strmini. Na vrhu naju obsije močno sonce in kar dolgo časa uživava v razgledih in miru. Sledil je spust, ki je bil zaradi mokrega in težkega snega malce zoprn. Zavil sem desno na flanko pod Kransjko Rinko kjer so bile zaradi sence malo boljše razmere. Naenkrat pa so se pred menoj prikazale skale zaradi katerih je bil potreben manjši obvoz. Sledila je prijetna smuka po putrčku nazaj do vstopa v Turski žleb. Sedaj pa še poslastica, sem si rekel. Res je bil užitek smučati po trdi podlagi v žlebu. Tudi na izhodišču je bil sneg trd in prav fantastičen za vijuganje. No, ko pa so bile noge že malo zmatrane pa je prišel tudi južni sneg, ki je vse skupaj malo otežil. vendar še vedno v mejah normale. Pri GRS koči sem na sončku počakal Marjana. Skupaj sva se spustila do izvira Savinje kjer sem izvedel še mali premet in padel v potok. Smuči so zopet romale na hrbet in sledil je spust do Rinke. Tam pa zopet na smuči, in najprej po stezi, nato pa po cesti do avta. Ustavila sva se še v Lučah kjer sva nadoknadila izgubljeno tekočino. Oba sva se strinjala, da sva ujela prekrasen dan in za to zimo res dobre razmere.

Še malo pa bova vstopila v žleb.

Marjan lovi meglice.

Švicam kot konj pod Koroško Rinko.

Pogled na Kranjsko Rinko in Skuto.

Ja midva pa lepo uživava.

Pogled navzdol.

Vijuganje po putru.

Vstop v Turski žleb. Gremo.

Spust po žlebu.

Pogled na Ojstrico.

Na zdravje.