V letošnji kolesarski sezoni sva se že kar nekajkrat odpravila s kolesom od doma. Meni je najljubše, če se lahko takoj usedem na kolo in odkolesarim čim dlje. Seveda je fino, če se v tem primeru odločiš za krožno turo, da ti ni treba dvakrat po isti poti. Danes sva odkolesarila čez Barje do Iga. Nadaljevala sva mimo ribnikov v Dragi do Želimelj. Od tam sva se po osamljeni cesti ob potoku Želimeljščica pripeljala do odcepa levo proti Turjaku. Nadaljevala sva naravnost in se mimo vasi Ščurki napotila v smeri vasi Javorje. Začel se je strm a kratek vzpon čez čudovit gozd do vasi Javorje. V vasi sva malo predahnila se razgledala naokoli in nadaljevala do vasi Laze. Zavila sva levo in kmalu pribrcala do vasi Veliki Osolnik. Hotela sva se povzpeti do cerkve, a sva ugotovila, da do cerkve ne pelje cesta ampak samo precej razrit strm makedam. Obrnila sva in nadaljevala pot proti vasi Mali Osolnik. Vasi sta med sabo povezani le s široko gozdno potjo. Hitro sva bila v vasi in sledil je spust proti Turjaku. V daljavi se je že lepo videla graščina in ekspresno sva bila tam. V Roziki sva si privoščila mrzlo pivo in se spustila do gradu. Od tam pa sva se po čudoviti ozki cesti spustila nazaj do križišča kjer sva zavila desno proti Želimljam. V Želimljah sva zavila levo v smeri Kureščka. Postalo je pošteno vroče in tudi naklonina je bila prava. Povsem mokra sva prispela do križišča kjer cesta zavije levo proti Golemu in Kureščku. Midva sva odvila desno in se spustila v smeri vasi Klada in Sarsko. Pridrvela sva nazaj v Ig in odkolesarila v smeri Matene. Sledil je še povratek čez Barje in kmalu sva bila nazaj v Ljubljani kjer sva ugotovila, da naju je rahlo opeklo sonce. Zaradi vetra sva ves čas imela občutek, da sonce ni tako močno. No, očitno je kar pripekalo. Tura je dolga 64 km in se povzpne za 906 metrov. Prijeten nedeljski izlet.

Danes sva z Marjanom prevozila čudovit krog, ki se začne v vasi Žaga na Bovškem in pelje čez tri prelaze. Štartala sva ob sedmih iz Ljubljane in se po mukotrpni vožnji izkrcala v okolici Žage. Takoj sva zajahala vrance in že sva šibala v klanec proti Učji/Uccea. Cesta je najprej precej široka in omogoča brezkrbno vožnjo tudi avtomobilom. Na odcepu v vasi pa sva zavila navzgor proti prelazu Krnica. Cesta se je precej zožala in posledično se je zmanjšal tudi promet z avtomobili in motorji. Na tej cesti kraljujemo kolesarji in res je lepo voziti med zelenimi gozdovi s pogledom na gore v okolici. Kmalu sva pribrcala na sedlo Krnica kjer sva malo odpočila oči na lepi planini s hišicami in zelenjem. Na srečo ni bilo krav. Lepo je dišalo po rožicah in drugem gorskem rastlinju. Sledil je spust v dolino kjer pa je potrebno pošteno zavirati. Naklonina je velika in ovinki precej ostri. Poleg tega pa je asfalt rahlo načet in onemogoča sproščeno vožno čez ovinke. Na srečo pa ni prometa in v trenutku sva bila nekaj sto metrov nižje. Sledil je prijeten spust po dolini kjer je zanimivo opazovati krajevna imena, ki so poleg Italijanskega jezika napisana tudi v Rezijščini. Sonce je vse bolj pripekalo, na srečo pa je na poti dovolj pip z vodo, ki teče iz okoliških gora. Kmalu sva prispela v kraj Resiutta kjer sva se takoj priključila na kolesarsko stezo, ki naju je popeljala do Chiusaforte. Na kolesarskem postajališču sva napolnila bidone, kajti čakal naju je vzpon na Sella Nevea / Nevejski preval. Ta del poti sem prevozil že pred tremi leti, ko sva se z Mojco vračala s Portugalske. Takrat sva bila polno optežena s torbami, a za nama je bilo 71 dni kolesarjenja. Z lahkoto sva skočila na prelaz še preden sva se dobro ogrela. Tokrat sem bil brez prtljage, z lažjim kolesom in spodobilo se je, da sem se v klanec zagnal, kot bi mi gorelo pod ritjo. Cesta je bila odlična in ko se je naklonina povečala sem brez težav opravil z serpentinastimi ovinki in se skozi galerije izstrelil na vrh prelaza. Ponovno sem se načudil gromozanskim hotelsko/apartmajskim zgradbam, ki precej skazijo okolico. Počakal sem Marjana in že sva letela proti Rabeljskemu jezeru. Od tam pa je sledil še vzpon na Predel. Pod Predelom sem se usedel na klopco in opazoval čudovito kuliso Mangrta in Jalovca. Med tem, ko sem opazoval gore, je mimo mene prifrčal Marjan in odpeljal naprej. Ko ponavadi, me s svojim laserskim vidom ni opazil. Zavihtel sem se na vranca in se vriskajoč spustil v dolino. Ustavila sva se še na mostu čez Mangrtski potok, nato pa nadaljevala spust v Bovec. V Bovcu sva se ustavila na kavici in radlerju ter malo opazovala vrvež, ki pa na srečo ni bil pretiran. Čakalo naju je še nekaj kilometrov do avta in krog je bil sklenjen. Sledilo je hlajenje v Soči kjer je Marjan za nekaj sekund celo zaplaval. Sam sem se držal bolj penzionerske variante hlajenja do kolen in rahlega šricanja po glavi in rokah. Po hlajenju sva se odpravila na pico v iatalijansko Gorico. Na žalost je bila picerija zaprta. Po priporočilu Marjanovih glasbenih sotrpinov sva se že popolnoma sestradana namenila v osterio Žogica. Ugotovila sva, da gre, kot že tolikokrat, za menzo v preobleki. Osebno bi rajši kupil pol kile kruha in si notri narezal svež paradižnik ter baziliko. Vendar, ko se klatiš naokoli s kulturno srenjo le-ta nad takimi predlogi ponavadi ni najbolj navdušena 😉 Sledila je še vožnja nazaj v Ljubljano. Tura je po izračunu garmina dolga 101 kilometer in se povzpne za 3.500 metrov. Zdi se mi, pa, da Garmin pri vzponu malo pretirava. Lepo se imejte.

