Ležanje med žafrani.

Danes sva izkoristila lepo vreme pred poslabšanjem in se odpravila na Menino planino. Hkrati pa sva se dogovorila z Andrejo in Mihom, da ju obiščeva na njuni ekološki kmetiji. Njuni pridelki so za naju z Mojco nekaj tako dobrega, da se morava vsako soboto ustaviti pri Andreji na ekološki tržnici in kupiti dobrote, ki jih pridelata in pripravita. Res velikokrat sva Andreji obljubila, da ju bova obiskala. Ker je bil dan lep in sva se že napovedala, sva združila prijeten kolesarski izlet z obiskom. Najprej sva dopoldan oddelala nekaj nujnih zadev v pisarni in se odpeljala do Polja po kolesi. Sledila je vožnja z avtom do bencinske črpalke pod vasjo Golice v Tuhinjski dolini. Od tam sva se v strm klanec začela vzpenjati proti koči na Menini planini. Mojca je malo preskočila telesno vzgojo pozimi, zato ji je strm klanec predstavljal kar pošten zalogaj. Počasi pa sva vseeno napredovala v tišini gozda in žvrgolenju ptic. Pred vzponom do Bibe planine pa se je naenkrat pojavil kup snega na cesti. Bila sva kar pošteno presenečena, da je na planini sploh še sneg. Ugotavljala sva, da so to verjetno ostanki napihanega snega, ki ga je veter nanesel na cesto. Kasneje so se kupi začeli pojavljati pogosteje in večkrat je bilo potrebno s kolesa dol in peš čez sneg. Mojca je nekje 150 višinskih metrov pod vrhom imela dovolj in pot sem nadaljeval sam. Sneg mi je začel skozi odprtino za SPD nastavke prodirati v čevelj. Kmalu sem imel povsem premočene nogavice. Na vrhu pri koči sem se zadržal le trenutek. Takoj sem se spustil nazaj kjer me je čakala Mojca. Sledilo je malo poležavanja med žafrani in kratko okrepčilo z lešniki in bananami. Po tem, ko so se mi noge le posušile pa sva se spustila v dolino. Hitro sva letela dol in se skozi Okrog pri Motniku pripeljala nazaj do izhodišča. Spakirala sva kolesi v avto in se odpeljala do Motnika. V Motniku pa so naju pozdravili Mih in Andreja ter njuna razširjena družina psica Bela, pujsa Tinko in Greta, zajca ter mački. Skupaj smo pojedli odlično juho in po dolgem času naju ni bilo treba skrbeti ali se bo v juhi znašlo kakšno meso ali smetana. Tudi Andrej in Mih sta vegana, ki imata resnično rada živali. Po kosilu smo odšli še na ogled oslic. Sabo smo vzeli še Belo in sosedovega psa Rexija. Ena od oslic si je pred kratkim poškodovala nogo. Mih in Andreja sta ji jo povezala po navodilih veterinarja. Upamo, da se bo v kratkem pozdravila. Kasneje smo se sprehodili še do njiv kjer pridelujeta dobrote, ki jih z Mojco tako veselo hrustava. Vrnili smo se nazaj, še malo poklepetali in se poslovili. Božanje živali kot so pujsi, osli in zajci je res nekaj izrednega. Kako pametne in simpatične živali so to. Žal pa jih večina ljudi vidi samo kot zrezek na krožniku. Upam, da se bo to kmalu spremenilo. Čeprav včasih izgubljam upanje, pa je treba verjeti, da bo ekoloških kmetov kot sta Mih in Andreja v prihodnosti še več. Upam, da so oni prihodnost kmetovanja v Sloveniji. Andreji in Mihu res želim veliko sreče pri njunem delu. V kolikor pa vas zanimajo dobrote, ki jih pridelata, pridite v soboto na ekološko tržnico, poiščite Andrejo in si privoščite res dobro hrano. 🙂

Začetni vzpon iz Golic.

Je bilo treba kar pritiskati.

Gozd še ni ravno zelen.

Prehodi čez sneg na cesti.

Tihožitje pred kočo.

Mojca drvi v dolino.

Kakšen lušten prašiček. Res ga je bilo prijetno božati.

Na obisku pri oslicah.

Oskrba noge.

Mojca s psom. Je to možno?

O kje si lepotec. Lepa žival, res.

Čohanje Tinka in Grete. Vsi trije uživajo.

Gor in dol po hribčkih, 21 km, 1300 metrov vzpona

Pogled na najvišji vrh, Tošč, 1021 m.

