Ljubljana-Rakitna-Cerknica-Bloke-Velike Lašče-Ljubljana

Že cel teden sem si želel odpeljati eno hitrostno turco. Zaradi težav z mojimi artritičnimi palci na nogah se zadnjih 14 dni nisem ravno zdivjal na teku. Sem pa odpeljal kar nekaj hitrih kolesarskih tur, ki pa so bile bolj kratke. Tokrat pa sem se iz Ljubljane pognal proti Rakitni. Ura je bila že 16 in nisem točno vedel do kam bom lahko kolesaril. Bil sem pošteno spočit in takoj sem navil na hitre obrate. Čez Ljubljansko Barje sem hitrostno pridrvel v Podpeč in se zagnal v klanec. Prav pasalo je navijati noge do tistega znanega pekočega občutka, ko loviš zrak. Ker je bila Rakitna še daleč sem malo umiril tempo. Kmalu sem bil pri jezeru kjer se nisem ustavljal. Odločil sem se, da se spustim v Cerknico. Cesta v Cerknico je sedaj v celoti asfaltirana in v veselje kolesarjev tudi malo prometna. Najprej sem vijugal po ovinkih gor in dol ter prišel do zaselka Pikovnik kjer pa se končno začne spust v Cerknico. Skozi Menešijo sem pridrvel v Cerknico. Malo ohlajen sem nujno rabil segreti telo in odločil sem se, da nadaljujem na Bloke. Za to odločitev sem za nagrado dobil še veter v prsa. Kratek vzpon me je lepo segrel in v Novi Vasi sem se ustavil na bencinski črpalki. Obnovil sem energijske zaloge in po hitrem postopku šibal naprej. Ura je bila že 18 in jasno mi je bilo, da bo potrebno pošteno pritisniti v kolikor nočem, da me ujame tema. Sledila je res prijetna vožnja čez Bloke, kjer lahko uživaš v čistem zraku in neprometnih cestah. Sledil je spust v Velike Lašče. Na križišču kjer sem se priključil na glavno cesto me je presenetil znak na katerem je pisalo Ljubljana 30. Uf,uf ura je 19:15. Kmalu bo tema sem si milsil. Sabo nisem imel nobene luči in res si nisem želel, da bi me zataknil kakšen pobesneli voznik. Nič, sem si rekel, tudi zadnji del bo treba pošteno pritiskati. Do Turjaka sem se še malo namatral, kasneje pa je sledil ravninski del in spust na keterem sem z lahkoto šibal nekje 65 km/h. Kmalu je bila pred mano Škofljica in kasneje Lavrica. Še malo sem pritisnil in se znašel na Dolenjki. Bil je že mrak in komaj sem še videl skozi očala. Sonce je zahajalo in bil sem prav vesel, da mi je uspelo odpeljati lep krog in se pravočasno vrniti domov. Skupaj je zneslo 110 km in 1330 metrov vzpona.

Danes sva se zopet odpeljala na vzhod kjer je bilo napovedano najlepše vreme. Najin cikj je bila vzpetina z imenom Malič. Izhodišče je bilo Laško kamor sva se pripeljala po izredno ozki in že precej zmatrani stari cesti mimo Zidanega Mostu. Takoj na začetku hoje sva ugotovila, da sva morda malo preveč oblečena. Saj zgoraj bo bolj sveže in vetrovno, sava si mislila. Predvsem pa sem danes hotel preizkusiti kako se bo obnašal moj oboleli artritični palec, ki si še ni opomogel od udarca na teku Najnaj21. Izkazalo se je veliko bolje kot prejšnje dni, čeprav sem nekajkrat še začutil znano precej zoprno bolečino. Morda nekaj časa še ne bo nared za tek. Upam, pa da se bom v prihodnosti lahko vsaj še za kratek čas vrnil k teku. Trenutno je gozd tako zelen, da ga je res že samo opazovati precej navdušujoče. Ob rahlem vetriču, ki naju je lepo hladil sva premgovala strmino in se kmalu znašla na grebenu po katerem sva se povzpela še na vrh. Na vrhu se nahaja antena in kar nekaj drevja, zato ni pravega razgleda. Malo nižje, na vzletišču za padalce pa se odpre pogled na Laško in okolico. Po isti poti sva se spustila nazaj in zaradi vročine sva že razmišljala kako bova spila mrzlo laško pivo. Če sva že v Laškem pa res morava kakšnega rukniti. Najprej sva se malo sprehodila po okolici, nato pa se osvežila z mrzlim pivom. Nisem si mogel, da ne bi vprašal natakarja ali imajo Laško pivo. Na srečo je razumel šalo in malo smo se nasmejali. No, odgovoril mi je, da ga imajo, da pa bodo kmalu imeli tudi Heineken. V Ljubljano sva se vrnila po avtocesti. Za nama je bil lep sončen dan.

Tokrat sem Mojci obljubil, da bova odkolesarila nekam kjer ne bo toliko grobih kolovozov. Še nikoli nisem bil na Mrzlici. No pa pojdiva. Odpeljala sva se z avtom do Prebolda in parkirala pri osnovni šoli. Nisva točno vedela kako naj se oblečeva saj je sijalo sonce, temperatura ni bila ravno visoka, za nameček pa je še pošteno pihalo. Odločila sva se za dolge pajkice, kar kasneje nisva obžalovala. Začela sva najin vzpon in takoj naju je pozdravil močan veter v prsa. Najprej sva kolesarila po asfatni cesti, ki povezuje Prebold in Hrastnik na drugi strani hriba. Vožnja je potekala bolj počasi saj sva s širokimi gorskimi gumami le stežka razvila pravo hitrost. Vseeno pa sva bila kmalu na Prevalu Vrhe. Čeprav cesta ni prometna pa so nama jo malo ušpičili le motoristi. V času najinega vzpona so štirje motoristi vozili gor in dol in očitno trenirali vožnjo na ovinkih. Prehiteli so naju najmanj petkrat. Na prevalu sva končno zavila levo na kolovoz, ki pelje na Mrzlico. Kmalu se kolovoz pošteno postavi pokonci in potrebno je bilo močneje pritiskati.Zelo sva bila vesela razgledov, ki se odprejo ob nadaljevanju vzpona. Tik pod vrhom sva morala opraviti še z zadnjim strmim kolovozom in že sva bila na vrhu. Na vrhu sva sa malo odpočila in ugotovila, da je pošteno mrzlo. Bilo je res sveže in hitro sva jo popihala dol. Spust je bil hitrosten in v trenutku sva bila nazaj pri asfaltni cesti. Tukaj pa sva zavila levo in se opravila še do doma pod Reško planino. Občudovala sva zelena drevesa in cvetoče češnje ter uživala v soncu, ki naju je zopet malo pogrelo. Sledil je še strm spust v dolino in z vetrom v hrbtu sva pridrvela nazaj v Prebold. Naredila sva lepo turco, ki znaša 35 kilometrov in 1010 metrov vzpona. V tem času je res lepo. Gozd postaja vse bolj zelen, cvetje in drevesa pa cvetijo. Juhuhu.