Ljubljana-Javor-Janče-Velika Štanga-Malo Trebeljevo-Javor-Ljubljana

Danes so vremenoslovci zadeli z vremensko napovedjo in kmalu po jutranjem dežju se je delno razjasnilo. Zapihal je topel vetrček, ki je osušil ceste in pripravil zadovoljive razmere za dirkanje s kolesom. Pognal sem se iz centra in se najprej povzpel na Javor. Naprej sem se po strmi cesti spustil v Besnico. Tik pred vzponom na Janče je posijalo sonce in dvignilo temperaturo. Vzpon na Janče je postajal vse bolj vroč. Na vrhu sem samo malo popil in nadaljeval proti Litiji. Moral sem prevoziti tudi krajši makedam, ki pa je na srečo precej gladek. Sledil je spust v vas Velika Štanga, ki sem jo obiskal celo prvič. Nato pa spust v dolino in vzpon na Malo Trebeljevo. Sledil je hitrostni spust v Besnico in še krajši a precej strm vzpon na Javor. Čakal me je samo še spust in ravninski del nazaj do Ljubljane. V razdalji 64 kilometrov se je nabralo kar 1.200 metrov vzpona. V kolikor pa gledamo zračno črto sem bil od štarta najdlje odaljen samo 21 km. No, sej to imam najrajši. Vožnjo gor, dol. 😉

Danes še en lep dan in zopet sva skočila v gore. Pridružila se nama je moja sestra Nina. Odpeljali smo se v dolino Spodnje Kokre in se odpravili na Javorov vrh. Začeli smo v pravem pohodniškem tempu in kmalu smo bili na pravi delovni temperaturi. V čudovitih odtenkih zelenega gozda in barvnih kombinacij rož smo hitro napredovali. Najprej smo hodili po gozdnem kolovozu do Doma Čemšenik. Glavni kolovoz je pridobil veliko stranskih priključkov, ki so jih naredili gozdarji. Izgledajo res grozno, saj zasekajo naravnost v zeleni gozd. Od doma naprej pa smo nadaljevali po gozdni potki vse do grebena. Na grebenu smo zavili desno in se povzpeli še na vrh. Pričakali so nas čudoviti razgledi na Kočno in Grintovec ter na Srednji vrh, Stegovnik in Košuto v ozadju. Malo smo pomalicali in se hitrostno spustili nazaj v dolino. Za nami je bila lepa turca s solidnimi 900 metri vzpona. Odpeljali smo se nazaj v Polje kjer nas je pričakala Julči s kosilom. Po kosilu smo spili še kavico in pokramljali s teto Maričo in stricem Duletom, ki sta bila ravno na obisku pri Julči.

Zadnje čase sva navdušena nad odkrivanjem Posavskega hribovja. Najdeš lahko res lepo naravo, ki je za razliko od popularnih destinacij tudi precej manj obiskana. Danes sva se odpravila na Krvavico in Čemšeniško planino. Odpeljala sva se do vasi Loke kjer sva pustila avto. Takoj na začetku poti je bilo na drevesu opozorilo, da vstopamo v območje medveda. Informacijo sva vzela na znanje in zagrizla v strmino proti vrhu Krvavice. Takoj sva bila navdušena nad potjo, cvetočimi rožicami in gostim gozdom. Krvavica je zanimiv hrib, ki pa po obliki spominja bolj na goro.V njenih stenah gnezdi sokol selec. Občasno jo obišče medved, stalni prebivalec pa je tudi gams. Kmalu se je pot pošteno postavila pokonci in že so se kazali lepi razgledi v kotlino. Hitro sva prišla do naravnega okna, ki ga je narava izdolbla v skalo. Hop,hop,hop in že sva po jeklenici smuknila skozenj ter nadaljevala pot proti vrhu. Bilo je kar pošteno vroče. Srečala sva ponosnega očeta, ki je svoja sinova prvič pripeljal na Krvavico. Malo smo se pogovorili in nadaljevala sva pot proti Čemšeniški planini. Najprej sva se spustila, nato pa sva v blagem vzponu prišla pod Čemšeniško planino. Sledil je zopet malo bolj strm vzpon na Črni vrh, ki je najvišja točka Čemšeniške planine. Že na poti so naju pričakali pravi nasadi čemaža, ki sva si ga vsekakor privoščila. Nekaj sva ga nabrala tudi za domov. Na vrhu sva naletela že na prave plantaže. Po krajšem počitku sva se spustila nazaj po isti poti in nadaljevala do Zajčeve koče. Ogledala sva si zunanjost in notranjost koče, ki je bila nekoč Zajčeva domačija. Po tem, ko je skoraj propadla, jo je odkupilo lokalno planinsko društvo Tabor in jo prenovilo v planinsko kočo. Prijazni oskrbnik nama je razkazal tudi notranjost, ki je res urejena v slogu starih domačij, ki so bile res nekaj posebnega. Pot sva nadaljevala po čudovitem gozdu in se spustila v ozko dolino potoka, ki trenutno izgleda kot kakšen pragozd. Nekajkrat sva morala preskočiti potok, si ogledati čudovite miniaturne slapove in že sva bila nazaj pri cesti kjer sva pustila avto. Ob potoku sva si privoščila še sendvič, ki sva ga pripravila že doma. Njam. Nabralo se je 910 metrov vzpona. Lepa turca. V te konce še prideva.