Gorski tek spremljam že več let. Občudujem moč in hitrost najboljših profesionalcev in rekreativcev. Med zmerne rekreativce sodim tudi sam in tokrat sem se odločil, da se tudi jaz preizkusim na enem izmed gorskih tekov. Prijavil sem se na Najlepši in najtežji mali maraton v Sloveniji. Nazadnje sem na organizirani tekmi nastopil približno 15 let nazaj. Čeprav sem ves čas rad tekel, pa me cestni teki nikoli niso preveč navdušili. Bilo je preveč ljudi in večino časa se je teklo po asfaltu. Gorski tek pa je nekaj povsem drugega. Poteka v naravi in to je zame tisti pravi užitek. Za tokratni tek nisem imel pravih priprav. 3 tedne sem izkoristil za povečano količino običajnega treninga. Na seznam treningov sem dodal intervalni tek, gorski tek in vaje za moč. Poleg treninga pa sem moral skrbeti še za raztezanje. Brez raztezanja se lahko namreč kar hitro znajdem v težavah. Prišla je sobota in bil je čas, da odtečem tako kot je prav. Tako kot vsakega, ki se po 15 letih vrača na organizirano tekmo, me je malo skrbelo ali bom znal pravilno razporediti moči? Si bom zvil gleženj pri divjih spustih? Me bodo grabili krči? Kaj bo z mojimi artritičnimi palci na nogah. Vse te misli so izpuhtele ob štartu. Ker nisem hotel siliti v ospredje, sem se postavil bolj zadaj in to pozneje obžaloval. Štart teka je na precej ozkem prostoru. Med začetnim vzponom po travniku lahko samo hodiš. Kasneje je lažje prehitevati po kolovozu, vendar se nekateri razporedijo po celi širini kolovoza in jih je skoraj nemogoče prehiteti. Nekako sem se prebijal mimo in prišel v svoj zaželjeni ritem. Res sem pazil na primeren tempo. Nisem se hotel prekuriti že takoj na začetku. Pred sabo smo imeli še veliko klancev. Kmalu me je pričakala že moja prva navijaška skupina Mojca, Polona in Jernej. Na žalost pa me v množici niso mogli locirati in odrveli smo mimo njih. Že prvi vzpon do cerkvice svetega Ožbolta je pokazal, da bo veselo. Nadaljevali smo s pustom proti vasi Selo pri Polhovem Gradcu. Metri so leteli in včasih se mi je zdelo, da kar malo prehitro. A počutil sem se dobro in nadaljeval sem v podobnem tempu. Pri vsaki okrepčevalnici sem srknil kozarček vode ali enegijskega napitka ter pojedel košček banane. Hitro smo se približali cerkvi Sveti Jedert kjer se je začel precej naporen vzpon na Tošča. Noge so bile še spočite in korak je dobro tekel vse do vrha. Prehitel sem nekaj tekmovalcev in na vrhu sem se brez ustavljanja takoj pognal dol. Od tu pa je spust postal tehnično bolj zahteven. Paziti je bilo treba na korenine in skale kjer lahko hitro izgubiš kontrolo. Na srečo sem ta spust pretekel že velikokrat. Nikoli pa tako hitro kot sedaj. Res je letelo. Sledil je oster ovinek v levo in spust proti kolovozu. Sledila sta 2 kilometra teka po kolovozu do naslednje okrepčevalnice pod Velikim Babnikom. Tu pa me je presenetila najprej teta Mariča, nato pa še ostali člani navijaške skupine, ki so jo sestavljali še mama, Miloš in Dule. Mojca jim je dala navodila kako priti do vasi Selo pri Polhovem Gradcu. Ker se niso dobro razumeli so se odpeljali kar navzgor proti kmetiji pod Velikim Babnikom. Bil sem zelo vesel podpore na progi, čeprav sem bil preveč zaposlen s tem, da čimprej nekaj spijem in šibam dalje. Srečal sem tudi Miha, ki je v hrib štartal malo pred mano. Namenil mi je nekaj besed podpore. Vzpon na Veliki Babnik je strm a na srečo kratek. Nadaljeval sem v zmernem tempu saj sem vedel, da me čaka še vzpon na Gontarsko planino in Osolnik. Bilo je res prijetno teči po mehki in suhi podlagi. Za spremembo pa se je teren tukaj malo zravnal. Sledil je strm spust na sedelce in vzpon na Gontarsko planino. Iz Gontarske planine pa zopet tek po čudovitem terenu do kolovoza pod Osolnikom. Tukaj pa se je že malo poznala utrujenost. Z dolgimi koraki sem se privlekel na Osolnik, srknil nekaj pijače in se pognal v dolino. Kako pa je letelo tukaj !!! Kaj takega pa še ne. Spustil sem na polno in upal, da se bo vse srečno končalo. Za petami sem imel nekaj tekmovalcev in odločil sem se, da me na spustu nihče ne bo prehitel. Letelo je v dolino in kar naenkrat smo bili v dolini Hrastnice. Tukaj pa me je zopet presenetila moja mobilna navijaška skupina. S pomočjo podpore navijaške skupine sem se začel psihično pripravljati na zadnji vzpon. Žal pa sem tik pred vzponom s palcem na desni nogi udaril v kamen, kar mi je povzročilo res neprijetno bolečino. Pred seboj sem imel še zadnji klanec. Joj, kako strm je bil. Vzpenjal sem se, in priznam, že malo preklinjal korenine in strmino zaradi katerih sem moral dvigovati noge. Na izravnavi pa mi je eden izmed gledalcev povedal, da imam še 700 metrov do cilja. Kolikor sem lahko, sem pritisnil in presenetilo me je, da sem v cilj pritekel še precej sveže. Zadnjih 200 metrov pa je z mano tekla tudi Mojca in me vzpodbujala. Na cilju sta me pričakali obe podporni skupini. Končni rezultat je pokazal 2 uri in 20 minut. Čeprav nisem vedel kako se bom odrezal sem bil zelo zadovoljen. Okvirni cilj je bil teči pod 2 uri in 30 minut. Pohvalil bi organizacijo teka in mojo navijaško skupino, ki je bila največja in najglasnejša. Sledilo je okrepčilo pri Janiju kjer smo vse podrobno analizirali ter nadomestili izgubljeno tekočino ter kalorije. Se že veselim teka naslednje leto 🙂

