Turna smuka v Avstriji.

Proti vrhu Gmeinecka. Ogromno pobočje, ki ob pravi količini snega postreže z odlično smuko. Danes pač ni bilo tako.

V soboto sem poklical Matjaža in ga vprašal ali se mu kaj smuča. Povedal mi je, da se lahko pridruživa Gregi Koflerju in njegovim kompanjonom, ki so se namenili na Gmeineck. Super. Takoj sem za. Malo me je sicer zaskrbelo ali je v Avstriji dovolj snega ampak bomo že. Vstati sem moral ob nehumani uri. Ob 2:55 zjutraj namreč. Ob 4.10 minut sem bil pri Matjažu v Retečah nato pa sva se odpeljala še do Mojstrane. Tam smo se naložili v kombi in Grega nas je preko Korenskega sedla popeljal v Avstrijo. Pri vzponu na izhodišče na nadmorski višini 1050 metrov smo naleteli na poledenelo cesto. Po nekajkratnih poskusih s porivanjem je Grega moral namestiti verige. Kmalu smo bili v polni bojni oporemi. Do Kohlmaierhütte smo hodili po gozdni cesti in fantje so zastavili res pravi tempo. Pod kočo smo prečili potok in se pognali v strmino. Tukaj pa so do izraza prišli moji slabi psi in na strmih ter poledenelih delih sem moral napenjati vse sile, da sem se obdržal na smučeh. Vsekakor mi je ta dodatni napor popil veliko energije in postajal sem vse bolj utrujen. Bilo pa je lepo vreme in razgledi so bili fantastični. Na vidiku je bil tudi že vrh, ki pa se kar ni in ni hotel prikazati pred nami. Zadnjih 200 višinskih metrov sem se na spihani in trdi podlagi zopet moral pošteno potruditi, da sem med hojo lovil ravnotežje. A nisem se dal in na koncu le prisopihal na vrh. Na vrhu pa nas je pričakal veter in nič kaj prijazna situacija. Hitro smo slekli pse, nekaj popili, malo pofotkali in se spustili v dolino. Snega je v teh koncih trenutno čisto premalo oziroma ga je vsega spihalo. Smuka je bila posledično ne ravno najboljša. V praksi to pomeni, da si moral veliko pozornosti posvetiti podlagi, ki se je izmenjevala. Zastruge, napihan sneg, trda podlaga, vmes kakšna trava, skratka res mešan repertoar. Odsmučalii smo po vzhodnem delu grebena in prismučali na cesto. Tukaj je veter nanesel veliko snega. Bilo je kot v snežni pravljici, ki pa se je hitro končala, ko smo se morali po cesti tudi poganjati z rokami. V vaški gostilni, ki je bila neokusno opremljena z vsemi možnimi nagačenimi divjimi živalmi smo spili še pivo in bili smo pripravljeni za odhod. Za nagrado sem do Mojstrane vozil kombi. Lep čudovit dan je bil za nami. 1700 metrov vzpona. Le snega je v tistih koncih čisto premalo.

Grega namešča ketne.

Preden smo se zagnali v strmino smo prečili potok.

Luštna hišica ni kaj.

Hmm sneg je očitno spihalo.

Na vrhu je strupeno pihalo.

Spust z vrha.

Veter vse bolj piha.

Kam bomo odsmučali?

Prihod na cesto.

Kot bi snežilo.

Pogled na vrh Ženiklovca. Od vrha do planine imamo čudovit smukaški teren, ki pa je trenutno precej razrit.