Danes sem imel v načrtu, da se bom zgodaj odpravil od doma. Zopet se je napovedovala huda vročina. Vstal sem zgodaj in se takoj lotil menjave gumic na zavorah. Ne vem točno zakaj sem se namatral, da sem gumice spravil v utore zavor. Morda vročina ali pa napačne gumice? No, na koncu mi je le uspelo. Porabil sem skoraj uro in pol, da mi je uspelo. Vročina je že pritiskala jaz pa nisem še niti pojedel. Po obilnem zajtrku sem se le odpravil in ura je bila že 10:15. Zunaj je bilo že peklensko vroče. Kaj moremo. Nič. Morda ima rešitev Vladimir Putin, Hillary ali Donald? Morda nam lahko pomagajo vsi ti oligarhi, rokomavhi, super zvezde, mega strokovnjaki, znastevniki. Bojim se, da ne. Preostalo mi je samo, da se prepustim veselju ob poganjanju pedal in šibam naprej. Najprej sem zašibal proti Škofljici in se povzpel do Pijave Gorice. Tam se zavil desno in nadaljeval proti Želimljam. Od Želimelj naprej pa sem se držal smeri proti Turjaku. Cesta je odlična, poteka v senci in te v serpentinastih ovinkih kmalu pripelje na Turjak. Tu sem se priključil glavni cesti in odšibal do Velikih Lašč. V Laščah sem zavil desno in se povzpel do vasi Sveti Gregor. Tukaj me je dobilo sonce in vročina je bila res precej huda. Na srečo je sledil spust v Sodražico kjer me je čakal vzpon na Loški potok. Večino časa vzpona me je božalo sonce in v Loški Potok sem pribrcal pošteno izsušen. Zavil sem v lokalni bife in naročil liter radenske ter radler. Natakarica me je malo začudeno gledala. Povedala mi je, da takega naročila pa še nikoli ni dobila. Radenska in radler sta bila v petih minutah izpraznjena in lahko sem nadaljeval pot. Nadaljeval sem z rahlim vzponom čez vas Travnik. Po krajšem spustu sem zavil desno v hrib in sledil je zelo prijeten vzpon proti Staremu kotu. Nobenega prometa, senca dreves in rahel vetrič so bili zagotovilo za hitro napredovanje in uživanje. V Starem Kotu sem zavil desno in se napotil proti meji s Hrvaško. Glede na to, da je mejni prehod res precej lokalne narave me je zanimalo ali bom moral pokazati dokumente. Plavolasa policistka ni naredila izjeme in takoj sem moral poiskati ustrezen dokument v svoji kolesarki torbici pod sedežem. Najprej sem ji povedal, da dokument imam, in jo vprašal ali ga moram pokazati. Rekla mi je, da vsakomur res ne more verjeti in da moram seveda pokazati osebni dokument. Vstopil sem na Hrvaško in se spustil v Prezid in od tam naprej do mejnega prehoda. Zopet procedura osebnega dokumenta in že sem bil v Babnem Polju. Vročina me je zopet popila in ustavil sem se v lokalu Toni. Lepo me je sprejela gospa lastnica in ker poznam njenega sina sva na hitro malo poklepetala. Ponovno lepo napojen sem nadaljeval v smeri Bloške Police od koder sem se povzpel do Nove vasi. Računal sem na odprto črpalko kjer bi si dotočil gorivo. Žal je bila črpalka zaprta in moral sem zopet obiskati lokalni bife. Odločil sem se, da poskusim na današnji turi brez vnosa hrane. Zanimalo me je ali bom imel dovolj energije za povratek domov. Ves čas pa sem pazil, da sem vnašal dovolj tekočine. Iz Nove vasi sem odkolesaril čez Bloke in se spustil v Rašico. Od tam pa sem po isti poti nadaljeval do Turjaka in naprej v Ljubljano. Na Rudniku se je razvila huda nevihta in moral sem dobro držati krmilo kolesa, da me ni prevrnilo. Dež pa je padal tako močno, da sem domov prišel popolnoma premočen. Za mano je bilo 140 km in nekje okoli 2200 metrov vzpona. Na poti sem popil 6 litrov tekočine in dve kavi. Pojedel pa nisem nič. Tudi tako se očitno da. Le na koncu sem že bolj s težavo razvil kakšno večjo hitrost. Se vidimo.