Štartno številko imamo. Še ogrejem se.

Ogrevanje in priprava na štart.

Prvi dve mašini.

Spust s Tošča je bil hitrosten. Fotografija: Uradna spletna stran Teka.

Pri okrepčevalnici pod Velikim Babnikom. Zraven mene pa navijačica Mariča.

Začel sem zasledovati Miha. Fotografija: Uradna spletna stran Teka

Nekje na Gontarski planini. Fotografija: Uradna spletna stran teka.

Joj, čaka me še zadnji vzpon. Tole bo pa kr hudo. Fotografija: Uradna spletna stran teka

Še zadnjih 100 metrov in sem na cilju.

Moja najboljša navijaška skupina.

Prvi vzpon na trasi je cerkev Svetega Ožbolta.

Kakšen teden nazaj sem se odločil, da se po petnajstih letih zopet udeležim organiziranega teka/tekmovanja. Na spletu sem naletel na zanimiv mali maraton, ki poteka po Polhograjskem in Škofjelošekm hribovju. Imenuje se Najlepši in najtežji mali maraton. Letos mi nikakor ni uspelo ravno veliko teči. Vseeno pa sem formo kar dobro vzdrževal s kolesarjenjem, smučanjem, hojo in tudi tekom. Kar bo pa bo. Prijavi sem se in se odločil, da najbolje izkoristim še tri tedne pred tekom. Začel sem malo bolj resno trenirati. V trening sem vključil intervale, vaje za moč, dolge teke in gorski tek. Zaenkrat kar dobro napredujem. Vseeno pa se mi že poznajo leta in regeneracija je veliko počasnejša. Prav tako moram biti zelo previden zaradi možnosti poškodb. Ogrožajo pa me tudi moji artritični palci na nogah zaradi katerih moram tek kombinirati s kolesarjenjem in hojo. Poleg vsega tega pa se moram nujno posvečati še raztezanju in masiranju z valjem kar mi vzame dodaten čas. Kdor misli, da je rekreativno ukvarjanje s tekom preprosto se vsekakor moti. 🙂 Kakorkoli že, danes sva z Mojco odšla preveriti celotno progo. Dolga je 21 km in se na njen vzpnemo 1.300 višinskih metrov. Takoj na začetku sva v Puštalu zgrešila odcep in celotno traso podaljšala za 5 kilometrov. Trasa res poteka po čudovitih hribih in vsebuje veliko strmih vzponov in spustov. Midva sva kombinirala hojo navzgor in tek navzdol. Ves čas sva imela sonce in ga dodobra izkoristila. Tudi močan veter je danes prenehal in bilo je res prijetno vreme. Na poti sva srečala le dva tekača in starejšega gospoda, ki kuha oglje iz bukovih drv. To pa danes res redko vidiš. Ni bilo preveč naporno in po štirih urah sva se vrnila nazaj na izhodišče v Puštal. Za nama je bilo 26 km in 1300 metrov vzpona. Ob reki Sori v Puštalu sva hitro povrnila tekočino in kasneje pri Janiju še glikogenske rezerve. Čez teden dni pa zares.

Zaloga drv je povsod velika.

Lepo so se razkrile Kamniško -Savinjske Alpe.

Pogled na Polhograjsko goro.

Pod Toščem pa stoji luštna majhna cerkev Sveta Jedert.

Za cerkvijo pa je potrebno zagristi v klanec.

Še zadnji strm vzpon na Tošč.

Resje cveti.

Ogljar.

Še strm vzpon na Gontarsko planino.

Tik pod Osolnikom. Ljubljana v ozadju.

Sva že na Osolniku.

Uživancija na cilju ob Sori.