Danes sva zjutraj skočila v pisarno in postorila nujne stvari. Vremenska napoved je kazala na ponovno poslabšanje. Upala sva, da bova na Gorenjskem ujela kaj sonca in odpravila sva se na Veliki Javornik ali Ženiklovec. Ob enajstih dopoldan sva se odpeljala iz oblačne in turobne Ljubljane. Hitro sva bila v Tržiču. Nadaljevala sva do Slaparske vasi kjer sva parkirala. Ob preoblačenju in pakiranju sem dobil telefonski klic. Hitro sem moral opraviti še en klic in ker me je Mojca že čakala sem hitrostno pospravil telefon v žep, ki ga nisem zaprl. Kazen je sledila ob spustu. Bila sva res navdušena nad belo pravljico in kmalu sem lahko nataknil smuči. Cesta je bila splužena vendar na srečo ne čisto do tal, kar mi je omogočalo precej nemoteno drsenje s smučmi navzgor. Vsake toliko je gladko drsenje zmotil le posuti pesek, ki pa ga na srečo ni bilo veliko. Mimo zapornice sva po sončku nadaljevala in kmalu prišla do Reberčevega rovta. Od tu se je naklonina občutno povečala. Na poti sem opazil tudi veliko skal, ki so gledale iz snega in vedel sem, da ta del pač ne bom presmučal. Še ena strmina in že sva bila na Planini Javornik. Mojca se je odločila, da me bo počakala pri koči na planini. Jaz pa sem zagrizel še v zadnjih 200 višinskih metrov in hitro sem bil na vrhu. Na vrhu me je že pošteno zeblo v roke. V trenutku, ko sem razmišljal kako toplo in prijetno bo, ko si bom nadel rokavice, sem se spomnil, da so le te ostale v nahrbtniku pri Mojci. Joj, joj sedaj pa bo zanimivo. Že tako me je fino zeblo v prste, moral pa sem si še sneti in pospraviti pse. No, nekako je šlo, le drugi smučarji na vrhu so me čudno gledali zakaj vse to počnem brez rokavic. Ko sem imel prste že ravno prav ohlajene, sem se spustil z vrha in užival v suhem snegu, ki pa je bil le malce premalo sprijet s podlago. Poleg tega pa tudi že malo razrit. Vseeno sem zelo užival in pozabil na premrzle prste, dokler me luknja v terenu ni katapultirala v zrak in direktno na glavo. Hitro sem vstal in z rahlo mokrimi prsti naredil še nekaj finih zavojev do planine. Na koncu sem imel prste že pošteno ohlajene. Na planini na soncu sem jih spet ogrel. Mojca se je vrnila po enaki poti, jaz pa sem odšel po poti levo od planine. Hotel sem priti na travnike, ki naj bi bili nad planino Reberčev rovt. Skozi smrekov gozd sem se spustil proti planini in naletel na nemogoče razmere. Suh sneg, spodaj pa skale, korenine in vse drugi možni materiali. Nekako brez večjih posledic sem poskušal čim hitreje priti do travnikov. Sledilo je nekaj vratolomnih odrsavanj in padcev. Končno sem se izkopal iz težav in prispel na travnike nad planino. Doživel pa sem še eno presenečenje, saj so travniki pogozdeni z mladimi majhnimi smrekicami. Joj, sedaj pa še to sem si mislil. Snega je premalo, da bi jih prekril in moral bom slalomirati med njimi. Upal sem samo, da vmes niso posute kakšne fajn skalice, ki bi uničile maso. Tudi to sem nekako prevozil in se spustil nazaj do ceste. Tu sem počakal Mojco in skupaj sva nadaljevala pot. Jaz na smučeh, Mojca pa se je pognala v rahel drnec. Pri odcepu za kmetijo sem zavil levo in se po travnikih spustil do ceste, ki pelje do Koče pod Storžičem. Sledilo je še nekaj tehnike poganjanja z rokami do avta. Pri avtu sem dokončno spoznal, da sem med potjo izgubil nov telefon. Po vsej verjetnosti mi je padel ven iz žepa, ki ga ob odhodu nisem zaprl. Kmalu je po cesti pridrvela tudi Mojca in odpeljala sva se nazaj v Ljubljano. Bil je res lep dan. Le malo drago me je stal. A nič zato. Se zgodi 🙂 Upam, da bo v naslednjih dneh v gorah padlo še kaj snega, da bo smuka boljša in predvsem bolj sproščena.

Cesta je bila splužena, a sem kljub temu lahko takoj začel hoditi s smučmi. Pri spustu pa ta del ceste ne pride v poštev. Potrebno je ubrati pot preko travnikov.

Imela sva čudovito sončno vreme.

Prihod na planino.

Pogled na Storžič z vrha.

Tudi nekaj smuke po cesti se je našlo.

Čudoviti gorski raj za smučanje.

V sredo sva z Mojco izkoristila še zadnji dan sončnega vremena pred poslabšanjem. Po nesrečnem zlomu obeh kosti nad gležnjem sem Mojco le stežka spravil na sneg. Smučanje pa je popolnoma opustila. Bala se je predvsem tega, kako bo pancar pritiskal na kost kjer ji je ostal en vijak. Tokrat mi jo je uspelo prepričati in odpeljala sva se na Vogel. Odločila sva se, da bo dovolj dopoldanska karta. Ob 9:00 sva že bila na prvi sedežnici. Ob popolnih vremenskih pogojih sva smučala vse do 13:30, ko so noge že postajala malo utrujene. Vmes sva si vzela le 10 minut za odmor. Privoščila sva si čaj in kaki. Snega na Voglu sicer ni bilo v izobilju a ravno dovolj, da so bile proge urejene fantastično. Gneče ni bilo in res sva se nasmučala. Ko bi vsaj bila še kakšna daljša strma proga. Meni postane malo dolgočasno kajti smučanje na smučarskih progah se po zanimivosti nikakor ne more primerjati s turno smuko. Po končanem smučanju sva odšla na pivo k Merjascu in sprehod ob jezeru. Ob 16h sva odbrzela domov. Mojca je bila navdušena in mislim, da bova v prihodnosti skočila še na kakšno smuko. Jaz pa upam, da se čimprej odpravim tudi na kakšno turno smuko.

Ob prihodu na sveže terenčke.

Mojca je pritiskala.

Sledil je kratek počitek

Še malo ob jezeru.